ponedeljek, 5. september 2016

Svetilničarjeva dilema

Zakaj se je sploh odločil postati svetilničar ?

Robert je otočan, rojen na Sestrunju. Njegov oče je bil pomorec, in kot vsak mlad fant je tudi Robert hotel na morje, na ladjo. A mu mama ni dovolila, saj je imela izkušnje z očetom, ki ga nikoli ni bilo doma. Robert je šel zato na srednjo ekonomsko šolo. Najprej je delal v hotelu, potem na banki, kot menedžer v podjetjih. To delo, predvsem sklepanje poslov, ga je začelo neizmerno obremenjevati. »Vedno je nekdo pritiskal na mene, in pričakoval, da moram nekaj narediti. In jaz sem pritiskal na tiste pod sabo. Ko je eden od mojih zaposlenih zbolel, sem ga zamenjal z drugim. Videl sem, da je bil zame samo številka. Zavedal sem se, da sem tudi jaz, kljub trudu in prizadevnosti, samo številka za nekoga drugega. Ves svet tako deluje. TEGA NISEM MOGEL VEČ PRENAŠATI. Počutil sem se kot v mišnici. MORAL SEM SE REŠITI. In tako sem se odločil za umik na SVETILNIK«
Kakor je človek nasploh ambivalenten, je tudi Robert glede samote razdvojen. »Z ljudmi sem delal 30 let. Vsak dan sem se smehljal, čeprav mi kdaj ni bilo do smeha, vsak dan sem se rokoval in govoril, dober dan in hvala lepa. Spoznavale sem vedno nove ljudi, sklepal tudi prava prijateljstva. Včasih si ponovno zaželim ta ritual, pogrešam ljudi. A kakor mineva čas, po malem izgubljam odnos z javnostjo, s civilizacijo. Zdaj so moji prijatelji galebi, kuščarji, zajci«.
Družbena odgovornost podjetij in finančna neodgovornost – finančno etična dilema
Zasnova družbeno odgovornih podjetij temelji na dobrih namenih. Toda nekaj vodilnih v podjetjih jih neupravičeno uporablja, da bi svojim podjetjem omogočili egoistično ustvarjanje dobičkov. Zdi se, da je njihova filozofija naslednja: zaslužimo toliko denarja, kot ga lahko, tudi če moramo zaradi tega izkoriščati – in nato dajmo zanemarljiv delček svojih dobičkov v družbene namene ali ustanovimo fundacijo, prek katere bomo lahko uresničevali interese podjetja. In ne pozabimo pritegniti pozornost na svojo velikodušnost !
Toda kaj se zgodi kadar se dobiček in družbena odgovornost ne moreta ujemati ?
Izkušnje kažejo, da vedno zmaga zahteva po dobičku. Ker so vodstveni kadri nekega podjetja odgovorni pred njihovimi lastniki ali delničarji, MORAJO dati prednost dobičku. Če bi se sprijaznili z manjšimi dobički v korist družbeni blaginji, bi lastniki to razumeli kot prevaro in »družbena odgovornost podjetja bi zanje pomenila finančno neodgovornost«.

Se delavec umika pritiskom kapitala ?

Odtujeni sodobni človek je delavec, delodajalec, sindikalist, član sindikata...in konec koncev je vsak državljan države, ki mu pripada.
Vse relacije in odnosi morajo preživeti test pravičnosti in resničnosti.

Če je pravično in dobro, da podjetja za vsako ceno maksimirajo svoje dobičke, kako bodo ravnala z viri ? 

Država: Cilj dokumenta »Za dostojno delo« ni zmanjševanje pravne varnosti delavcev, pač pa zmanjšanje prekarnosti na našem trgu dela, pravi ministrica Anja Kopač Mrak. Izvedba: uzakoniti razlog porušeno zaupanje med delodajalcem in delavcem kot odpustni razlog.
Delodajalec: Isti dokument so obravnavali tudi na konferenci ob dnevu delodajalcev, ki jo je pripravila Gospodarska zbornica Slovenije (GZS). Izpostavili so, da je trg dela pri nas rigiden in nefleksibilen, kar vpliva na porast prekarnosti. Anketa med delodajalci, po treh letih, odkar je bila nazadnje spremenjena delovna zakonodaja, pa je potrdila nujnost fleksibilizacije odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
"Treba je najti kompromis, ki bo omogočal izvajanje varne prožnosti. Podpiram spremembe v smeri lažje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa je z ustreznimi pravnimi normami treba zagotoviti, da ne bo izkoriščanj," je pojasnil generalni direktor GZS Samo Hribar Milič.
Sindikat: Po javnem pozivu Sindikata državnih organov Slovenije (SDOS) pred dnevi je tudi Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) na tiskovni konferenci ministrico za delo Anjo Kopač Mrak pozvala, da iz strateškega dokumenta »Za dostojno delo« nemudoma umakne nov razlog za odpoved, in sicer porušeno zaupanje med delodajalcem in delavcem. V nasprotnem primeru so sindikati, kot je napovedal predsednik ZSSS Dušan Semolič pripravljeni na generalno stavko pa tudi na referendum, če ministrica ne bo umaknila novega razloga za lažje odpuščanje.
Državljan/delavec/član sindikata: zgornja dilema med državo/delodajalcem/sindikatom se lahko uspešneje REŠUJE tudi v dobro delavca/državljana/člana sindikata z zagotovitvijo »varne prožnosti« (katero predlagajo tudi delodajalci) z uzakonitvijo načela »MINIMALNE FINANČNE VARNOSTI« brezposelnih kot jo poznajo v Avstriji.
Pomembna razlika v obeh sistemih je ta, da je brezposelni v Avstriji upravičen do denarnega nadomestila tudi v primeru, če je delovno razmerje odpovedal sam ali pa je službo izgubil iz krivdnih razlogov.
S tem se bo lahko sprostil in zaživel trg dela. Zakaj ?
Na ta način se lahko rešujejo (oziroma začnejo pogajanja...) o več stvareh:
a.) ločili se bodo DOBRI delavci od SLABIH delavcev (prav to želijo delodajalci, saj DOBRIH delavcev ne želijo odpuščati, mar ne ?),
b.) to bo pripomoglo, da bodo iz odpustnih razlogov resnično odpuščeni le SLABI delavci. In nenazadnje,
c.) se bo našel kompromis, ki ga predlagajo tudi delodajalci.
Najbolj pomembno je enakopravno izhodišče, če že delavec in delodajalec končata na sodiščlu. Delodajalec in delavec sedaj v startu nista enako močna, zato je za šibkejšo stranko v postopku to običajno zelo stresno in finančno neizvedljivo.
V Sloveniji namreč velja, da brezposelni osebi, ki mu je delovno razmerje prenehalo po njegovi krivdi (le-ta se nato v dolgotrajnem postopku šele dokazuje na sodišču...) nadomestilo za brezposelnost NE PRIPADA.
Kaj običajno ostane šibkejšemu »nepriviligirancu« ? Institut poravnave, ki sam po sebi ne reši nič, oziroma še vedno ostane vprašanje: »KDO JE KRIV ?«. »Stvari ki se jim izogibamo, ostanejo«

Rešitev prekarnega dela je potrebno iskati drugje

Prekarci (vsaj veliko njih) si lahko sami ustvarijo delovno mesto. Najprej zase, nato še za druge.
Hkrati s prožnostjo trga delovne sile, ki jo pričakuje delodajalec je potrebno zagotoviti tudi prožnost novim oblikam podjetništva in podjetniškega organiziranja (ki jih želi država, kot na primer SOCIALNO PODJETNIŠTVO, in ZADRUGE), ki bi bila dobrodošla tudi za sedanje prekarce. To je lahko dobra rešitev za prekarno delo, ki jo poskuša reševati tudi gospa ministrica. Sedaj je še bolj jasno zakaj so socialna podjetja prešla iz okrilja Minsitrstva za delo pod okrilje Ministrstva za gospodarstvo. Tako kot vsak ne more biti podjetnik, tudi vsak ne more biti zaposlen (vsaj za nedoločen čas NE). Rešitev je vmes.
Trditev, po kateri velja, da je rešitev za brezposelnost (tudi rešitev prekarnega dela) ustvarjanje delovnih mest za vse je tudi eden od mrtvih kotov ekonomske teorije.
Edini način, kako pomagati brezposelnim, naj bi bil, da se jim preskrbi delo. Ekonomisti se oklepajo tega načina boja proti brezposelnosti, ker je edina oblika zaposlitve, ki jo pozna večina ekonomskih učbenikov, redna zaposlitev (le-to zagovarjajo tudi sindikalisti, želijo si jo delavci...). Ustvarjanje samostojnih delovnih mest (to ne gre ENAČITI s pojmom samozaposlitve v Sloveniji !!!) in prihodkov je smisel tudi socialnega podjetništva. Z nepriznavanjem, da je gospodinjstvo proizvodna enota in samostojno delo naravno sredstvo preživljanja, je ekonomska literatura postavila v slepo ulico z vidika poglavitne lastnosti ekonomske resničnosti.
Nisem proti ustvarjanju delovnih mest. Vendar ne mislite, da morajo ljudje čakati, da se bodo pojavila delovna mesta in da je lahko samostojno delo le začasna rešitev.

