Nekaj o javnih financah – Slovenija in občine 2.del

Morate biti dovolj sebični, da se najprej uskladite s tem kar ste,

sicer nimate drugim ničesar dati.

Da si racionalen, trajnosten (ekonomsko sebičen in ne-potraten), pomeni, da si etičen in moralen do sebe (razčistiš s sabo, kaj si .), in dovolj izobražen, da lahko trezno pomagaš drugim.

Stojan Zorzenone,

etični bančnik

Občinski proračun in Financiranje občin v Sloveniji

Pravna ureditev financiranja občin

Uvajanje lokalne samouprave v Sloveniji je temeljilo, kot v večini evropskih držav, na ustavi z upoštevanjem načel evropske lokalne samouprave. Najpomembnejša načela evropske lokalne samouprave so se pri nas začela izvajati v letu 1994 z ustanovitvijo novih občin oziroma leta 1995 z začetkom delovanja njihovih organov. Sistemsko ureditev financiranja občin pravno urejajo predvsem ustava, zls, zjf in zfo. Poleg navedene zakonodaje je treba omeniti listino

mells, katere načela so pomembna za zagotavljanje finančne avtonomije občin.

Ustava Republike Slovenije

Ustavno določilo (9. člen) zagotavlja lokalno samoupravo, kar pomeni, da mora ustava predvideti tudi njene dohodke, ki jih opredeljuje 142. člen ustave, in sicer: »Občina se financira iz lastnih virov. Občinam, ki zaradi slabše gospodarske razvitosti ne morejo v celoti zagotoviti opravljanja svojih nalog, država v skladu z zakonsko določenimi načeli in

merili zagotovi dodatna sredstva.« V nadaljevanju ustava določa pridobivanje sredstev za uresničevanje nalog občin, in sicer: »Država in lokalne skupnosti pridobivajo sredstva za uresničevanje svojih nalog z davki in drugimi obveznimi dajatvami ter s prihodki od lastnega premoženja. « (146. člen).

Zakon o financiranju občin

Temeljni zakon, ki ureja sistem financiranja občin, je zfo. Najprej je bilo financiranje občin urejeno z začasnim zakonom o financiranju občin, sprejetim leta 1994. Takratni zfo je temeljil na starem sistemu javnih financ in ni bil usklajen z ustavnimi načeli in načeli mells. Osrednji namen zfo je bilo financiranje nujnih (obveznih) nalog občin, ugotavljanje meril za financiranje nujnih nalog in določanje finančne izravnave iz državnega proračuna. Pomanjkljivosti so se pokazale zlasti v delu, ki je določal merila za financiranje nujnih nalog.

Leta 1998 je bila sprejeta prva sprememba zfo in nastal je zfo-a, ki ni bistveno spremenil določil glede virov financiranja občin. Bistvena sprememba zfo-a je bila v tem, da se občinam, ki z lastnimi prihodki

ne morejo financirati svojih nalog, zagotovijo dodatna sredstva z izračunom primerne porabe občin, to je izračun primernega obsega sredstev, s katerimi občina lahko zagotovi izvajanje ustavnih in zakonskih nalog.

Tudi pri zfo-a so se pokazale pomembne slabosti, zlasti zaradi neenakomerno porazdeljene dohodnine, kar je povzročilo, da je v letu 2005 kar 173 in v letu 2006 170 občin prejemalo finančno izravnavo iz državnega proračuna (Brezovnik, Oplotnik in Železnikar 2006). Porazdelitev prihodkov od dohodnine je bila brez utemeljenih razlogov nesorazmerna z nalogami občin in zato ni zagotavljala enakih možnosti za financiranje obveznih nalog.

Leta 2005 je bila sprejeta druga novela Zakona o financiranju občin – zof-b, ki pa se je v glavnemnanašala na boljšo ureditev področja zadolževanja občin. Pomembno je še eno področje novele, in sicer v delu, ki ureja sofinanciranje investicij, bolj znano kot 26.a člen, ki je določal, da so občine upravičene do dodatnih sredstev za sofinanciranje investicij na področju regionalnih razvojnih programov in izvajanja strukturne, kohezijske in predpristopne politike na lokalni ravni.

Namen zfo-1, ki je bil sprejet konec leta 2006, je ureditev enakega sistema financiranja za vse občine in zagotoviti državljanom enakopravnejše možnosti za zadovoljevanje njihovih skupnih potreb in interesov z viri financiranja ter večjo finančno avtonomijo občin pri pridobivanju sredstev ter njihovi porabi (Juvan Gotovac 2007). zfo-1 na podlagi

načel lokalne samouprave, koneksitete, finančne avtonomije in enakosti določa naslednje vire financiranja občin (6. člen): lastne davčne vire, druge lastne vire, občinske takse, odstopljene vire in zadolževanje. Vsi ostali viri financiranja so namenjeni financiranju tistih nalog in razvojnih programov oziroma projektov, ki jih občine avtonomno določajo s

svojimi predpisi in odločitvami. zfo-1 je poleg uskladitve virov financiranja z obveznimi nalogami občin uvedel tudi nov model financiranja primerne porabe in ureja sofinanciranje investicij, ki jih načrtujejo občine v svojih načrtih razvojnih programov.

Finančna avtonomija občin

S finančno avtonomijo opredeljujemo na podlagi zakona izdano pooblastilo posameznim subjektom javnega financiranja, da lahko zbrana javna finančna sredstva samostojno razporejajo glede na splošne potrebe

(Pernek 1997). Jelčić (1998) finančno suverenost deli na pravico določanja davčnih virov in vrste davščin, pravico razpolaganja z vsemi javnimi prihodki in pravico odmere in pobiranja davkov v lokalnih skupnostih.

