Po glavi mi zadnje
čase stalno roji misel KAKO JE NASTAL
KAPITAL ?
Seveda...Marx. Bil je vizionar, ki je živel pred svojim časom. Marx (5/5/1818-14/3/1883) je verjel, da so
temelji stvarnosti v materialni osnovi ekonomije in ne v idealističnih
filozofijah. Obstoji neke vrste nakopičeno delo,
ki se imenuje v politični ekonomiji kapital.
Kakor vsi vemo, je v
resnici tako, da postajajo profiti nakopičenega mrtvega dela čedalje večji,
kapitali kapitalistov čedalje ogromnejši, medtem ko postaja mezda živega dela
čedalje manjša, množica delavcev, ki žive zgolj od delovne mezde, pa čedalje
številnejša in čedalje bolj revna.
Kako
naj se razreši to protislovje?
Dosedanja politična ekonomija stoji pred tem
protislovjem brez moči ter piše in jeclja o njem zmedene, prazne besede. Celo
dosedanji socialistični kritiki politične ekonomije niso znali kaj več kakor
to, da so poudarjali to protislovje. Ko preučuje razvoj kapitala, izhaja Marx
iz preprostega, splošno priznanega dejstva, da večajo kapitalisti svoj kapital z menjavo: za svoj denar kupijo
blago in ga nato prodajo za več denarja… Kapitalist dobi v sedanjih
družbenih odnosih na blagovnem trgu blago, ki ima to posebno lastnost, da je njegova potrošnja
vir nove vrednosti, ustvarjanje nove vrednosti. To
blago je – delovna sila...
Engels o Kapitalu (knjiga): Odkar so kapitalisti in
delavci na svetu, še ni izšla knjiga, ki bi bila za delavce tako pomembna,
kakor je ta. Vendar Kapital (izšel 1867), je poln filozofskih referenc,
formul, abstrakcij, tujk in opomb, je izgledal kot strašilo. Kot pošast. Proletarec bi si moral vzeti leto
dopusta, da bi se prebil skozenj. Čas še
ni dozorel.
Marx
je ugotovil, da so pogajanja z elitami nesmiselna, da elit ne moreš
»pregovoriti«, naj se odrečejo svojim privilegijem in omrežjem. A to še ni vse. Ugotovil je, da
se ekonomija zamaje, kakor hitro se bogastvo zgosti v rokah peščice magnatov. In
ja, ugotovil je, da postane kapital na
neki točki destruktiven in avtodestruktiven.
Tudi
Marx, advokat revolucije, je trdil, da ni nujno, da do radikalne spremembe
prideš po nasilni poti. Samo pomislite: zamenjaš elite – in kaj se zgodi?
Pridejo nove elite!
Marx je ugotovil, da morajo razmere najprej dozoreti in da so vsi
prezgodnji poskusi revolucije obsojeni na poraz in propad, saj proletariat še ni zrel za prevzem oblasti, zaradi česar je treba oblast začasno prepustiti meščanskemu
sloju – do naslednje ekonomske krize, ki bo še hujša, pogubnejša in
katastrofalnejša od prejšnje. In nasilje tedaj morda niti ne bo potrebno –
treba bo le prevzeti oblast.
Se vam zdi čudno, da politične
elite za vstajnike pravijo, da ne vedo, kaj hočejo?
Kar nas spet spomni na Marxa, ki je rekel, da tradicija mrtvih generacij
pritiska na možgane živih, da nove generacije svoje poezije ne morejo potegniti
iz preteklosti, ampak iz prihodnosti, da morajo pustiti, da mrtvi pokopljejo
mrtve, in ustvariti nekaj povsem novega,
potemtakem nekaj, kar še ni obstajalo. Če
hočeš ustvariti nekaj novega, moraš najprej dobro spoznati staro.
»Kapital je mrtvo delo, ki oživlja le po vampirsko, z vsrkavanjem
živega dela, in živi toliko bolj, kolikor več ga vsrkava,« pravi Marx, ki je
nedvoumno pokazal, da večina človeštva
ustvari bogastvo, v katerem potem uživa le manjšina. »Še pes bi crknil v
taki bedi,« bi dahnil Goethejev Faust. Po doživetju slave, lepote in moči, ki
se izkažejo kot nezadostne in minljive, se Faustu pokaže kot najvišji ideal delovanje posameznika v
svobodni družbi in njegovi prostovoljni podreditvi skupnim interesom. Faust do
zadnjega vztraja v neutrudnem iskanju in izpolnitev
svojih želja doživi samo v slutnji, viziji. Odrešenja je deležen kdor išče in si prizadeva«
(Goethejev
nazor: Nasprotje dobrega in zlega je osnovni pogoj napredka k višji stopnji
dobrega.)