Najti samega sebe je ideal, ki se mu poskuša približati sam od sebe odtujeni sodobni človek. Ali je Robertu to uspelo ?
»Morate biti dovolj sebični, da se najprej uskladite s tem kar ste, sicer nimate drugim ničesar dati«
Da si racionalen, trajnosten (ekonomsko »sebičen« in ne-potraten), pomeni, da si etičen in moralen do sebe (razčistiš s sabo, kaj si...), in dovolj izobražen, da lahko trezno pomagaš drugim...Stojan Zorzenone

petek, 6. maj 2016

V pripravi spletna stran FINANČNA GOSPODINJA, poklic prihodnosti

Pred časom sem se javil na za večino verjetno rutinski oglas.
"Opazil sem vaš zanimiv oglas >Pomoč v gospodinjstvu<. Ne se prestrašit, da vam piše moški >gospodinjec<.
Ja, znam pospravljat, nakupovat, kuhat, likat, uporabljat pralni stroj...
Poleg »nefinančnih« gospodinjskih opravil FINANČNA GOSPODINJA UPRAVLJA BANČNE  STROŠKE  in OSTALE STROŠKE GOSPODINJSTVA. Ta inovativen pristop omogoča (so)finaciranje oziroma dodatna prosta finančna sredstva...

Gre za INOVACIJO Z DRUŽBENIM UČINKOM ..

Lep vikend vam želim,

Stojan Zorzenone...mogoče vaš gospodinjec

Več na...http://financialhousekeeper.simplesite.com/

četrtek, 18. februar 2016

Zakaj Slovenija potrebuje učinkovit pokojninski sistem ?