Za večjo finančno suverenost občin je bistvenega pomena uvedba finančne decentralizacije. Glavni dejavnik, ki vpliva na doseganje večjih narodnogospodarskih koristi z decentralizacijo je ta, da se s pomočjo decentraliziranih enot bolj približamo dejanskim potrebam okolja, kar v primeru financiranja občin predstavlja njihove lokalne skupnosti. Stopnji

fiskalne decentralizacije je postavil temelje že Tiebout (1956) s svojim znanim modelom, kjer pravi, da bodo družine oziroma posamezniki v primeru velike mobilnosti gospodinjstev »volila z nogami«, kar pomeni,

da bodo za svoje bivanje izbrali okolje, ki se bo glede na davke in ponudbo javnih dobrin najbolje prilegalo njihovim osebnim okusom.

Stopnja finančne suverenosti občin pove, koliko ima občina lastnih prihodkov neodvisno od države (Lavtar 2005). Občine izkazujejo večjo finančno avtonomnost, če imajo možnost predpisovati dajatve tako po viru kot po predmetu obdavčitve in davčni stopnji ter odločati o porabi svojih javnih prihodkov, v nasprotnem je občina le izvršiteljica nalog,

ki se nanjo prenašajo z države (Vlaj 2004). Zadostna stopnja finančne samostojnosti občin omogoča delovanje v skladu s potrebami njihovih prebivalcev, ki se odraža v odločanju o prihodkih proračuna, državnih pomočeh in porabi javnih prihodkov (Babič 1996).

Financiranje občin v Sloveniji

Sistem financiranja mora občinam zagotavljati sorazmernost virov financiranja z nalogami, finančno avtonomijo in manjšo odvisnost financiranja od dodatnih sredstev državnega proračuna. Učinkovit sistem financiranja

občin mora upoštevati načela lokalne samouprave, finančne avtonomije, koneksitete, načelo enakosti in subsidiarnosti (Drofenik 2007). zfo iz leta 1991 je predstavljal orodje, s katerim se je izvajal sistem financiranja občin v Sloveniji, vendar pa je ta sistem že od samega začetka imel celo vrsto pomanjkljivosti, ki pa so se z razvojem lokalne

samouprave, z njeno decentralizacijo in pojavom teženj po večji finančni avtonomnosti občin, samo še stopnjevale. Kot navajata Brezovnik in Oplotnik (2003), so se glavne pomanjkljivosti, ki so očitane prejšnjemu sistemu financiranja, kazale v nepravilni vertikalni davčni strukturi, neustrezno postavljenih mejah slovenskih občin, nesorazmernosti porazdelitve finančnih virov in neustreznem izračunu primerne porabe.

Vertikalna davčna struktura mora zagotavljati, da lahko večina občin v celoti financira svoje naloge, in tako uresničevati lokalne javne zadeve brez finančne izravnave države (SlužbaVlade rs za lokalno samoupravo in regionalno politiko 2006). Navedene pomanjkljivosti so povzročile, da je iz leta v leto več občin prejemalo finančno izravnavo, s čimer se je zmanjševala njihova finančna avtonomnost in motiviranost za razvoj (Železnik 2002). Naloge občin niso bile ustrezno opredeljene in zato niso bile v sorazmerju s finančnimi viri. Odstopljeni finančni viri so bili po obsegu premalo raznovrstni, pomemben vir je bila le dohodnina, ki je bila neenakomerno porazdeljena. Med vire integralnega proračuna so bili všteti tudi namenski viri, ki jih občine predpisujejo samo za točno določene namene. zfo tudi ni imel izdelanega državnega sistema za pridobivanje mnenj občin glede odločanja o sredstvih, namenjenih njihovemu delovanju in ni predvidel možnosti ugovora občin zoper postopek izračuna primerne porabe, ki ga določa država.

Novi sistem financiranja občin, ki temelji na zfo-1, je stopil v veljavo 1. 1. 2007. zfo-1 je na novo določil vire financiranja,model financiranja primerne porabe, ki se nanaša le na financiranje obveznih nalog občine na podlagi glavarine, to je pripadajočega deleža na ravni države pobranih državnih davkov, ki se občini nakazujejo iz vplačanih računov teh davkov neposredno, praviloma vsaj enkrat tedensko.

Vsi ostali viri financiranja pa so namenjeni financiranju neobveznih, »samoupravnih« nalog občin in financiranju njenih razvojnih programov; delitev sredstev med obveznimi in »samoupravnimi« nalogami ter posledično lastnimi

viri je 70:30. Drofenik (2007) komentira, da zfo-1 zagotavlja občinam tudi sofinanciranje posameznih nalog, projektov in investicij iz državnega proračuna, ki se nanašajo na sofinanciranje posameznih nalog in projektov, če je z zakonom ali predpisom ugotovljen širši javni interes, sofinanciranje pravic narodnih skupnosti in romske skupnosti, sofinanciranje investicij v lokalno javno infrastrukturo in drugih investicij, pomembnih za prebivalce občine, ter sofinanciranje skupnih občinskih uprav in spodbujanje združevanja občin.

10. 6. 2008 je stopila v veljavo novela zfo-1a. Novela je na novo določila, da občinam za financiranje primerne

porabe po novem pripada 54% dohodnine, od tega 70% posameznim občinam, preostanek pa za solidarnostno izravnavo prihodkov od dohodnine med občinami. Občinam, ki s temi sredstvi ne pokrijejo primerne porabe, država dodeli finančno izravnavo v višini razlike do primerne porabe. Novela ukinja prehodno obdobje, povezano z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča, ki tako v celoti pripada občinam.

Prav tako postanejo prihodek občin okoljske dajatve v povezavi z lokalnimi gospodarskimi službami. Spremembe so tudi na področju zadolževanja občin, in sicer se občine ne bodo mogle zadolževati za več kot 8% realiziranih prihodkov, v kar niso vštete hipoteke in zadolževanje pravnih subjektov, katerih ustanoviteljica je občina. Občine se bodo lahko dodatno zadolževale v primeru projektov, ki so sofinancirani iz evropskih skladov.