Novi
kapitalizem - kapitalizem v 21.stoletju
In kje je
odrešenje za kapital in kapitalizem ? Namesto, da kapital umre skupaj s tistim,
katerega delo ga oplaja (boleče ali neboleče), se mora »preobraziti«. In tukaj
se pridruži ideja »NOVEGA KAPITALIZMA«.
Realnost ali
utopija ? Nič od obojega, ampak NUJNOST. Oziroma kot pravi Muhammad Yunus, edina pot ki je trajnostna in
vzdržna je NOVEMU KAPITALIZMU NAPROTI. In na tem mestu se dogovorno
združijo kapital, profit in/ali marxovo nakopičeno delo v obliki podjetništva.
In ta oblika podjetništva je NOVA. Gre
za SOCIALNO PODJETNIŠTVO[1], ki si prizadeva za svet brez revščine.
Kako Marx razmišlja o PODJETNIŠTVU: »Catch a man a fish, and
you can sell it to him. Teach a man to fish, and you ruin a wonderful business
opportunity”. Ne bom prevajal, da
nebi kaj izgubil v prevodu…
Z materialnega vidika je kapitalizem zagotovo uspešen. A po drugi strani
polovica človeštva živi z dvema dolarjema na dan ali manj... Revščina[2]
ni enakomerno porazdeljena po zemeljski površini. Vendar celo v ZDA, ki veljajo
za najbogatejšo državo na svetu, so bili premiki na družbenem področju vir
razočaranj. Skoraj 50 milijonov Američanov (16% vse populacije) ni zdravstveno
zavarovanih in ima težave z dostopom do osnovne zdravstvene nege.
Kaj ne deluje kot je treba ? Zakaj v svetu, kjer gospodarski liberalizem (prosti trg o katerem razglablja že Marx) ne
pozna več nobene druge možnosti, prosti trgi puščajo toliko ljudi na obrobju ?
Razlaga je enostavna. Prosti trgi v svoji sedanji obliki niso zasnovani za reševanje
družbenih problemov. Prav nasprotno
njihovo delovanje stopnjuje revščino, bolezni, onesnaževanje, kriminal in
neenakost. Skrb za revne je bila tradicionalno v pristojnosti kolektivne
odgovornosti.
Vlade so se dolgo trudile najti odgovor na ta
problem. Vlade lahko naredijo toliko stvari za razrešeitev družbenih problemov.
V svojih rokah imajo moč: dostop imajo do tako rekoč vseh delov družbe, s
pobiranjem davkov lahko zberejo ogromne finančne vire. A vendarle, če bi bil ta pristop učinkovit, bi bili ti problemi
davno razrešeni. Njihov obstoj jasno kaže na to, da vlade same ne morejo
ponuditi tega odgovora. Temu botrujejo številni razlogi:
1.
Vlade so lahko neučinkovite, počasne, podvržene
korupciji, zbirokratizirane, želijo obdržati svoj položaj, zaradi njihovega
velikega obsega in moči ter dosega njihovega delovanja so prav tako težko
obvladljive, kot so privlačne za tiste, ki jih želijo uporabiti za lastne
interese.
2.
Vlade se pogosto bolje izkažejo, ko je treba
nekaj ustvariti, kot takrat ko je treba kaj ukiniti, ker je postalo nepotrebno
ali breme.
3.
Politična tehtanja lahko ovirajo ukrepanje
vlade.
„Ni glavno vprašanje ali
»rast[3] v korist revnih« ali »rast
proti revnim“. Glavni problem je,
da so revni (izključene skupine prebivalstva) obravnavani kot predmeti. Zaradi
svojega načina razmišljanja odgovorni v javni politiki spregledajo izjemen potencial, ki se skriva v revnih.
Zlasti revnih ženskah in otrocih iz revnih družin. Ne zmorejo videti, da so
revni samostojni akterji. Ukvarjajo se z zdravjem, izobraževanjem in
zaposlovanjem revnih. Niso zmožni razumeti, da so revni lahko podjetniki in da
lahko ustvarjajo delovna mesta. V iskanju gospodarske rasti se pristojne javne službe trudijo vnesti
dinamiko v dobro utečene institucije. Nikoli jim ne pride
na misel, da te institucije morda ustvarjajo ali vzdržujejo revščino. Odprave
revščine ne bi bilo dobro zaupati institucijam in politki, ki botrujejo
revščini. Nasprotno,
treba je ustvariti nove institucije, ki bodo zasnovane za odzivanje na probleme
revnih ! Kaj je že Marx govoril o novostih in sprmembah, o pokopavanju mrtvih...