Svetovna banka[1] kot učinkovit pokojninski sistem priporoča večsteberni sistem kot obliko zagotavljanja primernih pokojnin, in sicer:
1. steber: obvezno,  javno upravljano pokojninsko premoženje
2. steber: obvezno, privatno upravljano pokojninsko premoženje
3. steber: prostovoljno, privatno upravljano pokojninsko premoženje.
V letu 2005 je Svetovna banka dodala še nulti steber (ang. zero pillar) ali »varnostno mrežo«, ki predstavlja tako imenovano »socialno pokojnino«, in prav tako četrti steber. Četrti steber vključuje osebno varčevanje in vse osebno premoženje, ki ga ima posameznik izven pokojninskega sistema.
Pomemben cilj vsakega pokojninskega sistema je zagotoviti minimalno pokojnino, še posebej najbolj ranljivim skupinam starostnikov. Minimalno pokojnino zagotavlja nulti steber[2]. V primeru slovenskega pokojninskega sistema je to I. steber (nultega stebra v slovenskem pokojninskem sistemu še ni, možnost in potreba za oblikovanje obstajata).
Pokojninski stebri v slovenskem pokojninskem sistemu
Državni zbor je leta 1992 s sprejetjem Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zastavil pot reform in razvoja novega pokojninskega sistema. Pokojnina kot glavni vir prihodkov upokojencev je sedaj sestavljena iz treh delov:
1.) del pripada upokojencu po medgeneracijskem sporazumu (I. STEBER-javna pokojnina)
2.) del je pokojnina pridobljena iz naslova obveznega DPZ[3], t. i. poklicna pokojnina (II. STEBER-obvezno),
3.) del je pokojnina pridobljena iz naslova PDPZ[4] (II. STEBER-prostovoljno DPZ).
Obstoječi slovenski pokojninski sistem (točneje rečeno I. STEBER oz. izplačevanje javne pokojnine) temelji na sistemu sprotnega kritja oziroma na pretočnem sistemu oziroma dokladnem sistemu financiranja (ang. Pay-As-You-Go...PAYG). Tak sistem lahko (normalno) deluje preko aktivnega prebivalstva, ki plačuje socialne prispevke, ki zagotavljajo sprotno izplačevanje pokojnin za generacijo sedanjih upokojencev. To razmerje (zavarovanci:uživalci pokojnin) se v Sloveniji vse bolj zmanjšuje – v letu 2014 za enega upokojenca dela 1,37 zaposlenega oziroma jih toliko plačuje prispevke (ZPIZ).
I. STEBER – starostna pokojnina[5] (javna pokojnina) – potrebuje TRANSPARENTNOST
Različne strokovne institucije prihodnjemu položaju upokojencev ne napovedujejo blaginje. Živimo v upanju, da bo I. STEBER ostal stabilen, v funkciji medgeneracijske solidarnosti. Res je, da upanje umira zadnje kot pravimo, a bolj realno in potrebno je korenito ukrepati na tem področju. Realnost je taka. Kot izvira iz letnega poročilo ZPIZ-a za leto 2014 je povprečna neto starostna pokojnina znašala 613,13 evra, kar je 0,4 odstotka manj kot v letu 2013. Razmerje med povprečno pokojnino in povprečno plačo se je v letu 2014 znižalo na 56,1 odstotka (2013: 56,6 odstotka), razmerje med povprečno starostno pokojnino in povprečno plačo pa na 61,0 odstotkov (2013: 61,7 odstotka).
II. STEBER – dodatno pokojninsko zavarovanje (DPZ) – potrebuje TRANSPARENTNOST in PRIMERLJIVOST
Dodatno pokojninsko zavarovanje je namenjeno osebam, ki so že vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar si želijo dodatno socialno varnost v obdobju po upokojitvi.
Bistvo II. STEBER-a je, da pri DPZ-ju prevzema zavarovanec naložbeno tveganje z minimalnim zajamčenim donosom na vplačane čiste premije. Za odmero dodatne pokojnine iz tega zavarovanja (varčevanja) zato ni pomembna samo višina vplačanih premij, temveč tudi donos, ustvarjen z nalaganjem sredstev. Pomemben cilj zavarovancev oziroma zaposlenih[6] je učinkovito upravljanje s sredstvi, katerih lastniki so, in s tem doseganje maksimalne vrednosti njihovega premoženja. Mnenja sem, da institut zajamčene minimalne donosnosti sredstev PDPZ, s katerim želi država zagotoviti varnost in določeno stopnjo donosnosti sredstev, ne glede na uspešnost delovanja upravljavcev, v praksi ne more dovolj učinkovito delovati, oziroma ne more pripomoči k oblikovanju učinkovitega pokojninskega sistema.
II. STEBER predstavljajo in izvajajo upravljavci pokojninskih sredstev, in sicer vzajemni pokojninski skladi (VPS) (6 jih je), zavarovalnice (3 so) in pokojninske družbe (3), je pokazal predvsem TRI slabosti:
·         (pre)visoki stroški upravljavcev/izvajalcev: storitev izvajalcev PDPZ je vezana na visoke vstopne in izstopne stroške ter upravljalske provizije, donosi pa so manjši od pričakovanj zavarovancev - so zgolj primerljivi ali nižji od dolgoročnega bančnega varčevanja.
·         neto donosi so nepredvidljivi za varčevalce oziroma lastnike pokojninskega premoženja, saj na stroške in provizije posameznik ne more vplivati oziroma zavarovanci kot razpršeni lastniki pokojninskega premoženja nimajo nikakršnega vpliva na poslovanje nosilcev zavarovanja;
·         institut »minimalna zajamčena donosnost« daje zavarovancem (lastnikom pokojninskega premoženja) občutek, da je varčevanje za dodatno pokojnino varno, odprava zajamčene donosnosti pa daje izvajalcem svobodo, da se bo varnosti naložb namenjalo manj pozornosti, predvsem na račun pričakovanih donosov na nepredvidljivih kapitalskih trgih (donosnost se mora vedno primerjati s tveganjem, ki smo mu bili izpostavljeni da smo ta donos dosegli t.j. standardni odklon).
TE TRI POMANJKLJIVOSTI  II. STEBRA lahko uspešno dopolni stimulativen III. STEBER pokojninskega sistema – pokojninsko varčevanje v bankah in hranilnicah in dodatno še IV. STEBER (vse premoženje posameznika izven pokojninskega sistema). III. STEBER in IV.STEBER pokojninskega sistema v praksi v Sloveniji še nista (zadovoljivo) zaživela, saj zakonsko in davčno nista urejena in regulirana.
III. STEBER – prostovoljno, individualno dolgoročno pokojninsko varčevanje – potrebuje DAVČNO STIMULATIVNO REGULIRANJE
Pokojninska reforma (v letu 2013 in vse nadaljnje reforme) ne more v celoti odpraviti padanja starostne pokojnine iz I. STEBRA, zato je nujno sistemsko načrtovati ob II. STEBRU tudi III. STEBER - pokojninsko varčevanje v bankah in hranilnicah. Izpad starostne pokojnine iz I.STEBRA je mogoče učinkovito nadomestiti z individualnim prostovoljnim pokojninskim varčevanjem za dodatno pokojnino.
Prebivalci Slovenije (gospodinjstva) imamo v bankah in hranilnicah dobrih 16 milijard € varčevanja (Banka Slovenije Konsolidirani finančni računi - stanja 2015/Q2).  To je dokaz, da Slovenci znamo poskrbeti zase.
Učinek (velikost individualno prostovoljno privarčevanih pokojninskih sredstev in njihova donosnost), bodo še višji, če bo tudi država odigrala svojo vlogo (npr. dodani bonusi za individualno dolgoročno pokojninsko varčevanje z vplačilom dodatnega, bonus obroka pokojninskega varčevanja...podobno smo poznali pri stanovanjski varčevalni shemi). Na ta način bi država lahko razbremenila svoje finance, saj I. STEBER šepa in peša in bi dejansko lahko z javnimi sredstvi pomagali tistim, ki so te pomoči najbolj potrebni (invalidi in drugače hendikipirane osebe, ki same resnično ne morejo poskrbeti zase).ninsko
Kakšne značilnosti bi moralo imeti varčevanje  v III. STEBRU, da bo zanimivo kot individualno (prostovoljno) pokojninsko varčevanje:
·         donos je fiksen in vnaprej znan delovanje po sistemu ni »presenečenj«
·         sredstva naspadajo v jamstveno shemo bank in hranilnic;
·         banka/hranilnica jamči varčevalcem varnost varčevanja z vsem svojim premoženjem;
·         varčevalci nimajo nobenih dodatnih stroškov/provizij (brez vstopnih in izstopnih stroškov in upravljalske provizije);
·         davčno čimbolj enakopravna in primerljiva obravnava III. STEBRA glede na II. STEBER  (zavarovancu/varčevalcu, ki v svojo korist plačuje premije/obroke, se zniža osnova za dohodnino za leto, v katerem je bila premija/obrok plačan(a); znesek premije/obroka, ki jo za račun zavarovanca/varčevalca plačuje delodajalec, se ne všteva v osnovo za dohodnino; delodajalcu se premije/obroki, ki jih v posameznem letu plača v korist zavarovancev/varčevalcev, priznajo kot davčna olajšava pri davku od dohodka pravnih oseb in pri davku od dohodkov iz dejavnosti; od premije/obroka se ne plačujejo prispevki za socialno varnost, itd.);
·         Obračunane obresti pri pokojninskem varčevanju v III. STEBRU ne bodo obdavčene.
IV. STEBER-vse premoženje izven pokojninskega sistema – potrebuje RACIONALIZACIJO
Vključuje osebno premoženje, ki ga ima posameznik izzven pokojninskega sistema (npr. tudi lastništvo nepremičnin, kjer smo Slovenci izredni...). V Sloveniji je realnost, da je mnogo praznih nepremičnin ali pa v njih živijo starejši ljudje sami (predvsem živijo same starejše ženske). Čim starejši smo, čim težje in dražje je vzdrževanje nepremičnine, katere lastniki smo. Zato je priložnost in izziv za državo lahko predvsem, da stimulativno regulira doživljensko vzdrževanje starejših na domu in to tako, da bo to čimdlje mogoče in bo finančno vzdržno. Tako za posameznika (civilno družbo) kot državo. Zopet bo potrebno doseči kompromis (psihološki motiv lastnine je v Sloveniji zelo zakoreninjen) in to je največji izziv za spremembe na tem področju. Ki pa so nujne. Posebno skrb na tem področju je izrazili ZDUS (Združenje Društev upokojencev Slovenije), kjer se v tem trenutku posvečajo predvsem sprejemu zakona s področja »Dolgotrajne  oskrbe starejših«. Vsekakor je smiseleno realizirati »medgeneracijski dogovor« med vnuki in starimi starši.
Kako učinkovit je trenutno slovenski pokojninski sistem  ?
Po klasifikaciji finančne korporacije Allianz (»Pension Sustainability Index«) je slovenski pokojninski sistem v letu 2014 uvrščen na nezavidljivo 46. mesto med 50. pokojninskimi sistemi. Največji padec je opazen v letu 2014 (v letu 2013 smo bili 31. med 44). Zadnja ocena poslabšanja uvrstitve je v določeni meri posledica novih dejstev – Slovenija postaja vse bolj stara država in to vse hitreje...                                  
Razvrstitev Slovenskega pokojninskega sistema
Leto
2013
2014
Razvrstitve pokojninskih sistemov držav »raziskovalcev« 2014
Mecer-Avstralija
SLO še ni uvrščena (CRO ni uvrščena)
SLO še ni uvrščena (CRO ni uvrščena)
Avstralija: 2/25, Francija: 14/25; Nemčija 11/25
Natixsis-Francija
16/150 (za primerjavo CRO: 35)
20/150 (za primerjavo CRO: 32)
Avstralija: 5/150 Francija: 15/150; Nemčija: 7/150
Allianz - Nemčija
31 mesto med 44 (za primerjavo CRO 15)
46 med 50 !!![7] (za primerjavo CRO 28)
Avstralija: 1/50; Francija: 38/50; Nemčija: 25/50
Za učinkovitost pokojinskega sistema  je primerna pokojnina pomembna, vendar je največji potencial možnih izboljšav v merjenju, upravljanju in različnih razkritjih tveganj, vsebovanih v pokojninskih poslih. Izboljšave omenjenih pokojninskih vidikov ne moremo vpeljati brez ustrezne organizacijske strukture pokojninskega sistema, ki bo pripravljen in sposoben izvajati te pomembne naloge.
Kje je prostor za izboljšanje (vsakega) pokojninskega sistema ?
1.      povišati upokojitveno starost, ki mora odsevati pričakovano življenjsko dobo, tako sedaj kot v prihodnosti in na ta način ZMANJŠATI izdatke javnih pokojnin (v SLO: pokojnina iz I. STEBRA)
2.      promovirati (beri: narediti spodbudno, stimulativno) zaposlenost in/ali zaposlovanje starejših oseb, kar bo povišalo prihranke in s tem dohodke v neaktivni dobi ter hkrati omejilo poviševanje pokojninskih izdatkov iz I. STEBRA (če bi bili že upokojeni namesto aktivni)
3.      davčno spodbujati privatno varčevanje (v SLO: v II. in III. STEBRU) v okviru pokojninskega sistema in izven njega (IV. STEBER – vse premoženje izven pokojninskega sistema) zaradi zmanjšanja odvisnosti od javne pokojnine (v SLO: I. STEBER)
4.      povečati udeležbo zaposlenih in/ali samozaposlenih v dodatnem pokojninskem zavarovanju (v SLO: II. STEBER) in postaviti investicijsko privlačen III. STEBER (...poceni, donosnejši od depozitov pri bankah, bolj transparenten ter zagotavljanje ažurnih informacij o privarčevanih sredstvih)
5.      zmanjšati oziroma onemogočiti nenamenske odlive pokojninskih sredstev (prihrankov) (v SLO: II. STEBER) – sicer se izgubi smisel II. STEBRA (enako naj velja za III. STEBER)
6.      izboljšati učinkovitost upravljanja v pokojninskih skladih (vidik stroškov in donosnost) (v SLO: II. STEBER) Razpršeno lastništvo (velika razpršenosat lastništva pokojninskih sredstev t.j. veliko število malih lastnikov) se lahko omili preko skrbnika/zaupnika lastnikov pokojninskih sredstev.
Učinkovit pokojninski sistem bo v celoto povezal gospodarske politike, socialne politike ter politike finančnih trgov, in najbolje uskladil različne interese, kar bo zagotavljalo primerno oblikovanje vrednosti za vse deležnike (ang. stakeholders) v pokojninskem sistemu.
Model življenjskega cikla posameznikovega ekonomskega obnašanja predlaga, da mora posameznik stalno optimizirati svojo porabo skozi celo življenje. Večinoma to naprej pomeni zadolževanje zaradi dosege cilja primerne izobrazbe in prebivališča ter zaradi trajnih potrošnih dobrin. Vračilo dolga v aktivni dobi, ko tudi ustvarjamo primerno finančno premoženje. V neaktivni dobi se mora akumulirano premoženje (finančno in nefinančno premoženje npr. nepremičnine, ki hitro postanejo breme, ko se staramo...) preoblikovati v primerne pokojninske prihodke. Sicer bomo imeli v vsaki starajoči se družbi z zagotavljanjem primerljivih dohodkov, ki smo jih dosegali v naši aktivni dobi vsaj »prilagoditvene« probleme (beri: naš življenjski standard bo padel...) > ali se bomo s tem sprijaznili in znali živeti s tem je temeljno vprašanje za Slovence...
Kako bo sestavljena POKOJNINA vsakega izmed nas (delež iz I. STEBRA, delež iz II. STEBRA, delež iz III. STEBRA, in delež iz IV. STEBRA...) v bodoče je izziv, ki je pred vsemi nami.
ŠE ODGOVOR NA UVODNO VPRAŠANJE ...zato ker "prevzema zavarovanec/varčevalec naložbeno tveganje" ...