Viri financiranja občin

Financiranje občin temelji na načelu sorazmernosti virov financiranja z nalogami občin in načelu samostojnosti občin pri financiranju nalog občine (Owens in Panella 1991). Po virih financiranja občin bi Slovenijo lahko primerjali z Nemčijo in Avstrijo, saj obe državi za znaten del lokalnih davčnih prihodkov uporabljata tehniko deljenih davkov tako, da so v Sloveniji viri financiranja občin naslednji (zfo-1 2006):

a.) Lastni viri

1. Lastni davčni viri, ki so davek na nepremičnine, davek na vodna plovila, davek na promet nepremičnin, davek na dediščine in darila, davek na dobitke od klasičnih iger na srečo in drugi davki.

2. Viri financiranja občin so tudi prihodki v obsegu 54% dohodnine, vplačane v predpreteklem letu, povečani za inflacijo. Do uvedbe davka na nepremičnine se kot vir financiranja v prehodnem obdobju (do vključno leta 2011) štejejo prihodki od nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in od davkov od nepremičnega premoženja občanov. Davki na nepremičnine so še posebej primerna osnova za lokalno odmerjen in pobran davek (King 1992).

3. Drugi lastni viri so prihodki od samoprispevka, takse, globe, koncesijske dajatve, plačila za storitve lokalnih javnih služb, okoljske dajatve za varstvo okolja, ki so namenjene gradnji komunalne infrastrukture ter zagotavljanju okoljskih standardov, ki so v pristojnosti občinskih javnih služb varstva okolja, prihodki od stvarnega in finančnega premoženja občine, prejete donacije in transferni prihodki iz državnega proračuna in sredstev eu.

4. Občinske takse, ki jih občine lahko predpišejo za uporabo javnih površin za prirejanje razstav in zabavnih prireditev, oglaševanje na javnih mestih, parkiranje na javnih površinah, uporabo javnega prostora za kampiranje in druge zadeve, predpisane z zakonom.

b.) Sredstva države

Država zagotavlja sredstva za sofinanciranje investicij v lokalno javno infrastrukturo in za investicije posebnega pomena za zadovoljevanje skupnih potreb in interesov prebivalcev občine. Investicije morajo biti uvrščene v načrte razvojnih programov občinskih proračunov. Sredstva se zagotavljajo vsako leto v višini šestih odstotkov skupne primerne porabe občine. Poleg dodatnih sredstev za sofinanciranje investicij iz državnega proračuna zagotavlja država tudi sredstva za sofinanciranje investicij v višini odobrenih sredstev strukturne in kohezijske politike eu. Pri sofinanciranju investicij se upošteva merilo razvitosti občin, ki je določeno z metodologijo Ministrstva za finance. Po novem 24. Členu zfo-1, ki upošteva podatke Statističnega urada Republike Slovenije in druge uradne evidence, se pri izračunu kazalcev razvitosti občine upoštevajo razvitost, ogroženost in razvojne možnosti občine.

Zadolževanje občine

Občina se lahko zadolži, če odplačilo obveznosti iz naslova posojil, finančnih najemov, blagovnih kreditov in izdanih poroštev v posameznem letu ne preseže 8% realiziranih prihodkov v letu pred zadolževanjem. Prav tako lahko občina s črpanjem posojil pridobiva sredstva, če se s tem zmanjšajo stroški občinskega dolga ali izboljša struktura dolga.

Občine ne smejo prevzemati dolgov, lahko pa izdajajo poroštva za obveznosti zadolževanja posrednih proračunskih uporabnikov in javnih podjetij, katerih ustanoviteljica je občina.

Primerna poraba občin

Primerna poraba občine je po zfo-1 (2006) primeren obseg sredstev za financiranje obveznih nalog občine, ki se izračuna po enačbi:

ppi = (0,61 + 0,13 · ci + 0,06 · pi + 0,16 · mi + 0,04 · si) · p · oi,

pri čemer je:

ppi – primerna poraba občine;

ci – razmerje med dolžino lokalnih cest in javnih poti na prebivalca v posamezni občini in dolžino lokalnih cest in javnih poti na prebivalca v celotni državi;

pi – razmerje med površino posamezne občine na prebivalca in površino celotne države na prebivalca;

mi – razmerjemed deležem prebivalcev občine,mlajših od 15 let, v celotnem prebivalstvu občine in povprečjem teh deležev v državi na dan 1. januarja leta, v katerem se ugotavlja primerna poraba občine;

si – razmerje med deležem prebivalcev, starejših od 65 let, v celotnem prebivalstvu občine in povprečjem teh deležev v državi na dan 1. januarja leta, v katerem se ugotavlja primerna poraba občine;

p – povprečnina in

oi število prebivalcev v občini (zfo-1 2006).

Primerna poraba predstavlja primeren obseg sredstev za financiranje z zakonom določenih nalog. Ministrstvo za finance ugotovi primerno porabo posamezne občine na podlagi dolžine lokalnih cest in javnih poti v občini, površine občine, deleža prebivalcev, mlajših od 15 let in deleža prebivalcev, starejših od 65 let v občini, števila prebivalcev občine in povprečnine.

Naloge, katerih stroški se upoštevajo za ugotovitev primerne porabe občine, se nanašajo na področja:

• predšolske vzgoje, osnovnega šolstva in športa, primarnega zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, socialnega varstva in kulture;

• zagotavljanja lokalnih gospodarskih javnih služb;

• urejanja občinske javne infrastrukture in zagotavljanja varnosti prometa na občinskih cestah;

• požarnega varstva ter varstva pred naravnimi nesrečami;

• prostorske ureditve občinskega pomena, varstva okolja in ohranjanja narave;

• plačevanja stanarin in stanovanjskih stroškov;

• delovanja občinskih organov ter opravljanja upravnih, strokovnih, pospeševalnih in razvojnih nalog ter nalog v zvezi z zagotavljanjem javnih služb;

• opravljanja drugih nalog.