Človeška
bitja so večdimenzinalna
Z ločevanjem
posameznikov na tiste, ki hočejo maksimirati dobiček in tiste, ki želijo
ustvariti družbene koristi, tako da bi obogatili ozek pogled ekonomistov. V
resničnem svetu obstaja le ena vrsta oseb: ljudje, ki imajo dve, tri, štiri ali
več interesov ter cilje, ki se jih trudijo doseči z različno in spreminajajočo
se zagnanostjo. Da poenostavimo, lahko te interese razdelimo v dve kategoriji:
1.) finančni dobiček
in
2.) družbene
prednosti.
Kako se bodo posamezniki, podjetja in vlagatelji
odločali med tema dvema potema ? Ne bo jim treba izključiti ene ali druge
možnosti. V večini primerov bodo imeli možnost sodelovati v obeh vrstah
dejavnosti v obsegu, skladnem, z njihovimi trenutnimi cilji.
Na primer:
- posameznik, ki
ima nekaj prihrankov, bo lahko en del razpoložljivega zneska vložil v
tradicionalno podjetje (kapital za pokojnino), preostanek pa v socialno
podjetje (da bo pomagal skupnosti, človeštvu in planetu)
Drugi mrtvi koti ekonomske teorije
Trditev,
po kateri velja, da je rešitev za revščino ustvarjanje delovnih mest za vse je tudi eden od mrtvih kotov. Edini način, kako pomagati revnim, naj bi bil, da se jim preskrbi delo.
Ta teorija je temelj razvojnih strategij, ki jih priporočajo ekonomisti in
izvajajo tako vlade kot agencije za pomoč pri razvoju. Denar darovalcev se pretaka
v obsežne projekte, ki jih vodi vlada. Zasebni kapital se vlaga v velika
podjetja, ki naj bi z zaposlovanjem na
tisoče ljudi in s spreminjanjem revnih v bogate davkoplačevalce prinesla
dinamičnost v lokalna in regionalna gospodarstva. Ta teorija je privlačna.
Vendar se izkaže, da v praksi ne deluje, ker ni vseh za to potrebnih pogojev.
Ekonomisti se oklepajo tega načina
boja proti revščini, ker je edina oblika zaposlitve, ki jo pozna večina
ekonomskih učbenikov, redna zaposlitev.
V ekonomski literaturi ni mesta za
ljudi, ki se preživljajo s samostojnim delom, tako da ustvarjajo dobrine in
storitve, ki jih prodajajo neposredno tistim, KI JIH POTREBUJEJO !!! Vendar v
resničnem svetu prav to delajo revni.
Ogromno ljudi katerim je
»prepovedano« sodelovanje v finančnem sistemu (revni najpogosteje), nimajo
»redne zaposlitve« (so kreditno in plačilno nesposobni kot se pravi v bančnem
žargonu), kot jo navadno pojmujejo ekonomisti. A verjamem, da znajo in hočejo
mnogi med njimi trdo delati, da bi ustvarili prihodek, nahranili družino in se
bi sami potrudili, da ne bi bili »okarakterizirani in zaznamovani kot revni«. Tisto česar nimajo, so ekonomska orodja,
ki bi jih potrebovali, da bi bilo njihovo delo čimbolj produktivno.
Nisem proti ustvarjanju delovnih mest.
Vendar ne mislite, da morajo ljudje čakati, da se bodo pojavila delovna mesta
in da je lahko samostojno delo le začasna rešitev.
Če
želimo zmanjšati revščino ali jo odpraviti, se moramo osredotočiti na prihodnje rodove. Pripraviti jih moramo, da se bodo
otresli stigmatizacije zaradi revščine. In naučiti jih moramo verjeti v
človeško dostojanstvo ter upati v prihodnost. Vsi programi, namenjeni otrokom,
ne smejo veljati za »humanitarne« ali »dobrodelne«.
PROGRAM, ki se ukvarja zgolj s
fizičnimi potrebami revnega človeka ali se zadovolji, da slednjemu zagotovi
zaposlitev, si ne zasluži imena razvojnega programa: revnim je treba omogočiti,
da sprostijo svojo ustvarjalno energijo.
Davkoplačevalci držav darovalk bi morali vsem, ki
so odgovorni za razvojno pomoč, in članom parlamaentov, jasno dati vedeti, da hočejo, da gre njihov denar NEPOSREDNO
ZA ODPRAVLJANJE REVŠČINE s podpiranjem
zmožnosti revnih samih !!!