[1] Poročilo z naslovom Averting the Old Age Crisis, leto 1994
[2] Klasifikacija Svetovne banke
[3] Dodatno Pokojninsko Zavarovanje
[4] Prostovoljno DPZ
[5] STAROSTNA POKOJNINA je odvisna od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma ZAVAROVALNIH OSNOV, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih (24 letih, ZPIZ-2) zavarovanja po 1.1.1970, ki so zanj najugodnejši (ZPIZ-1-UPB4, 39.člen). Za izračun POKOJNINSKE OSNOVE se zavarovalne osnove (plače) iz prejšnjih let PRERAČUNAJO Z VALORIZACIJSKIMI KOLIČNIKI, tako da ustrezajo gibanju POVPREČNIH PLAČ (do 31.12.1990) in pokojnin (od 1.1.1991 dalje) v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine (ZPIZ-1-UPB4, 47.člen). Sam Izračun starostne pokojnine:je precej kompleksen. Izračun poenostavljeno izgleda:
A   x   B    =   C
C   x   D   =    E
Legenda: A...neto zavarovalna osnova=neto plača oz. nadomestilo plače, B...valorizacijski količnik, C...pokojninska osnova, D...odmerni odstotek
E...starostna pokojnina 

[6] Zavarovanec oziroma zaposleni  je vedno lastnik vplačanega premoženja, ne glede na to ali plačila zanj izvaja delodajalec.
[7] Glej priložen graf oz. slikco 

sreda, 3. februar 2016

Vsemogočni BDP

Multilateralne institucije – elita razvoja
Podpirajo in financirajo jih vlade.Njihova naloga je odprava revščine s spodbujanjem gospodarskega razvoja v državah in predelih, ki zaostajajo za blaginjo narodov s severne polooble. Ples multilateralnih institucij vodi Svetovna banka. Razpolaga z institucijo, ki je zadolžena za delo z zasebnim sektorjem. To je »International Financial Corporation (Abr. IFC). Multilateralne institucije žal niso uspele doseči družbenokoristnih ciljev, katerim so se zavezale. Tako kot vlade so birokratske, konservativne, počasne, in jih pogosto zanima le lasten obstoj.
Tako kot nepridobitne organizacije tudi te trpijo za kroničnim pomanjkanjem sredstev, težko se zanesemo nanje in njihova politika ne izpolnjuje povezovalne naloge.
Za multilateralne institucije  je odprava revščine poglaviten cilj. Vendar se na poti k temu cilju osredotočajo izključno na iskanje možnosti za gospodarsko rast. To pomeni, da dokler v neki državi ali nekem območju BDP raste, ima Svetovna banka vtis, da izpolnjuje svojo nalogo. Ta rast je lahko grozovita počasna in morda nima nobenega pozitivnega učinka na revno prebivalstvo, lahko celo poteka na račun revnih – a nič od tega ne bo Svetovne banke prepričalo, da bi svojo politiko kakor koli spremenila.
V iskanju gospodarske rasti se pristojne javne službe trudijo vnesti dinamiko v dobro utečene institucije. Nikoli jim ne pride na misel, da te institucije morda ustvarjajo ali vzdržujejo revščino. Odprave revščine ne bi bilo dobro zaupati institucijam in politki, ki botrujejo revščini.
Nasprotno, treba je ustvariti nove institucije, ki bodo zasnovane za odzivanje na probleme revnih !
Družbena odgovornost podjetij
Lahko ločimo dve vrsti družbeno odgovornih podjetij:
- v prvo vrsto sodijo podjetja z nizko družbeno odgovornostjo – moto: »ne škodujmo ljudem in planetu«, razen če gre na račun dobička...
- v drugo sodijo podjetja z visoko družbeno odgovornostjo – moto: »delati dobro za ljudi in za planet«, tako dolgo kot je mogoče, ne da bi se odrekla dobičku...Ta podjetja dejavno iščejo rešitve za doseganje pozitivnega vpliva že med samim izvajanjem svoje osnovne dejavnosti.
Zasnova družbeno odgovornih podjetij temelji na dobrih namenih. Toda nekaj vodilnih v podjetjih jih neupravičeno uporablja, da bi svojim podjetjem omogočili egoistično ustvarjanje dobičkov. Zdi se, da je njihova filozofija naslednja: zaslužimo toliko denarja, kot ga lahko, tudi če moramo zaradi tega izkoriščati revne – in nato dajmo zanemarljiv delček svojih dobičkov v družbene namene ali ustanovimo fundacijo, prek katere bomo lahko interese podjetja. In ne pozabimo pritegniti pozornost na svojo velikodušnost !
Ključni problem in spopad z njim (t.i. finančno etična dilema): vodstveni kadri so odgovorni pred lastniki podjetja, ki ga upravljajo, najsi bodo to zasebni lastniki podjetja ali borzni vlagatelji. Maksimiranje dobička je njihova z zakonom skladna obveznost do delničarjev, razen če so jim slednji dali drugačno pooblastilo...
Toda kaj se zgodi kadar se dobiček in družbena odgovornost ne moreta ujemati ? Izkušnje kažejo, da vedno zmaga zahteva po dobičku. Če bi se sprijaznili z manjšimi dobički v korist družbeni blaginji, bi lastniki to razumeli kot prevaro in »družbena odgovornost podjetja bi zanje pomenila finančno  neodgovornost«.
Ključni problem: Podjetja po naravi niso opremljena za obravnavanje družbenih problemov. To ni zaradi tega ker bi bili vodstveni kadri podjetij egoistični, lakomni ali slabi. Težava tiči v sami naravi podjetja. Pravzaprav še globje od tega, in sicer v sami zasnovi gospodarske dejavnosti, ki je bistvo kapitalizma.
Kapitalizem je napol razvita struktura
Kapitalizem predvideva, da smo ljudje enodimenzionalna bitja, ki ščejo izključno maksimiziranje dobička. Navadno razumevanje pojma prostega trga temelji na tem enodimenzionalnem bitju. Glavni tok teorije o prostem trgu domneva, da je naš prispevek v družbi in svetu najboljši, če se trudimo biti čim koristnejši. Vendar teorija trga trpi za napačnim pojmovanjem in je nezmožna dojeti najglobje bistvo človeka.
Širjenje bogastva: dilema rasti (rast BDP)
Noben človek, ki ga navdaja skrb za človeštvo, se ne more sprijazniti s svetom, kjer se nekaj stotin milijonov polašča vseh virov planeta, medtem ko se milijarde drugih bojujejo za preživetje.
Pet držav ZDA, Japonska, Nemčija, Francija in Združeno kraljestvo – ima 13% svetovnega prebivalstva in 45% svetovnih prihodkov. V nasprotju s tem imajo tri velike države v razvoju – Indija, Kitajska in Indonezija – 42% svetovnega prebivalstva, a le 9% prihodkov.
Logika nenadzorovane rasti
Od kod izvira ta boleča dilema, ki smo ji priča ? Verjamem, da vse izhaja iz ekonomskega sistema, ki se opira na nepopoln in napačen pogled na družbo in človekovo bivanje. To je filozofija kapitalizma, ki se je oklepajo ekonomisti, vodilni v podjetjih, politični strokovnjaki in drugi avtorji, ki pišejo o poslovnem svetu. Vse skupaj lahko povzamemo zelo na kratko:
·         za boljše življenje narodov sveta in zmanjšanje trpljenja zaradi neenakosti je potrebna trajna gospodarska rast;
·         gospodarska rast pride le z vlaganji kapitala na konkurenčnih trgih;
·         vlagatelje privlačijo izključno podjetja, katerih vodenje je usmerjeno v maksimiranje donosa kapitala;
·         donos kapitala je mogoče maksimizirati le s podjetji, katerih edini cilj je maksimiziranje dobička.
Ta logika nas privede do že ugotovljenega zaključka: človek je enodimenzionalno bitje, katerega edini vir sreče, zadovoljstva in motivacije je denar. Maksimiranje dobička je torej vse.
BDP  je osnovni pokazatelj »zdravja« neke družbe. Govorimo o denarnem zaporedju vrednosti, o vseh prihodkih, ki nastanejo s prodajo dobrin. Denarno zaporedje je vse bolj ločeno od proizvodnje. Gre torej za sistemsko napako, ki je lahko usodna. 
Danes le redko slišimo, da bi kdo o napredku svoje države ali družbe govoril na podlagi fizičnega bogastva, sreče, zaupanja in družbene stabilnosti. Ponavadi velja, da nam stanje predstavijo (transparentnost) v besednjaku abstraktnih ekonomskih idej. Poznamo BDP, indeks cen življenskih potrebščin, vrednost borznega trga, stopnjo inflacije, aktuarske preračune, čista vrednost premoženja,...
Imamo namreč dva problema:
- bogati postajajo še bogatejš: koncentracija bogastva, premoženje in dobička se veča, in zato
 - se povečan BDP praviloma ne odraža na večji družbeni koristnosti.
BDP ne odraža ne javnega, ne družbenega zdravja. Še več. Bolj kot BDP narašča, slabše se piše ljudem, živalim, družbi in sociali ter okolju.