S povprečnino se določajo povprečni stroški na prebivalca v državi, izračunani na podlagi podatkov o stroških občin za financiranje obveznih nalog. Primeren obseg sredstev je merilo za ugotavljanje prihodkov občine iz dohodnine za financiranje primerne porabe. Če je izračunani primerni obseg sredstev za več kakor 15% večji od izračunane primerne porabe občine, se presežek nad 15% zmanjša za polovico. Za financiranje primerne porabe pripada občini 70% prihodkov, ki se ugotovijo na podlagi vsote odmerjene dohodnine davčnim zavezancem s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Prihodki od 30% občinskih prihodkov iz dohodnine in del prihodkov posamezne občine, ki presega njen primeren obseg sredstev, so sredstva za solidarnostno izravnavo prihodkov občin, katerih prihodki so nižji od njihovega primernega obsega sredstev (zfo-1).

Povprečnina predstavlja na prebivalca v državi ugotovljen primeren obseg sredstev za financiranje z zakonom določenih nalog. Ugotovi jo Ministrstvo za finance, določi pa državni zbor z zakonom, ki ureja izvrševanje proračuna.

Občinski proračun in njegova struktura

Proračun je akt občine, s katerim so predvideni prihodki in drugi prejemki ter odhodki in drugi izdatki občine za zadovoljevanje javnih potreb iz njene pristojnosti in v okviru katerega jih tudi financira. Občina preko proračuna vpliva na trajen in stabilen razvoj gospodarstva, lokalne skupnosti in na blaginjo njenih prebivalcev. Občinski proračun je pravni akt sui generis – edini te vrste (Dictionary.com 2009), ki se sprejema za eno ali dve leti. Sestavljen je iz splošnega in posebnega dela ter načrta razvojnih programov (Repar 2007). A del splošnega dela proračuna je bilanca prihodkov in odhodkov, kjer so prikazani celotni prihodki in odhodki v proračunskem obdobje. B del splošnega dela proračuna predstavlja račun finančnih terjatev in naložb ločene na stran izdatkov in stran prejemkov. C del proračuna je račun financiranja, ki predstavlja zadolževanje občine ter odplačila dolga. Posebni del proračuna sestavljajo finančni načrti neposrednih uporabnikov, ki so določeni na podlagi institucionalne klasifikacije (funkcionalna, programska

in ekonomska klasifikacije). Načrt razvojnih programov sestavljajo načrtovani izdatki proračuna za investicije in državne pomoči ter drugi razvojni projekti, vključno s tistimi, ki bodo financirani iz skladov eu, za prihodnja štiri leta. Izdatki v načrtu razvojnih programov so razdelani po posameznih programih oziroma projektih uporabnikov, kot tudi po naslednjih štirih letih, v katerih bodo bremenili proračun, ter po virih financiranja (Rožič 2003).

Bilanca prihodkov in odhodkov občinskega proračuna

Skupni prihodki se delijo na

a.) tekoče prihodke (davčni:70+nedavčni:71),

b.) kapitalske prihodke (72), prejete donacije (73)  in transferne prihodke (74).

Tekoči prihodki (70+71)  so 

·         Davčni prihodki (70), in

·         Nedavčni prihodki (71)

Davčni prihodki (70):

·         Dohodnina (700) (trenutno 54% pripada občini)

·         Davki na premoženje (703): davki na nepremičnine, davki na dediščine in darila in davki na promet nepremičnin in finančno premoženje

·         Domači davki na blago in storitve (704): davek na dobitke od iger na srečo, drugi davki (okoljske dajatve) , in

·         Drugi davki (706).

Nedavčni prihodki (71):

·         Udeležba na dobičku in dohodki od premoženja (710): prihodki od obresti in premoženja

·         Takse in pristojbine (711)

·         Globe in druge denarne kazni (712)

·         Prihodki od prodaje blaga in storitev (713): razne vstopnine

·         Drugi nedavčni prihodki (714): ta postavka vsebuje vse, kar ni drugje razvrščeno – vodarina, kanalščina (dolg iz prejšnjih let), omrežnine, čiščenje, odvajanja, prispevki gospodinjstev za kanalizacijski priklop, tehtanje živine, uporaba mrliške vežice, nakazil oglasov, uporaba dvorane, nakazil Zavoda za zaposlovanje (javna dela), komunalnih prispevkov, drugih izrednih nedavčnih prihodkov, ZPIZ-prepovedanih obrokov upokojencev zaradi koriščenja plače družinskega pomočnika,...

Kapitalski prihodki (72) so pridobljeni iz naslova prodaje realnega premoženja občine (zgradb, opreme, zemljišč,...)

Tu so zajeti Prihodki od prodaje zemljišč in neopredmetenih sredstev (722)

Transferni prihodki (74) so prejeta sredstva iz državnega proračuna (7400). Transferni prihodki so prihodki iz drugih JF-ih institucij in blagajn drugih ravni države. Ti prihodki IZVIRNI PRIHODKI OBČINSKEGA PRORAČUNA in predstavljajo le transfer sredstev iz drugih blagajn javnega financiranja.

Dohodnina

Občinam pripada skupaj 54% dohodnine vplačane v predpreteklem letu (+inflacija). V obdobju od leta 2009 do leta 2011 se primerna poraba občin poleg z dohodnino financira še z davčnimi prihodki občin, in sicer v letu 2010 s 16%, v letu 2011 pa pa z 8% davčnih prihodkov občin (davki na dediščine in darila, davki na dobitke od iger na srečo, davki na promet nepremičnin in upravne takse občinskih uprav). Merilo za ugotovitev prihodkov občine iz dohodnine je primeren obseg sredstev.

Dohodnina se izračuna v treh korakih (14.člen ZFO-1):

1. korak- 70% dohodnine priprada vsem občinam enako glede na struktruni delež odmerjene dohodnine

2. korak in 3.korak – preostalih 30% skupaj s presežkom dohodnine nad 70% pri posameznih občinah pa se razdeli najprej s solidarnostno izravnavo (2.korak) in nato še z dodatno solidarnostno izravnavo (3.korak).