Na prvem mestu je posojilo
Sestavili smo
seznam glavnih značilnosti, ki jih mora imeti UČINKOVIT PROGRAM za boj proti revščini. Toda
s čim se mora začeti ? Z izobraževanjem ? Kaj je z infrastrukturami ?
Zdravstveno nego ? Sanitarnimi pogoji ? Stanovanji ? Osredotočiti se moramo na POSOJILO.
Močno verjamem, da imajo vsi ljudje
prirojeno zmožnost, ki ostane večinoma neopažena: ZMOŽNOST PREŽIVETJA. Preprost
razlog, da so revni živi, dokazuje, da imajo to zmožnost. Ne potrebujejo, da
jim pokažemo, kako preživeti: to že vedo! Z omogočanjem dostopa do posojil
lahko revni v istem trenutku začnejo uporabljati svoje znanje in zmožnosti. Denar, ki ga zaslužijo s svojim trudom, tedaj postane orodje, ključ,
ki jim bo omogočal pridobivati nova znanja ! To ne pomeni, da se revni vedno
zavedajo svojih SPOSOBNOSTI.
Bodimo pravični: večina
strokovnjakov, ki sodeluje v boju proti revščini, je dobronamernih. Za
usmerjanje svojih naporov v izobraževalne programe se odločajo zato, ker jim to
velevajo njihove napačne domneve (domneva:
revni so revni, ker ne znajo nič delati). Toda, če boste preživeli dovolj časa
med revnimi, boste ugotovili, da njihova revščina izvira iz dejstva, da ne
morejo obdržati plodov svojih naporov. Razlog
je jasen: nimajo nadzora nad kapitalom. Revni delajo v korist nekoga drugega,
ki nadzira kapital. Skupna jim je ta spretnost, da se okoriščajo z delom
revnih.
Kaj naj si mislimo o
poklicnem izobraževanju ?
Samo po sebi ni slabo, vendar koristi
le malemu številu posameznikov. Za ukrepanje na področju potreb velikega
števila revnih je najboljša strategija ta, da
se jim pusti razvijati naravne sposobnosti, preden se jim omogoči pridobivanje
novih znanj.
BISTVO: Revnim dati posojilo, in
jim pustiti,da uporabijo sadove svojega dela, pogosto
prvič v svojem življenju, pripomore k ustvarjanju položaja, v katerem bodo
čutili potrebo po nadaljnjem izobraževanju. Začeli bodo iskati izobraževanje in
bodo zanj celo pripravljeni plačati. To so pogoji, v katerih je izobraževanje dejansko lahko smiselno in učinkovito.
Miloščina ni vedno pravi odgovor
Pomembnosti dobrodelnosti ni mogoče
zanikati. Ustrezna je v primeru naravnih nesreč. Prav tako se k njej lahko
zatečemo po pomoč za tiste, ki so telesno preveč prizadeti, da bi lahko sami
kaj delali. Vendar nas včasih zavede, da se zanašamo na dobrodelnost. Na
splošno sem proti darilom in miloščini. Posameznikom odvzamejo občutek za
lastno pobudo in odgovornost. Če ljudje vedo, da lahko stvari dobijo
»brezplačno«, bodo nagnjeni k temu, da svojo energijo in sposobnosti uporabijo
za iskanje »brezplačnih« stvari, namesto da bi energijo in iste sposobnosti
uporabili za doseganje nečesa z lastnimi močmi.
·
Miloščina bolj spodbuja k odvisnosti kot samostojnosti in samozaupanju
·
Miloščina
spodbuja tudi h korupciji: ko se zbirajo darovi za revne (revni so
upravičenci oz. morajo biti uporabniki oz. tisti, ki jim je pomoč namenjena):
ko se zbirajo darovi za revne, so odgovorni za brezplačno razdeljevanje dobrin
in storitev prvi uporabniki programa, ki ga vodijo. Miloščina navsezadnje
ustvari enostranski odnos. Odgovorni se trudijo pridobiti ugodnosti, namesto da
bi jim šlo za tisto, kar jim pripada. Torej upravičenci (revni) nimajo možnosti
za soodločanje in tako odgovornost kot preglednost izgineta. Vsi odnosi te vrste so
nepravični in prispevajo le k temu, da revni postanejo še ranljivejši zaradi
izkoriščanja in manipulacije.
·
Ustvariti
si ji potrebno lastne varnostne rezerve in znati spoštovati »brezplačna« darila,
namesto, da bi računali na darove Ko nekomu nekaj »brezplačno« deliš (npr. v
primeru naravnih nesreč), ga lahko tudi vzpodbudiš, da varčuje z minimalnim zneski
za take primere v prihodnje. Naravne nesreče so izredne razmere. Ko je vzpostavljen
normalen položaj in ljudje lahko spet služijo denar s svojim delom, je znesek
varčevanja (bil) enak »brezplačnemu« darilu.