Če je pravično in dobro, da podjetja za vsako ceno maksimirajo svoje dobičke, kako bodo ravnala z viri ?
Seveda se bodo držala pravila: »Kdor prej pride, prej melje«. Kdor koli ima denar in moč (v obliki vojaške podpore), s katerima si lahko prisvoji vire, bo to storil. V večini primerov zasebna podjetja izvajajo nadzor zgolj po lastni presoji. V drugih primerih podjetja sodelujejo z vladami. Tako rekoč nikoli ne pride do zasedanja zaradi prebivalstva, katerega življenje je odvisno od delitve virov. Če se opremo na kapitalistično logiko, zakaj neki bi upoštevali te ljudi ? V čem njihove potrebe prispevajo k maksimiranju dobička ?
Medtem ko se neobnovljivi viri še naprej izčrpavajo – ker nadaljujemo z njihovim izčrpavanjem – in ko so nevarnosti zaradi podnebnih sprememb očitnejše, morajo najbolj vneti kapitalisti sprejeti dejstvo, da doseganje dobička ni načelo, v imenu katerega bi se lahko odrekli okoljski politiki.

Toda, Kako bodo milijarderji lahko uživali v svojem bogastvu, če bo zrak prenevaren za vdihovanje ?

ponedeljek, 1. februar 2016

TO NI FINANČNO VPRAŠANJE, TO JE VPRAŠANJE ETIKE !


MIKROKREDITI KOT OSNOVA SODOBNE FILANTOPIJE

Še vedno imam pred seboj SPODNJI mejl, ki  zelo lepo in nazorno opisuje SODOBNO FILANTROPIJO.
---------------------------------------------------------------------
Sent: Wednesday, October 24, 2012 9:00 AM
To:
stojan.zorzenone@siol.net
Subject: mikrokreditiranje

Pozdravljeni

Prejšnji teden v sredo, na konferenci »Slovenija coop 2012« sva med odmorom za kosilo (po vašem predavanju-linka do predavanja, če koga zanima... http://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=ER7oR3tezEc ENG
http://www.youtube.com/watch?v=IwO_kX8CCXU SLO) izmenjala nekaj besed okoli (ne)možnosti mikrokreditiranja pri nas.
Kot sem že omenil, sam že nekaj časa razmišljam, da bi uvedel, poskušal uvesti ali kakorkoli drugače pospešiti mikrokreditiranje pri nas. Z nečem podobnim, vendar v bolj majhnem obsegu se že ukvarjam v Ugandi, kjer sem nekaj časa prebival pred leti. Tam smo uvedli tak način, da vsako gospodinjstvo prejme toliko sredstev, kolikor jih potrebuje izključno za zagon dejavnosti s katero se želijo ukvarjati (pletenje košar, nakup sadik za na polje, nakup lesa za proizvodnjo). Nato morajo vsa sredstva vrniti v roku enega leta (izjemoma 2 leti) s pribitkom 10 %. Sicer je to vse skupaj mišljeno bolj kot socialna pomoč (čeprav jemalci kredita o tem ne vedo nič), saj v državi, kjer je inflacija 15 % na tak način dolgoročno delaš izgubo. Na ta način se sedaj vrti okoli 3.000 €, kar je za pomoč približno 50 družin.
Že nekaj časa pa razmišljam, da bi se nekaj podobnega lotil tudi v Sloveniji. V obliki socialne pomoči sem v stiku z veliko družinami, katere so v nezavidljivem finančnem položaju in nujno potrebujejo nekaj zagonskega kapitala za svojo dejavnost (kot sem že omenil, sem v stiku predvsem z družinami, ki se ukvarjajo z domačo peko, saj le tako lahko preživijo). Ljudem se sicer lahko pomaga na način socialne pomoči, vendar sem sam prepričan, da to ni to, saj jim s tem vzameš še tisto edino kar imajo – dostojanstvo. Prav tako pa sem prepričan, da se veliko ljudi lahko z načinom mikrokreditiranja izvleče iz težke situacije in posledično v nadaljevanju svoj zaslužen denar vlagajo nazaj v banko – hranilnico – zadrugo.
Sam sem pripravljen vložiti v projekt mikrokreditiranja okoli 100.000 €. Zavedam se, da v svoji osnovi s tem denarjem ne bom ustvarjal zaslužka, prej izgubo – vsaj v začetku. Vendar imam za ustvarjanje dobička na razpolago svojo firmo, projekta bi se pa lotil predvsem zato, ker verjamem vanj in v ta način kreditiranja.
Vem da ste mi omenili, da v tem trenutku pri nas ni uradne možnosti ukvarjanja s tem na ravni podjetja. Omenili ste, da je možno ustanoviti le hranilnico, za kar pa je potreben kapital 1,5 milijona €.
Torej, če mogoče vidite kakšen način, s katerim bi se lahko vseeno s tem ukvarjali, če mogoče poznate še kakšne druge ljudi, ki imajo podobne zamisli,… Zelo bi vam bil hvaležen, če bi mi posredovali kakšno idejo, možnost ali če bi me združili z drugimi ki bi se prav tako ukvarjali s tem.
Za vse informacije se vam že vnaprej zahvaljujem.
Želim vam lep in uspešen dan,
----------------------------------------------------
Ko vidiš, da imaš somišljenike, in da sami že dejansko svoj zaslužen denar (beri: DOBIČEK) vlagajo preko mikokreditov v projekte v katere verjamejo, si še bolj prepričan, da zaupaš v pravo, pravično stvar. Zakaj to delajo ?: »To ni finančno vprašanje, to je vprašanje etike.«
SODOBNA FILANTROPIJA, o čem že gre ?
Ovrednotenje naših odločitev mora biti predvsem trajnostno, »dolgoročno vzdržno – za človeka in njegove finance, družbo, živali in okolje«. Rast oziroma razvoj je lahko trajnosten le v primeru mešanih modelov, ko se ustvarjeni dobiček, vrača v podjetje, kjer tako ustvarja širši družbeni,  socialni vpliv.  Na ta način se dobiček uporabi »zelo etično«. Ampak, da boš znal ustvarjati dobiček moraš pridobiti, osvojiti potrebna znanja, ki jih pričakujejo tudi sodobni filantropi...
Sodobna filantropija ni več brezciljno dobrodelna, ampak promovira  inovativni model dobrodelnosti: sodobni filantropi želijo, da se s „podarjenimi“ sredstvi ravna tako kot s podjetniškim kapitalom in skupaj s kapitalom vedno pogosteje ponuja tudi znanja, kako ta kapital ohraniti in oplemenititi.
PROJEKT, ki bi se izvajal za doseganje družbenoekonomskega cilja in bi zaračunal neko ceno ali honorar, a ob tem ne bi bil zmožen v celoti pokriti lastnih stroškov, ne bi mogel veljati za SOCIALNI posel !!! Dokler mora PROJEKT računati na subvencije ali donacije za pokrivanje izgub, tovrstna »organizacija« sodi v dobrodelno dejavnost. Vendar pa TAKOJ, ko tak PROJEKT uspe trajno pokrivati svoje stroške, vstopi v drug svet: SVET PODJETNIŠTVA. Pomembnosti dobrodelnosti ni mogoče zanikati. Ustrezna je v primeru naravnih nesreč. Prav tako se k njej lahko zatečemo po pomoč za tiste, ki so telesno preveč prizadeti, da bi lahko sami kaj delali. Vendar nas včasih zavede, da se zanašamo na dobrodelnost. Na splošno sem proti darilom in miloščini. Posameznikom odvzamejo občutek za lastno pobudo in odgovornost.  Če ljudje vedo, da lahko stvari dobijo »brezplačno«, bodo nagnjeni k temu, da svojo energijo in sposobnosti uporabijo za iskanje »brezplačnih« stvari, namesto da bi energijo in iste sposobnosti uporabili za doseganje nečesa z lastnimi močmi.
·         Miloščina bolj spodbuja k odvisnosti kot samostojnosti in samozaupanju
·         Miloščina spodbuja tudi h korupciji (problem »NEETIČNEGA« POSREDNIŠTVA oz. upravičenost n eupravičenih): ko se zbirajo donacije za upravičence[1], so odgovorni za brezplačno razdeljevanje dobrin in storitev prvi uporabniki programa, ki ga vodijo. Odgovorni se trudijo pridobiti ugodnosti, namesto da bi jim šlo za tisto, kar jim pripada. Upravičenci nimajo možnosti za soodločanje in tako odgovornost kot preglednost izgineta. Vsi odnosi te vrste so nepravični in prispevajo le k temu, da revni postanejo še ranljivejši zaradi izkoriščanja in manipulacije.
·         Ustvariti si ji potrebno lastne varnostne rezerve in znati spoštovati »brezplačna« darila: lastne varnostne rezerve lahko ustvarimo s svojim delom, ki ga dobimo plačanega in/ali z ustreznim optimiziranjem življenjskih stroškov. Ko nekomu nekaj »brezplačno« deliš (npr. v primeru naravnih nesreč), ga lahko tudi vzpodbudiš, da varčuje z minimalnim zneski za take primere v prihodnje. Naravne nesreče so izredne razmere. Ko bo vzpostavljen normalen položaj in ljudje lahko spet služijo denar s svojim delom, je znesek varčevanja običajno enak »brezplačnemu« darilu.
·         Manjši kot je obseg sodne pristojnosti oblasti, več možnosti imajo upravičenci, da jih slišimo. Upravičenci morajo imeti možnost, da sodelujejo pri odločitvah, ki jih zadevajo. Tudi, če je prevlada dobronamerna, vodi v slepo ulico. Če se revnim omogoči skrbeti za same sebe, lahko storijo veliko več in veliko hitreje.
Vendar, osnova je VEDNO (mikro) kredit, FINANCIRANJE...
Evropske izkušnje španske kooperative (zadruge) Mondargon -  »ključna za razvoj je bila lastna banka«. Eno od pomembnih prelomnic v razvoju Mondragona je bilo leto 1962, ko so ustanovili svojo banko Cajo Laboral. Ugotovili so namreč, da se bodo lahko razvijali le, če bodo imeli svojo banko, ki bo financirala razvoj.
Na drugi strani so izkušnje iz Bangladeša in s tem povezana razmišljanja Muhammada Yunusa : »Sestavili smo seznam glavnih značilnosti, ki jih mora imeti UČINKOVIT PROGRAM za boj proti revščini. Toda s čim se mora začeti ? Z izobraževanjem ? Kaj je z infrastrukturami ? Zdravstveno nego ? Sanitarnimi pogoji ? Stanovanji ? Osredotočiti se moramo na POSOJILO: REVNIM SMO DALI DENAR V GOTOVINI, da bi jih usmerili na dolgo pot, po kateri lahko uidejo revščini. To je bila tvegana strategija.
Močno verjamem, da imajo vsi ljudje prirojeno zmožnost, ki ostane večinoma neopažena: ZMOŽNOST PREŽIVETJA. Preprost razlog, da so revni živi, dokazuje, da imajo to zmožnost. Ne potrebujejo, da jim pokažemo, kako preživeti: to že vedo! Z omogočanjem dostopa do posojil lahko revni v istem trenutku začnejo uporabljati svoje znanje in zmožnosti. Denar, ki ga zaslužijo s svojim trudom, tedaj postane orodje, ključ, ki jim bo omogočal pridobivati nova znanja !
In sedaj se zopet vračamo na začetek z mejlu mojega kolega in temeljnemu vprašanju ALI  SEM PRIPRAVLJEN V PROJEKTE V KATERIH POSLANSTVO VERJAMEM VLAGATI  SVOJ DENAR ?                                            KOLIKO NAS JE ??