Tabela 5: Prihodke občin iz naslova dohodnine zajema izračun dohodnine, ki pripada vsem občinam skupaj v višini 54%, pri čemer se upošteva, da se v predhodnem obdobju (leto 2009 do 2011) primerna poraba financira še  z davčnimi prihodki občine, in izračun dohodnine po občinah v višini 70% glede na strukturni delež po odmernih odločbah za dohodnino za leto 2007.

Dohodnina se nakazuje občinam tedensko po enakih deležih, začenši s prvim tednom proračunskega leta.

Finančna izravnava

Občini, ki v posameznem proračunskem letu s prihodki iz dohodnine ne more financirati primerne porabe, se iz državnega proračuna dodeli finančna izravnava v višini razlike med primerno porabo občine in dohodnino.

Tabela 8 Izračun finančne izravnave zajema izračun finančne izravnave kot razlike med primerno porabo občine in dohodnino oziroma v predhodnem obdobju med primerno porabo občine ter seštevkom in davčnih prihodkov občine.

Za leto 2010 in 2011 nobeni občini ne pripada finančna izravnava, ker se primerna poraba v celoti pokrije s prihodkom iz dohodnine in davčnimi prihodki.

Nekaj o javnih financah - država Slovenija in občine - 1.del

Sistem javnih financ

Javne finance so način zbiranja, upravljanja, razdeljevanja in porabe finančnih sredstev kot tudi različni učinki, ki jih ima zbiranje sredstev s strani države in drugih subjektov javnega prava, upravljanje s temi sredstvi in njihova razdelitev ter poraba na fizične in pravne osebe kot tudi na nacionalno gospodarstvo v celoti. Javne finance proučujejo družbeno, ekonomsko in politično stran javnega financiranja, njihov predmet pa je finančna dejavnost države in javnega sektorja.

Javnofinančni tokovi (prihodki in odhodki javnih financ) zajemajo štiri blagajne javnih financ, ki tvorijo globalno bilanco javnih financ države. Te štiri blagajne so:

·         državni proračun

·         občinski proračuni

·         Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje RS, t.i. pokojninska blagajna, in

·         Zavod za zdravstveno zavarovanje RS, t.i. zdravstvena blagajna.

Deleži omenjenih blagajn v celotnih prihodkih in odhodkih so se v preteklosti le malenkostno spreminjali.

BLAGAJNE JAVNIH FINANC % prihodkov, odhodkov	Državni proračun	ZPIZ	ZZZS	Občinski proračuni
1992-prihodki	44,7	28,1	16,7	10,6
1992-odhodki	45,8	29,5	14,0	10,7
1999-prihodki	49,9	27,5	12,6	10,0
1999-odhodki	50,3	27,5*	12,4	9,8

Vir: Bilten MF

*odhodki ZPIZ so se sicer znižali (2 odstotni točki), a so se hkrati zvišali transferi iz državnega proračuna v pokojninsko blagajno.

Pregled prihodkov za financiranje javne porabe

Državni in lokalni organi oblasti davščine, ki jih zajemajo, razporejajo med štiri blagajne javnih financ glede na obseg nalog in programov, ki so v njihovi pristojnosti. V nadaljevanju je podan pregled pripadnosti prihodkov za financiranje javne porabe po posameznih javnih blagajnah.

Najpomembnejše postavke na prihodkovni strani so domači davki na blago in storitve (1/3 celotnih prihodkov), prispevki za socialno varnost (nekaj manj kot 1/3) ter davki na dohodek in dobiček (nekaj pod 1/5).

Razporeditev davčnih prihodkov in davčne stopnje	Državni proračun	ZPIZ	ZZZS	Občinski proračuni	Davčne stopnje
Dohodnina*	46%			54%	Progresivna lestvica
Davek na dobiček	X				17% od 2013
Pokojninski prispevki		X			Glede na obseg pravic
Zdravstveni prispevki			X		Glede na obseg pravic
Prispevki za porodniško varstvo	X				0,1% oz. 0,2%
Prispevki za zaposlovanje	X				0,14% oz. 0,06%
Davki na plačilno listo**	X
Premoženjski davki				X	Progresivna lestvica
Domači davki na blago in storitve (DDV in trošarine)	X				22% oz. 9,5%
Carine in druge uvozne davščine	X				Glede na vrsto in poreklo proizvodov

* 1994: 30% občinski proračuni, 70% državni proračun, 2000: 35%, 65%

** S 1.1.2009 je prenehala obveznost plačevanja davka na izplačane plače

Najširši obseg posameznih vrst davčnih prihodkov ima državni proračun, medtem ko se blagajni ZPIZ in ZZZS polnita le s prispevki pokojninskega oziroma zdravstvenega zavarovanja ter s transferi iz državne »blagajne« (to velja tudi za občinske proračune).

Domači davki na blago in storitve zajemajo od 1. Julija 1999 davek na dodano vrednost (DDV) (prej prometni davek) in trošarine. Njihov delež v BDP (glej tabelo spodaj) narašča celo obdobje.

 Prispevki za socilano varnost, ki so onajpomebnejša prihodkovna postavka, vsebujejo prispevke ZPIZ, prispevke ZZZS, za zaposlovanje in prispevke za porodniški dopust. Skupna stopnja prispevkov za socialno varnost, ki jo plačujejo delojemalci, se od leta 1991 ni bistveno spremenila, medtem ko se je obremenitev delodajalcev znižala za 7 (sedem) odstotkov.

Odhodki v javnih financah

Velikost odhodkov in njihov razrez se določa v procesu sprejemanja proračuna in s celo kopico različnih zakonov, programov in drugih predpisov – BIROKRATIZACIJA (le kdo jih je sprejel, da nam sedaj nagajajo...).

Najprej se mora določiti ocena možnih prihodkov javnih financ, nato pa višina javnofinančnih odhodkov. Sledi priprava proračunskega memoranduma (v aprilu). Nato proračunski uporabniki oblikujejo finančne načrte. Spričo velikega števila različnih predpisov, ki določajo velikost odhodkov, se v vsakoletnem procesu sprejemanja proračuna lahko razporedi le približno 20% odhodkov. Prav nekontrolirana rast obveznosti proračuna na podlagi različnih predpisov, povzroča vse večjo rast javnofinančnih odhodkov in pušča le malo prostora  za vodenje fiskalne politike na podlagi razporejanja odhodkov s proračunom. To je potrebno racionalizirati.

