Vsemogočni BDP

Multilateralne institucije – elita razvoja

Podpirajo in financirajo jih vlade.Njihova naloga je odprava revščine s spodbujanjem gospodarskega razvoja v državah in predelih, ki zaostajajo za blaginjo narodov s severne polooble. Ples multilateralnih institucij vodi Svetovna banka. Razpolaga z institucijo, ki je zadolžena za delo z zasebnim sektorjem. To je »International Financial Corporation (Abr. IFC). Multilateralne institucije žal niso uspele doseči družbenokoristnih ciljev, katerim so se zavezale. Tako kot vlade so birokratske, konservativne, počasne, in jih pogosto zanima le lasten obstoj.

Tako kot nepridobitne organizacije tudi te trpijo za kroničnim pomanjkanjem sredstev, težko se zanesemo nanje in njihova politika ne izpolnjuje povezovalne naloge.

Za multilateralne institucije  je odprava revščine poglaviten cilj. Vendar se na poti k temu cilju osredotočajo izključno na iskanje možnosti za gospodarsko rast. To pomeni, da dokler v neki državi ali nekem območju BDP raste, ima Svetovna banka vtis, da izpolnjuje svojo nalogo. Ta rast je lahko grozovita počasna in morda nima nobenega pozitivnega učinka na revno prebivalstvo, lahko celo poteka na račun revnih – a nič od tega ne bo Svetovne banke prepričalo, da bi svojo politiko kakor koli spremenila.

V iskanju gospodarske rasti se pristojne javne službe trudijo vnesti dinamiko v dobro utečene institucije. Nikoli jim ne pride na misel, da te institucije morda ustvarjajo ali vzdržujejo revščino. Odprave revščine ne bi bilo dobro zaupati institucijam in politki, ki botrujejo revščini.

Nasprotno, treba je ustvariti nove institucije, ki bodo zasnovane za odzivanje na probleme revnih !

Družbena odgovornost podjetij

Lahko ločimo dve vrsti družbeno odgovornih podjetij:

- v prvo vrsto sodijo podjetja z nizko družbeno odgovornostjo – moto: »ne škodujmo ljudem in planetu«, razen če gre na račun dobička...

- v drugo sodijo podjetja z visoko družbeno odgovornostjo – moto: »delati dobro za ljudi in za planet«, tako dolgo kot je mogoče, ne da bi se odrekla dobičku...Ta podjetja dejavno iščejo rešitve za doseganje pozitivnega vpliva že med samim izvajanjem svoje osnovne dejavnosti.

Zasnova družbeno odgovornih podjetij temelji na dobrih namenih. Toda nekaj vodilnih v podjetjih jih neupravičeno uporablja, da bi svojim podjetjem omogočili egoistično ustvarjanje dobičkov. Zdi se, da je njihova filozofija naslednja: zaslužimo toliko denarja, kot ga lahko, tudi če moramo zaradi tega izkoriščati revne – in nato dajmo zanemarljiv delček svojih dobičkov v družbene namene ali ustanovimo fundacijo, prek katere bomo lahko interese podjetja. In ne pozabimo pritegniti pozornost na svojo velikodušnost !

Ključni problem in spopad z njim (t.i. finančno etična dilema): vodstveni kadri so odgovorni pred lastniki podjetja, ki ga upravljajo, najsi bodo to zasebni lastniki podjetja ali borzni vlagatelji. Maksimiranje dobička je njihova z zakonom skladna obveznost do delničarjev, razen če so jim slednji dali drugačno pooblastilo...

Toda kaj se zgodi kadar se dobiček in družbena odgovornost ne moreta ujemati ? Izkušnje kažejo, da vedno zmaga zahteva po dobičku. Če bi se sprijaznili z manjšimi dobički v korist družbeni blaginji, bi lastniki to razumeli kot prevaro in »družbena odgovornost podjetja bi zanje pomenila finančno  neodgovornost«.

Ključni problem: Podjetja po naravi niso opremljena za obravnavanje družbenih problemov. To ni zaradi tega ker bi bili vodstveni kadri podjetij egoistični, lakomni ali slabi. Težava tiči v sami naravi podjetja. Pravzaprav še globje od tega, in sicer v sami zasnovi gospodarske dejavnosti, ki je bistvo kapitalizma.