 »Morate biti dovolj sebični, da se najprej uskladite s tem kar ste, sicer nimate drugim ničesar dati«
Da si racionalen, trajnosten (ekonomsko »sebičen« in ne-potraten), pomeni, da si etičen in moralen do sebe (razčistiš s sabo, kaj si...), in dovolj izobražen, da lahko trezno pomagaš drugim...





[1] uporabniki oz. tisti, ki jim je donacija in pomoč namenjena

ponedeljek, 7. september 2015

Odrešenja je deležen kdor išče in si prizadeva

Po glavi mi zadnje čase stalno roji misel KAKO JE NASTAL KAPITAL ?
Seveda...Marx. Bil je vizionar, ki je živel pred svojim časom.  Marx (5/5/1818-14/3/1883) je verjel, da so temelji stvarnosti v materialni osnovi ekonomije in ne v idealističnih filozofijah. Obstoji neke vrste nakopičeno delo, ki se imenuje v politični ekonomiji kapital. Kakor vsi vemo, je v resnici tako, da postajajo profiti nakopičenega mrtvega dela čedalje večji, kapitali kapitalistov čedalje ogromnejši, medtem ko postaja mezda živega dela čedalje manjša, množica delavcev, ki žive zgolj od delovne mezde, pa čedalje številnejša in čedalje bolj revna.
Kako naj se razreši to protislovje?
Dosedanja politična ekonomija stoji pred tem protislovjem brez moči ter piše in jeclja o njem zmedene, prazne besede. Celo dosedanji socialistični kritiki politične ekonomije niso znali kaj več kakor to, da so poudarjali to protislovje. Ko preučuje razvoj kapitala, izhaja Marx iz preprostega, splošno priznanega dejstva, da večajo kapitalisti svoj kapital z menjavo: za svoj denar kupijo blago in ga nato prodajo za več denarja… Kapitalist dobi v sedanjih družbenih odnosih na blagovnem trgu blago, ki ima to posebno lastnost, da je njegova potrošnja vir nove vrednosti, ustvarjanje nove vrednosti. To blago je – delovna sila...
Engels o Kapitalu (knjiga): Odkar so kapitalisti in delavci na svetu, še ni izšla knjiga, ki bi bila za delavce tako pomembna, kakor je ta. Vendar Kapital (izšel 1867), je poln filozofskih referenc, formul, abstrakcij, tujk in opomb, je izgledal kot strašilo. Kot pošast. Proletarec bi si moral vzeti leto dopusta, da bi se prebil skozenj. Čas še ni dozorel.
Marx je ugotovil, da so pogajanja z elitami nesmiselna, da elit ne moreš »pregovoriti«, naj se odrečejo svojim privilegijem in omrežjem. A to še ni vse. Ugotovil je, da se ekonomija zamaje, kakor hitro se bogastvo zgosti v rokah peščice magnatov. In ja, ugotovil je, da postane kapital na neki točki destruktiven in avtodestruktiven.
Tudi Marx, advokat revolucije, je trdil, da ni nujno, da do radikalne spremembe prideš po nasilni poti. Samo pomislite: zamenjaš elite – in kaj se zgodi? Pridejo nove elite!
Marx je ugotovil, da morajo razmere najprej dozoreti in da so vsi prezgodnji poskusi revolucije obsojeni na poraz in propad, saj proletariat še ni zrel za prevzem oblasti, zaradi česar je treba oblast začasno prepustiti meščanskemu sloju – do naslednje ekonomske krize, ki bo še hujša, pogubnejša in katastrofalnejša od prejšnje. In nasilje tedaj morda niti ne bo potrebno – treba bo le prevzeti oblast.
Se vam zdi čudno, da politične elite za vstajnike pravijo, da ne vedo, kaj hočejo?
Kar nas spet spomni na Marxa, ki je rekel, da tradicija mrtvih generacij pritiska na možgane živih, da nove generacije svoje poezije ne morejo potegniti iz preteklosti, ampak iz prihodnosti, da morajo pustiti, da mrtvi pokopljejo mrtve, in ustvariti nekaj povsem novega, potemtakem nekaj, kar še ni obstajalo.  Če hočeš ustvariti nekaj novega, moraš najprej dobro spoznati staro.