Velikostno najpomembnejša postavka so transferi posameznikom in gospodinjstvom (40% - POKOJNINE, POMOČ BREZPOSELNIM, ) vseh odhodkov, izdatki za plače (21% - PLAČE JAVNIH USLUŽBENCEV) in izdatki za blago in storitve- JAVNI RAZPISI (20%)

Transferi posameznikoim in gospodinjstvom vsebujejo enostranska plačila države namenjena tekoči porabi posameznikov in gospodinjstev. Največji delež predstavljajo pokojnine – slabih 68%. Tu si še pomoč brezposelnim (cca 3%), družinski prejemki in starševska nadomestila (med 8% in 10%), transferji za zagotavljanje socialne varnosti (med 5% in 6%), tranasferi vojnim invalidom, veteranom in žrtvam vojnega nasilja (1%), nadomestila plač (2,5%), boleznine (3,5%) in štipendije (<1%).

Razliko med JF-mi prihodki in odhodki predstavlja JF-ni presežek ali primanjkljaj. Slovenija je do leta 1996 izkazovala presežek, od leta 1997 pa primanjkljaj.

Vzrok za nastajanje primanjkljaja je na prihodkovni strani predvsem zniževanje carinskih stopenj in prispevnih stopnjah ter osnov za PIZ.  Na strani odhodkov pa so se zvišali izdatki za plače in izdatki pokojninskega sistema. Na njihovo zvišanje je pomembno vplivalo tudi sprejemanje vedno novih obveznosti JF-ega sektorja z različnimi predpisi. Poleg tega so tu prisotni tudi vplivi spremenljivk, ki niso pod kontrolo državnega aparata (npr. indeksacija plač na inflacijo in potem pokojnin na plače...) ima pa država vpliv na sprejemanje teh spremenljivk v predpisih. TOREJ , TO LAHKO SPREMENIMO !!!

Lastnina kot potreba...in nekaj o denarju in potrošništvu

Lastništvo in lastnina sta izraza, ki ju ni mogoče celovito opredeliti le na podlagi pravnih in kulturoloških konceptov ali glede na filozofsko ozadje, čeprav vsebujeta vse naštete razsežnosti. Gre namreč za zgodovinski sociokulturni pojav, ki je tesno povezan s človekovo psihološko potrebo po nečem, tj. po lastnini. »Lastnina je veliko več kot le skupek zakonskih razmerij, določil; je izraz družbenega odnosa, ki ureja in organizira medsebojna razmerja med ljudmi ter med ljudmi in materialnim okoljem.« (Davies 2007, str. 24).

Teoretično pojmovanje lastništva je zelo vplivalo na procese kolonizacije, pa tudi na sodobno zakonodajo, zlasti v zahodnih državah z anglosaškim kulturno-zgodovinskim ozadjem. V tem pogledu so bila posebej pomembna razmišljanja Johna Locka in Georga Wilhelma Friedricha Hegla.

John Locke (1632–1704) je napisal dve razpravi o vladanju (Locke 1978) in bil s tem eden prvih filozofov, ki so vprašanje lastnine obravnavali razumno in razumljivo, to njegovo razmišljanje pa je imelo dolgoročne posledice in je vplivalo na prihodnjo filozofsko tradicijo.

Locke se sklicuje na Sveto pismo in zdrav razum, saj naj bi ta sam po sebi razumel božjo voljo, da so vse dobrine na tem svetu skupno dobro, teorijo delitve lastništva pa razlaga tako, da so dobrine ljudem dane »v skupno rabo, in to brez izrecnega dogovora vseh, ki so pri tem udeleženi.«

Pravica do zasebne lastnine in lastnina temeljita na treh predpogojih:

a.) tudi za druge mora ostati dovolj lastnine

b.) za lastnino je treba skrbeti

c.) lastnino moraš prepojiti s potom lastnega čela.

Svet oplemenitimo s svojim delom, zato smo upravičeni do izdelka, če le ostane dovolj za druge in če za lastnino skrbimo.

Ko so ljudje tiho privolili v uvedbo denarja potem so pogoji prenehali veljati. Danes si izdelkov/storitev ne zaslužimo več s svojim delom. Danes denar kupuje delo.

Moč denarja je neverjetna. Združil je kristjane in muslimane, ki se nikdar niso mogli sporazumeti o veri, lahko pa so dogovorili o veri v denar.  Filozofi, misleci in preroki že tisočletja obtožujejo denar, da je vir vsega zla. Morda, vendar je tudi vrhunec človeške strpnosti. Denar ima manj predsodkov kot jezik, državni zakoni, kulturna pravila, verska prepričanja in družbene navade. Je edini sistem zaupanja, ki so ga ustvarili ljudje in ki lahko premosti skoraj vsak kulturni prepad ter ne dela razlik na podlagi vere, spola, rase, starosti in spolne usmeritve.  Poskrbi, da učinkovito sodelujejo tudi ljudje, ki se med sabo ne poznajo in si ne zaupajo.

Človeške skupnosti in družine od nekdaj temeljijo na veri v »neprecenljive« stvari, kot so čast, zvestoba, moralnost in ljubezen. Te stvari so zunaj domene trga. Denar naj jih ne bi mogel kupiti in tudi naprodaj ne bi smele biti za denar. Ljudje se zanašajo na denar, ki olajšuje sodelovanje med neznanci, hkrati pa se bojijo, da bo spridil človeške vrednote in intimne odnose. Ali ni v tem nekaj dvoličnega, konfliktnega ?

Denar je sam po sebi dobrina (eno osnovnih načel Adama Smitha). Trg je bil v osnovi zamišljen za »opredmetene dobrine«, potrebnih za preživetje. Adamu Smithu se še sanjalo ni, da bo nekega dne najbolj dobičkonosen sektor na svetu vrtiček finančnega poslovanja, vlaganji kjer se denar pridobiva s premikanji drugega denarja, od katere družba nima prav nič. Kaj je družbena koristnost (angleško Social Impact) borznega trgovanja ?