Kapitalizem je napol razvita struktura

Kapitalizem predvideva, da smo ljudje enodimenzionalna bitja, ki ščejo izključno maksimiziranje dobička. Navadno razumevanje pojma prostega trga temelji na tem enodimenzionalnem bitju. Glavni tok teorije o prostem trgu domneva, da je naš prispevek v družbi in svetu najboljši, če se trudimo biti čim koristnejši. Vendar teorija trga trpi za napačnim pojmovanjem in je nezmožna dojeti najglobje bistvo človeka.

Širjenje bogastva: dilema rasti (rast BDP)

Noben človek, ki ga navdaja skrb za človeštvo, se ne more sprijazniti s svetom, kjer se nekaj stotin milijonov polašča vseh virov planeta, medtem ko se milijarde drugih bojujejo za preživetje.

Pet držav ZDA, Japonska, Nemčija, Francija in Združeno kraljestvo – ima 13% svetovnega prebivalstva in 45% svetovnih prihodkov. V nasprotju s tem imajo tri velike države v razvoju – Indija, Kitajska in Indonezija – 42% svetovnega prebivalstva, a le 9% prihodkov.

Logika nenadzorovane rasti

Od kod izvira ta boleča dilema, ki smo ji priča ? Verjamem, da vse izhaja iz ekonomskega sistema, ki se opira na nepopoln in napačen pogled na družbo in človekovo bivanje. To je filozofija kapitalizma, ki se je oklepajo ekonomisti, vodilni v podjetjih, politični strokovnjaki in drugi avtorji, ki pišejo o poslovnem svetu. Vse skupaj lahko povzamemo zelo na kratko:

·         za boljše življenje narodov sveta in zmanjšanje trpljenja zaradi neenakosti je potrebna trajna gospodarska rast;

·         gospodarska rast pride le z vlaganji kapitala na konkurenčnih trgih;

·         vlagatelje privlačijo izključno podjetja, katerih vodenje je usmerjeno v maksimiranje donosa kapitala;

·         donos kapitala je mogoče maksimizirati le s podjetji, katerih edini cilj je maksimiziranje dobička.

Ta logika nas privede do že ugotovljenega zaključka: človek je enodimenzionalno bitje, katerega edini vir sreče, zadovoljstva in motivacije je denar. Maksimiranje dobička je torej vse.

BDP  je osnovni pokazatelj »zdravja« neke družbe. Govorimo o denarnem zaporedju vrednosti, o vseh prihodkih, ki nastanejo s prodajo dobrin. Denarno zaporedje je vse bolj ločeno od proizvodnje. Gre torej za sistemsko napako, ki je lahko usodna. 

Danes le redko slišimo, da bi kdo o napredku svoje države ali družbe govoril na podlagi fizičnega bogastva, sreče, zaupanja in družbene stabilnosti. Ponavadi velja, da nam stanje predstavijo (transparentnost) v besednjaku abstraktnih ekonomskih idej. Poznamo BDP, indeks cen življenskih potrebščin, vrednost borznega trga, stopnjo inflacije, aktuarske preračune, čista vrednost premoženja,...

Imamo namreč dva problema:

- bogati postajajo še bogatejš: koncentracija bogastva, premoženje in dobička se veča, in zato

 - se povečan BDP praviloma ne odraža na večji družbeni koristnosti.

BDP ne odraža ne javnega, ne družbenega zdravja. Še več. Bolj kot BDP narašča, slabše se piše ljudem, živalim, družbi in sociali ter okolju.

Če je pravično in dobro, da podjetja za vsako ceno maksimirajo svoje dobičke, kako bodo ravnala z viri ?

Seveda se bodo držala pravila: »Kdor prej pride, prej melje«. Kdor koli ima denar in moč (v obliki vojaške podpore), s katerima si lahko prisvoji vire, bo to storil. V večini primerov zasebna podjetja izvajajo nadzor zgolj po lastni presoji. V drugih primerih podjetja sodelujejo z vladami. Tako rekoč nikoli ne pride do zasedanja zaradi prebivalstva, katerega življenje je odvisno od delitve virov. Če se opremo na kapitalistično logiko, zakaj neki bi upoštevali te ljudi ? V čem njihove potrebe prispevajo k maksimiranju dobička ?

Medtem ko se neobnovljivi viri še naprej izčrpavajo – ker nadaljujemo z njihovim izčrpavanjem – in ko so nevarnosti zaradi podnebnih sprememb očitnejše, morajo najbolj vneti kapitalisti sprejeti dejstvo, da doseganje dobička ni načelo, v imenu katerega bi se lahko odrekli okoljski politiki.

Toda, Kako bodo milijarderji lahko uživali v svojem bogastvu, če bo zrak prenevaren za vdihovanje ?