»Kapital je mrtvo delo, ki oživlja le po vampirsko, z vsrkavanjem živega dela, in živi toliko bolj, kolikor več ga vsrkava,« pravi Marx, ki je nedvoumno pokazal, da večina človeštva ustvari bogastvo, v katerem potem uživa le manjšina. »Še pes bi crknil v taki bedi,« bi dahnil Goethejev Faust. Po doživetju slave, lepote in moči, ki se izkažejo kot nezadostne in minljive, se Faustu pokaže kot najvišji ideal delovanje posameznika v svobodni družbi in njegovi prostovoljni podreditvi skupnim interesom. Faust do zadnjega vztraja v neutrudnem iskanju in izpolnitev svojih želja doživi samo v slutnji, viziji.  Odrešenja je deležen kdor išče in si prizadeva«
(Goethejev nazor: Nasprotje dobrega in zlega je osnovni pogoj napredka k višji stopnji dobrega.)
Novi kapitalizem - kapitalizem v 21.stoletju
In kje je odrešenje za kapital in kapitalizem ? Namesto, da kapital umre skupaj s tistim, katerega delo ga oplaja (boleče ali neboleče), se mora »preobraziti«. In tukaj se pridruži ideja »NOVEGA KAPITALIZMA«.
Realnost ali utopija ? Nič od obojega, ampak NUJNOST. Oziroma kot pravi Muhammad Yunus, edina pot ki je trajnostna in vzdržna je NOVEMU KAPITALIZMU NAPROTI. In na tem mestu se dogovorno združijo kapital, profit in/ali marxovo nakopičeno delo v obliki podjetništva. In ta oblika podjetništva je NOVA.  Gre za SOCIALNO PODJETNIŠTVO[1], ki si prizadeva za svet brez revščine.  Kako Marx razmišlja o PODJETNIŠTVU: »Catch a man a fish, and you can sell it to him. Teach a man to fish, and you ruin a wonderful business opportunity”. Ne bom prevajal, da nebi kaj izgubil v prevodu…
Z materialnega vidika je kapitalizem zagotovo uspešen. A po drugi strani polovica človeštva živi z dvema dolarjema na dan ali manj...  Revščina[2] ni enakomerno porazdeljena po zemeljski površini. Vendar celo v ZDA, ki veljajo za najbogatejšo državo na svetu, so bili premiki na družbenem področju vir razočaranj. Skoraj 50 milijonov Američanov (16% vse populacije) ni zdravstveno zavarovanih in ima težave z dostopom do osnovne zdravstvene nege.
Kaj ne deluje kot je treba ? Zakaj v svetu, kjer gospodarski liberalizem  (prosti trg o katerem razglablja že Marx) ne pozna več nobene druge možnosti, prosti trgi puščajo toliko ljudi na obrobju ?
Razlaga je enostavnaProsti trgi v svoji sedanji obliki niso zasnovani za reševanje družbenih problemov. Prav nasprotno njihovo delovanje stopnjuje revščino, bolezni, onesnaževanje, kriminal in neenakost. Skrb za revne je bila tradicionalno v pristojnosti kolektivne odgovornosti.
Vlade so se dolgo trudile najti odgovor na ta problem. Vlade lahko naredijo toliko stvari za razrešeitev družbenih problemov. V svojih rokah imajo moč: dostop imajo do tako rekoč vseh delov družbe, s pobiranjem davkov lahko zberejo ogromne finančne vire. A vendarle, če bi bil ta pristop učinkovit, bi bili ti problemi davno razrešeni. Njihov obstoj jasno kaže na to, da vlade same ne morejo ponuditi tega odgovora. Temu botrujejo številni razlogi:
1.       Vlade so lahko neučinkovite, počasne, podvržene korupciji, zbirokratizirane, želijo obdržati svoj položaj, zaradi njihovega velikega obsega in moči ter dosega njihovega delovanja so prav tako težko obvladljive, kot so privlačne za tiste, ki jih želijo uporabiti za lastne interese.
2.       Vlade se pogosto bolje izkažejo, ko je treba nekaj ustvariti, kot takrat ko je treba kaj ukiniti, ker je postalo nepotrebno ali breme.
3.       Politična tehtanja lahko ovirajo ukrepanje vlade.
„Ni glavno vprašanje ali »rast[3] v korist revnih« ali »rast proti revnim“Glavni problem je, da so revni (izključene skupine prebivalstva) obravnavani kot predmeti. Zaradi svojega načina razmišljanja odgovorni v javni politiki spregledajo izjemen potencial, ki se skriva v revnih. Zlasti revnih ženskah in otrocih iz revnih družin. Ne zmorejo videti, da so revni samostojni akterji. Ukvarjajo se z zdravjem, izobraževanjem in zaposlovanjem revnih. Niso zmožni razumeti, da so revni lahko podjetniki in da lahko ustvarjajo delovna mesta. V iskanju gospodarske rasti se pristojne javne službe trudijo vnesti dinamiko v dobro utečene institucije. Nikoli jim ne pride na misel, da te institucije morda ustvarjajo ali vzdržujejo revščino. Odprave revščine ne bi bilo dobro zaupati institucijam in politki, ki botrujejo revščini. Nasprotno, treba je ustvariti nove institucije, ki bodo zasnovane za odzivanje na probleme revnih ! Kaj je že Marx govoril o novostih in sprmembah, o pokopavanju mrtvih...
Človeška bitja so večdimenzinalna
Z ločevanjem posameznikov na tiste, ki hočejo maksimirati dobiček in tiste, ki želijo ustvariti družbene koristi, tako da bi obogatili ozek pogled ekonomistov. V resničnem svetu obstaja le ena vrsta oseb: ljudje, ki imajo dve, tri, štiri ali več interesov ter cilje, ki se jih trudijo doseči z različno in spreminajajočo se zagnanostjo. Da poenostavimo, lahko te interese razdelimo v dve kategoriji:
1.) finančni dobiček in
2.) družbene prednosti.
Kako se bodo posamezniki, podjetja in vlagatelji odločali med tema dvema potema ? Ne bo jim treba izključiti ene ali druge možnosti. V večini primerov bodo imeli možnost sodelovati v obeh vrstah dejavnosti v obsegu, skladnem, z njihovimi trenutnimi cilji.
Na primer:
- posameznik, ki ima nekaj prihrankov, bo lahko en del razpoložljivega zneska vložil v tradicionalno podjetje (kapital za pokojnino), preostanek pa v socialno podjetje (da bo pomagal skupnosti, človeštvu in planetu)
Drugi mrtvi koti ekonomske teorije
Trditev, po kateri velja, da je rešitev za revščino ustvarjanje delovnih mest za vse  je tudi eden od mrtvih kotov. Edini način, kako pomagati revnim, naj bi bil, da se jim preskrbi delo. Ta teorija je temelj razvojnih strategij, ki jih priporočajo ekonomisti in izvajajo tako vlade kot agencije za pomoč pri razvoju. Denar darovalcev se pretaka v obsežne projekte, ki jih vodi vlada. Zasebni kapital se vlaga v velika podjetja, ki naj bi z zaposlovanjem na tisoče ljudi in s spreminjanjem revnih v bogate davkoplačevalce prinesla dinamičnost v lokalna in regionalna gospodarstva. Ta teorija je privlačna. Vendar se izkaže, da v praksi ne deluje, ker ni vseh za to potrebnih pogojev.
Ekonomisti se oklepajo tega načina boja proti revščini, ker je edina oblika zaposlitve, ki jo pozna večina ekonomskih učbenikov, redna zaposlitev.
V ekonomski literaturi ni mesta za ljudi, ki se preživljajo s samostojnim delom, tako da ustvarjajo dobrine in storitve, ki jih prodajajo neposredno tistim, KI JIH POTREBUJEJO !!! Vendar v resničnem svetu prav to delajo revni.
Ogromno ljudi katerim je »prepovedano« sodelovanje v finančnem sistemu (revni najpogosteje), nimajo »redne zaposlitve« (so kreditno in plačilno nesposobni kot se pravi v bančnem žargonu), kot jo navadno pojmujejo ekonomisti. A verjamem, da znajo in hočejo mnogi med njimi trdo delati, da bi ustvarili prihodek, nahranili družino in se bi sami potrudili, da ne bi bili »okarakterizirani in zaznamovani kot revni«. Tisto česar nimajo, so ekonomska orodja, ki bi jih potrebovali, da bi bilo njihovo delo čimbolj produktivno.
Nisem proti ustvarjanju delovnih mest. Vendar ne mislite, da morajo ljudje čakati, da se bodo pojavila delovna mesta in da je lahko samostojno delo le začasna rešitev.
Če želimo zmanjšati revščino ali jo odpraviti, se moramo osredotočiti na prihodnje rodove. Pripraviti jih moramo, da se bodo otresli stigmatizacije zaradi revščine. In naučiti jih moramo verjeti v človeško dostojanstvo ter upati v prihodnost. Vsi programi, namenjeni otrokom, ne smejo veljati za »humanitarne« ali »dobrodelne«.