BDP je osnovni pokazatelj »zdravja« neke družbe. Govorimo o denarnem zaporedju vrednosti, o vseh prihodkih, ki nastanejo s prodajo dobrin. Denarno zaporedje je vse bolj ločeno od proizvodnje. Gre torej za sistemsko napako, ki je lahko usodna.  

Danes le redko slišimo, da bi kdo o napredku svoje države ali družbe govoril na podlagi fizičnega bogastva, sreče, zaupanja in družbene stabilnosti. Ponavadi velja, da nam stanje predstavijo (transparentnost) v besednjaku abstraktnih ekonomskih idej. Poznamo BDP, indeks cen življenskih potrebščin, vrednost borznega trga, stopnjo inflacije, aktuarske preračune, čista vrednost premoženja,...

Imamo namreč dva problema:

- bogati postajajo še bogatejš: koncentracija bogastva, premoženje in dobička se veča, in zato

 - se povečan BDP praviloma ne odraža na večji družbeni koristnosti.

BDP ne odraža ne javnega, ne družbenega zdravja. Še več. Bolj kot BDP narašča, slabše se piše ljudem, živalim, družbi in sociali ter okolju.

»Sprejmi zakon in ustvaril boš poslovno priložnost« (ljudska modrost).

Naš gospodarski model od nas zahteva potrošnjo. V gospodarstvu so trije glavni deležniki (ang. stakeholders):

·         delavci

·         delodajalci

·         potrošniki

Svetovni tržni sistem torej sloni na predpostavki, da bo vselej dovolj povpraševanja, da se bo gibalo dovolj denarja s hitrostjo, ki je potrebna da se proces potrošnje nadaljuje[1]. Hitrost kroženja denarja je število nakupov in prodaj, ki jih denar naredi v enem letu. Najhitreje kroži drobiž, potem knjižni[2] denar, najpočasneje pa bankovci. Hitrost kroženja je odvisna od terminov v katerih se izplačujejo dohodki. Opredeljena je s poslovnimi običaji, včasih pa jo opredeljuje narava proizvodnega procesa (npr. letna plačila v kmetijstvu).

Ali je logično, ali je trajnostno, če ima vsak smrtnik v lasti po en kos vsega' ne glede na to, kako to uporablja ?

Ne. To je potratno in neučinkovito. Če recimo nekdo potrebuje neko dobrino le 45 minut dnevno, bi bilo mnogo bolj učinkovito, če bi bila dobrina na razpolago njemu in drugim, takrat, ko jo potrebuje. Mnogi pozabljajo, da si ne želijo dobrine (lastnina dobrine oz. lastnina kot dobrina), temveč to, kar jim dobrina daje (uporabna vrednost).

Lastnina je v svojem bistvu izredno potratna in okoljsko nelogična. Zato moramo izdelati strategijo z imenom strateški dostop. Ta bi poskrbel, da bi bilo pokrito povpraševanje prebivalcev in njihovih potreb po dostopu do tega, kar potrebujejo, ko to potrebujejo. Za to bi plačali najemnino (podoben sistem kot ga poznajo knjižnice). Govorim o ekonomiji delitve (angleško Sharing Economy), tako storitev kot produktov. V to filozofijo je prepričan tudi finančni gospodinjec.

Živimo v modelu neskončne rasti. Gospodarski model, v katerem živimo, temelji na Ponzijevi shemi[3] - nič ne raste v nedogled...«. Ne gre le za količino denarja, ki mora nenehno naraščati, gre tudi za količino potrošnikov.

Tržni ekonomisti že leta in leta pozabljajo na naraščajoči pojav tehnološke brezposelnosti. Nekakšna izjema je storitveni sektor, a tudi v tem sektorju se pojavlja vse več avtomatiziranih delovnih prodajnih mest, restavracij in celo trgovin. Ekonomisti priznavajo: s hitro mehanizacijo sicer prihranijo, a tudi izpodrivajo vse več ljudi – s tem se manjša kupna moč prebivalstva.

To pomeni, da korporacija sicer lahko vse proizvaja ceneje, je pa tudi vse manj ljudi, ki imajo denar, da bi kaj kupili, pa naj se stvari še tako zelo pocenijo. Sklepamo lahko, da se igra »dela proti plačilu« počasi izteka.

...nebrzdana potrošnja ne pozna gospodarjenja z okoljem in omejenimi viri

...potrošnja se ne ukvarja z »na virih temelječim gospodarstvom« (angleško Reseurce Based Economy) in posledično filozofijo ekonomijo delitve (Sharing Economy)

Antiekonomija

Pravijo, da konkurenčni tržni model skuša ustvariti najboljše možne dobrine za najnižjo možno ceno. To je v svojem bistvu motivacijski[4] pojem, s katerim opravičujemo tržno tekmovanje, češ da bo to privedlo do proizvodnje dobrin boljše kakovosti.

Tehnično ne moremo izdelati ničesar tako dobro, če želimo obdržati konkurenčno prednost, in hočemo, da si potrošniki lahko privoščijo naše izdelke[5] . Proizvodnja zato zahteva stroškovno učinkovitost.

Dobesedno vse, kar je ustvarjeno in namenjeno prodaji znotraj svetovnega gospodarstva, je v trenutku, ko je nared, manj vredno, saj je matematično nemogoče proizvesti znanstveno napredne, učinkovite in strateško trajnostne izdelke. To pa zato, ker tržni sistem zahteva stroškovno učinkovitost, to je potrebo, da se na vsakem koraku proizvodnje stroški zmanjšajo. To velja za stroške delovne sile, stroške surovin, embalaže in tako naprej. S tako konkurenčno strategijo poskrbimo, da ljudje kupujejo izdelke od nas, in ne od našega tekmeca, ki počne povsem isto. Obstaja izraz za tako neizmerno potraten sistem: NEOBHODNO ZASTARANJE. Tržni sistem deluje po sistemu načrtovanega zastaranja (stvari se morajo pokvariti !)