Manjši
kot je obseg sodne pristojnosti oblasti, več možnosti imajo revni, da jih
slišimo. Revni morajo imeti
možnost, da sodelujejo pri odločitvah, ki jih zadevajo. Tudi, če je prevlada
dobronamerna, vodi v slepo ulico.
Če se revnim omogoči skrbeti za same
sebe, lahko storijo veliko več in veliko hitreje. Prenos lastništva na revne je
najboljši način zagotovitve, da bodo imeli od tega koristi prav oni.
Nevarnost
blagostanja
Ker je v zadnjih
letih v znanosti prišlo do soglasja o naraščajoči nevarnosti podnebnega
segrevanja, so ljudje začeli ta problem jemati resno. V večini primerov, in
čeprav so njihove skrbi resnične, se posamezniki ne vznemirjajo glede planeta v
celoti. Njihovi trenutni odzivi se bolj nanašajo na njihovo premoženje in
njihove prihodke kot na samo življenje.
Kakšna naj bo poraba ?
Močno verjamem v osebno svobodo. Vsak
posameznik na tem planetu ima brezmejne zmožnosti. Idealna družba bi ustvarila okolje, v katerem bi vsak lahko svobodno
sproščal svojo ustvarjalno energijo.
Želja po porabi, ne da bi se zmenili za dolgoročne
socialne stroške, je ena od posledic nevarnega stremljenja k maksimiranju
dobička.
Revščine ne usvarjajo revni. Ustvarjajo in ohranjajo jo
ekonomski in socialni sistemi, ki smo jih oblikovali, institucije in pojmi, ki
tvorijo te sisteme, ter politike, ki jih izvajamo. Trdno verjamem, da lahko
ustvarimo svet brez revščine. V NAŠI DRUŽBI NISO VEČ
IZKLJUČENI SAMO REVNI. Izključeni so vsi, ki ne prispevajo dovolj k ustvarjanju
profita, ki niso naši, ki so drugačni, ki razmišljajo s svojo glavo, ki si
skratka želijo izboljšati družbo, v kateri živijo... Revščina je grožnja za mir
[1] SOCIALNO
PODJETJE ima svoje lastnike (pomembna
razlika do NVO-jev in dobrodelnih organizacij), ki imajo pravico do povrnitve
naložbe.
SOCIALNO PODJETJE ne dela izgub in ne deli
dividend. Namesto, da bi se dobičkI izplačevali vlagateljem, se vlagajo nazaj v
podjetje. Z njimi se lahko izboljša položaj uporabnikov projekta, in sicer v
obliki nižjih cen, višje kakovosti storitev in večje dostopnosti. Za SOCIALNA
PODJETJA je donosnost pomembna. Povsod, kjer je mogoče, seveda ne da bi
ogrožala zastavljeni družbeni cilj, bi morala SOCIALNA PODJETJA ustvarjati
dobiček iz dveh razlogov: 1.) zaradi povračila vlagateljem, in 2.) zaradi
podpore nadaljnjemu doseganju dolgoročnih družbenih ciljev
Kot klasično podjetje mora tudi SOCIALNO PODJETJE
predvidevati svojo prihodnost
Bistvo dejavnosti SOCIALNEGA PODJETJA pa je
vendarle na čim boljši način služiti v korist posameznikov – zlasti najbolj
nepreskrbljenih-ter našega planeta, in to brez ustvarjanja izgub.
[2] Obstaja
tako rekoč toliko opredelitev revščine, kot je posameznikov ali skupin, ki
preučujejo ta problem. Pri Svetovni banki lahko najdemo 33 (triintrideset)
različnih pragov revščine, kot jih pojmujejo in uporabljajo v različnih državah
pri iskanju odgovorov na potrebe. Kazalnik revščine (za revne države, ne
Evropa, ZDA in Kanada ter Japonska in Avstralija...): prihodek pod 1 dolarjem
ali enak 1 dolar na dan.
[3] V
Sloveniji se vlada veseli 3% rasti, hkrati pa koalicijska stranka to isto rast
izkorišča za pogajanja (konec varčevalnih ukrepov). Konec koncev: večina ljudi
pa od te rasti nima nič, pa čeprav jo ustvarjajo, to pa zato, ker so »izključeni«
od delitve dodane vrednost oziroma nakopičene vrednosti kot jo imenuje Marx.