PROGRAM, ki se ukvarja zgolj s fizičnimi potrebami revnega človeka ali se zadovolji, da slednjemu zagotovi zaposlitev, si ne zasluži imena razvojnega programa: revnim je treba omogočiti, da sprostijo svojo ustvarjalno energijo.
Davkoplačevalci držav darovalk bi morali vsem, ki so odgovorni za razvojno pomoč, in članom parlamaentov, jasno dati vedeti, da hočejo, da gre njihov denar NEPOSREDNO ZA ODPRAVLJANJE REVŠČINE s podpiranjem zmožnosti revnih samih !!!
Na prvem mestu je posojilo
Sestavili smo seznam glavnih značilnosti, ki jih mora imeti UČINKOVIT PROGRAM za boj proti revščini. Toda s čim se mora začeti ? Z izobraževanjem ? Kaj je z infrastrukturami ? Zdravstveno nego ? Sanitarnimi pogoji ? Stanovanji ? Osredotočiti se moramo na POSOJILO.
Močno verjamem, da imajo vsi ljudje prirojeno zmožnost, ki ostane večinoma neopažena: ZMOŽNOST PREŽIVETJA. Preprost razlog, da so revni živi, dokazuje, da imajo to zmožnost. Ne potrebujejo, da jim pokažemo, kako preživeti: to že vedo! Z omogočanjem dostopa do posojil lahko revni v istem trenutku začnejo uporabljati svoje znanje in zmožnosti. Denar, ki ga zaslužijo s svojim trudom, tedaj postane orodje, ključ, ki jim bo omogočal pridobivati nova znanja ! To ne pomeni, da se revni vedno zavedajo svojih SPOSOBNOSTI.
Bodimo pravični: večina strokovnjakov, ki sodeluje v boju proti revščini, je dobronamernih. Za usmerjanje svojih naporov v izobraževalne programe se odločajo zato, ker jim to velevajo njihove napačne domneve (domneva: revni so revni, ker ne znajo nič delati). Toda, če boste preživeli dovolj časa med revnimi, boste ugotovili, da njihova revščina izvira iz dejstva, da ne morejo obdržati plodov svojih naporov. Razlog je jasen: nimajo nadzora nad kapitalom. Revni delajo v korist nekoga drugega, ki nadzira kapital. Skupna jim je ta spretnost, da se okoriščajo z delom revnih.
Kaj naj si mislimo o poklicnem izobraževanju ?
Samo po sebi ni slabo, vendar koristi le malemu številu posameznikov. Za ukrepanje na področju potreb velikega števila revnih je najboljša strategija ta, da se jim pusti razvijati naravne sposobnosti, preden se jim omogoči pridobivanje novih znanj.
BISTVO: Revnim dati posojilo, in jim pustiti,da uporabijo sadove svojega dela, pogosto prvič v svojem življenju, pripomore k ustvarjanju položaja, v katerem bodo čutili potrebo po nadaljnjem izobraževanju. Začeli bodo iskati izobraževanje in bodo zanj celo pripravljeni plačati. To so pogoji, v katerih je izobraževanje dejansko lahko smiselno in učinkovito.
Miloščina  ni vedno pravi odgovor
Pomembnosti dobrodelnosti ni mogoče zanikati. Ustrezna je v primeru naravnih nesreč. Prav tako se k njej lahko zatečemo po pomoč za tiste, ki so telesno preveč prizadeti, da bi lahko sami kaj delali. Vendar nas včasih zavede, da se zanašamo na dobrodelnost. Na splošno sem proti darilom in miloščini. Posameznikom odvzamejo občutek za lastno pobudo in odgovornost. Če ljudje vedo, da lahko stvari dobijo »brezplačno«, bodo nagnjeni k temu, da svojo energijo in sposobnosti uporabijo za iskanje »brezplačnih« stvari, namesto da bi energijo in iste sposobnosti uporabili za doseganje nečesa z lastnimi močmi.
·         Miloščina bolj spodbuja k odvisnosti kot samostojnosti in samozaupanju
·         Miloščina spodbuja tudi h korupciji: ko se zbirajo darovi za revne (revni so upravičenci oz. morajo biti uporabniki oz. tisti, ki jim je pomoč namenjena): ko se zbirajo darovi za revne, so odgovorni za brezplačno razdeljevanje dobrin in storitev prvi uporabniki programa, ki ga vodijo. Miloščina navsezadnje ustvari enostranski odnos. Odgovorni se trudijo pridobiti ugodnosti, namesto da bi jim šlo za tisto, kar jim pripada. Torej upravičenci (revni) nimajo možnosti za soodločanje in tako odgovornost kot preglednost izgineta. Vsi odnosi te vrste so nepravični in prispevajo le k temu, da revni postanejo še ranljivejši zaradi izkoriščanja in manipulacije.
·         Ustvariti si ji potrebno lastne varnostne rezerve in znati spoštovati »brezplačna« darila, namesto, da bi računali na darove Ko nekomu nekaj »brezplačno« deliš (npr. v primeru naravnih nesreč), ga lahko tudi vzpodbudiš, da varčuje z minimalnim zneski za take primere v prihodnje. Naravne nesreče so izredne razmere. Ko je vzpostavljen normalen položaj in ljudje lahko spet služijo denar s svojim delom, je znesek varčevanja (bil) enak »brezplačnemu« darilu.
Manjši kot je obseg sodne pristojnosti oblasti, več možnosti imajo revni, da jih slišimo. Revni morajo imeti možnost, da sodelujejo pri odločitvah, ki jih zadevajo. Tudi, če je prevlada dobronamerna, vodi v slepo ulico.
Če se revnim omogoči skrbeti za same sebe, lahko storijo veliko več in veliko hitreje. Prenos lastništva na revne je najboljši način zagotovitve, da bodo imeli od tega koristi prav oni. 
Nevarnost blagostanja
Ker je v zadnjih letih v znanosti prišlo do soglasja o naraščajoči nevarnosti podnebnega segrevanja, so ljudje začeli ta problem jemati resno. V večini primerov, in čeprav so njihove skrbi resnične, se posamezniki ne vznemirjajo glede planeta v celoti. Njihovi trenutni odzivi se bolj nanašajo na njihovo premoženje in njihove prihodke kot na samo življenje.
Kakšna naj bo poraba ?
Močno verjamem v osebno svobodo. Vsak posameznik na tem planetu ima brezmejne zmožnosti. Idealna družba bi ustvarila okolje, v katerem bi vsak lahko svobodno sproščal svojo ustvarjalno energijo.
Želja po porabi, ne da bi se zmenili za dolgoročne socialne stroške, je ena od posledic nevarnega stremljenja k maksimiranju dobička.

Revščine ne usvarjajo revni. Ustvarjajo in ohranjajo jo ekonomski in socialni sistemi, ki smo jih oblikovali, institucije in pojmi, ki tvorijo te sisteme, ter politike, ki jih izvajamo. Trdno verjamem, da lahko ustvarimo svet brez revščine. V NAŠI DRUŽBI NISO VEČ IZKLJUČENI SAMO REVNI. Izključeni so vsi, ki ne prispevajo dovolj k ustvarjanju profita, ki niso naši, ki so drugačni, ki razmišljajo s svojo glavo, ki si skratka želijo izboljšati družbo, v kateri živijo... Revščina je grožnja za mir




[1] SOCIALNO PODJETJE   ima svoje lastnike (pomembna razlika do NVO-jev in dobrodelnih organizacij), ki imajo pravico do povrnitve naložbe.
SOCIALNO PODJETJE ne dela izgub in ne deli dividend. Namesto, da bi se dobičkI izplačevali vlagateljem, se vlagajo nazaj v podjetje. Z njimi se lahko izboljša položaj uporabnikov projekta, in sicer v obliki nižjih cen, višje kakovosti storitev in večje dostopnosti. Za SOCIALNA PODJETJA je donosnost pomembna. Povsod, kjer je mogoče, seveda ne da bi ogrožala zastavljeni družbeni cilj, bi morala SOCIALNA PODJETJA ustvarjati dobiček iz dveh razlogov: 1.) zaradi povračila vlagateljem, in 2.) zaradi podpore nadaljnjemu doseganju dolgoročnih družbenih ciljev
Kot klasično podjetje mora tudi SOCIALNO PODJETJE predvidevati svojo prihodnost
Bistvo dejavnosti SOCIALNEGA PODJETJA pa je vendarle na čim boljši način služiti v korist posameznikov – zlasti najbolj nepreskrbljenih-ter našega planeta, in to brez ustvarjanja izgub.

[2] Obstaja tako rekoč toliko opredelitev revščine, kot je posameznikov ali skupin, ki preučujejo ta problem. Pri Svetovni banki lahko najdemo 33 (triintrideset) različnih pragov revščine, kot jih pojmujejo in uporabljajo v različnih državah pri iskanju odgovorov na potrebe. Kazalnik revščine (za revne države, ne Evropa, ZDA in Kanada ter Japonska in Avstralija...): prihodek pod 1 dolarjem ali enak 1 dolar na dan.
[3] V Sloveniji se vlada veseli 3% rasti, hkrati pa koalicijska stranka to isto rast izkorišča za pogajanja (konec varčevalnih ukrepov). Konec koncev: večina ljudi pa od te rasti nima nič, pa čeprav jo ustvarjajo, to pa zato, ker so »izključeni« od delitve dodane vrednost oziroma nakopičene vrednosti kot jo imenuje Marx.