Bodimo etični potrošnik in tako trajnostni do sebe, živali in okolja...

Potrošnike, tako blaga kot storitev, vodi čredni nagon. Pri tem so finančne storitve[6] še posebej v povezavi z razpršenim lastništvom[7] na udaru...več o tem v drugem poglavju »ETIKA IN RAZVOJ DENARNIH ZAVODOV«...)

Vedno se znajdemo v situaciji, da moramo prej ali slej kaj podpisati. In kot nalašč za to obstajajo »prikadni« splošni pogoji in pravila poslovanja (na internetu na portalih je pravno zavezujoča kljukica, kjer oglašujemo, pri podpisu zavarovalne pogodbe so splošni pogoji nesramno dolgi, itn...). Nemalokrat jih podpišemo ne, da bi jih prebrali, kaj šele razumeli. Zamudno jih je brati, kaj šele prebrati v celoti, saj so zanalašč zelo podrobni[8] in zato dolgi – sestavljajo jih pravniki in strokovnjaki močnejše strani, ki so porabili veliko časa, da so jih pripravili, potrošniki pa se odločamo v trenutku.

Moram priznati, vsega tudi sam ne preberem kar podpišem, a v takih primerih zavestno sprejemem tveganje, da bi lahko kaj šlo narobe, kar bo imelo lahko neprijetne finančne posledice.

Bodimo zelo radovedni potrošniki. Ne sme nam biti nerodno vprašati, ne smemo obupati in dvigniti roke, ker se bojimo, da bo izpadlo, da kompliciramo. V nasprotnem primeru hitimo v stroj potrošništva, ki je neusmiljen. In ko smo tukaj, ni poti nazaj. Zato velja, prebrati, razumeti in vprašati, nato podpisati...tudi če izpadete čudak...

---

[1] Znana formula iz teorije denarja M * V = P * C  , ki semo se jo naučili na faksu. M=količina denarja v obtoku, V=hitrost kroženja denarja, P – količina dobrin, ki se v narodnem gospodarstvu zamenjajo med letom, C – raven cen

[2] Knjižni denar izdajajo poslovne banke s kreditiranjem

[3] Ponzijeva shema (tudi Ponzijeva piramada ) se imenuje po italijanskem priseljencu Charlesu Ponziju (1882-1949) v ZDA. Na začetku dvajsetih let 20. stoletja je vlagateljem obljubljal 50-odstotni dobiček v 45 dneh ali 100-odstotni v 90 dneh, češ da pri tem izkorišča razliko med cenami ameriških in italijanskih poštnih kuponov.

Ključ za delovanje ponzi sheme in uspešnost je vezava glavnice oziroma vloženih sredstev za določen čas. Tako v začetnih fazah vlagatelji prejemajo visoke dobičke in o teh izjemnih rezultatih obveščajo druge morebitne investitorje, ki se na podlagi zaslužkov tudi sami odločijo za vstop, tako shema dobiva nove in nove člane, katerih vložena in vezana glavnica služi za izplačilo obresti in morebitnih zahtev za poplačilo glavnice starih članov. V tem času se najpogosteje prek mrežnega marketinga pridobiva nove člane, Ko pa dokončno zmanjka potencialnih investitorjev, ponzi shema podobno kot piramidna shema propade. Tipične žrtve ponzijeve sheme so sorazmerno premožni ljudje, ki dalj časa ne potrebujejo vloženega denarja.

[4] Kaj je motivacija ?
...je psihični proces, ki aktivira in usmerja naše vedenje. Različne motivacijske sile (potrebe, motivi, nagoni, želje, interesi, volja…) nas usmerjajo k različnim ciljem.

[5] Če bi si sam nekaj naredil  (npr. mizo), bi si jo naredil iz najboljših materialov, da bi trajala večno (beri: čimdlje). Zakaj bi naredil nekaj zanič, vedoč, da bom moral nekoč narediti še eno, pri tem pa porabiti dodatni material in dodatno energijo ? Obstaja torej razlika med naredi (beri: proizvedi)  ali kupi v očeh denarno-tržnega sistema...

[6] Preveliko zadolževanje ni značilno za značaj ljudi na naših tleh, v ta sistem jih je zvabila psihologija »črednega nagona«, saj so se ravnali po načelu – »če tako delajo vsi, bom pa še jaz, gotovo ne more iti narobe, saj se vsi zadolžujejo, igrajo na borzi...«.

[7] Mnogo preveč je agentskih razmerij in prisotnosti asimetrije informacij ter neustreznega lastniškega upravljanja. Ta značilnost velja za trg finančnih storitev na splošno, tako v bančnih kot nebančnih finančnih institucijah (tudi v primeru zavarovalniških storitev, storitev izvajanja dodatnega pokojninskega varčevanja in/ali zavarovanja,…. Za trg finančnih storitev je značilno, da kupec ne kupuje, ampak prodajalec prodaja.  Vse preveč se zato dogaja, da ljudje kupujejo nekaj o čemer imajo manj informacij kot prodajalec – posledica, za svoje plačilo prejmejo manj kot bi ob boljši informiranosti (beri: izobraženosti) potencialno lahko. Z več finančnega znanja bi posamezniki bolj samozavestno (beri: racionalno) kupovali  finančne produkte. To je nujno tudi za uspešnejše izvajanje dodatnega pokojninskega varčevanja, ki bo vse bolj nadomeščalo starostno pokojnino iz obveznega dela pokojninskega zavarovanja. O tem bo več v enem od poglavij/podpoglavij, ko bom govoril o trenutnem slovenskem pokojninskem sistemu in pripravil predlog za uspostavitev učinkovitega pokojninskega sistema, katerega učinkovitost je merljiva

[8] Kot je rekel, žal že pokojni profesor matematike Jože Andrej Čibej: »Hudič je v podrobnostih«