FINANČNA GOSPODINJA, poklic prihodnosti: Etika in razvoj denarnih zavodov

FINANČNA GOSPODINJA, poklic prihodnosti: Etika in razvoj denarnih zavodov: Uvod Korenine moralnih in etičnih načel v denarnih zavodih so tesno povezane z razvojem hranilništva v 19.stoletju, tako v Sloveniji kot...

Etika in razvoj denarnih zavodov

Uvod

Korenine moralnih in etičnih načel v denarnih zavodih so tesno povezane z razvojem hranilništva v 19.stoletju, tako v Sloveniji kot tudi izven nje. Mnenja sem, da je hranilnica za slovenske razmere  bližje poslanstvu in viziji etičnega denarnega zavoda[1].

Varčevanje se je začelo v posameznih oblikah kazati že v daljni preteklosti človeške družbe. Potreba po kreditu in shranjevanju nadomestnih dobrin (pšenice, dragih kovin, orodja...) sta vodila k nastanku denarnih zavodov v Babilonu, kjer so le-ti nastali iz državnih skladišč (kot zanimivost-tudi danes se kot zavarovanje« kredita v etični banki[2] v Italiji vzame sir parmezan kateremu vrednost raste s časom...torej je pokritje neodplačanega dolga ob rednem odplačevanju kredita z vsakim dnem ugodnješe za etično banko). Podobni zavodi so nastali malo pozneje v Egiptu. Egiptovski Jožef je celo uredil obvezno varčevanje pšenice, da bi se zaloge iz »sedmih debelih let porabile v sedmih suhih letih«. Podobno so delovale žitnice na Češkem že leta 1683. Iz njih so se razvili prvi ljudski denarni zavodi v Evropi.

Ljudje so pričeli varčevati pri hrani iz preprostega razloga-vsak naslednji dan je negotov in nepredvidljiv. Določeno gotovost pa lahko dosežemo le z zavestnim varčevanjem. Varčevanju je bila posvečena velika pozornost, varčnost je postala vrlina človeka, ki mu omogoča lažje premagovanje življenjskih težav.

Prva banka, ki je bila javno pravno uzakonjena, je bila ustanovljena leta 1472 v Sieni v Lombardiji z nazivom Monte Pio.  (danes znana pod imenom Monte dei Paschi di Siena)[3]. Ta in podobne ustanove so takrat zadovoljevale le potrebe razvoja trgovine in drugih gospodarskih panog v interesu vladajočega razreda, potrebe širokih gospodarskih panog v interesu vladajočega razreda, potrebe širokih slojev delovnih ljudi, ki so razpolagali le z majhnimi sredstvi, pa so še vedno ostale zanemarjene. Je prva banka, ki je imela zavarovane depozite.

Idejni začetnik in pobudnik ustanavljanja hranilnic je bil znani pisec romana Robinson Crusoe Daniel Defoe (v Angliji leta 1697), ki je poudarjal potrebo po ustanavljanju kreditnih ustanov za široke množice širomašnih ljudi, kjer bi se zbirali njihovi prihranki. Iz tako zbranih prihrankov pa bi se dajali ugodni krediti za zadovoljevanje njihovih potreb. Njegova ideja se ni takoj realizirala zaradi odpora in nerazumevanja vladajočih krogov v tedanji Angliji (Katunarić, 1973).

Začetki bolj organizirane varčevalne in hranilniške dejavnosti pa segajo v drugo polovico 18. stoletja. Od začetka hranilnice niso bile institucije javnopravnega značaja, marveč so to bila dobrodelna društva (charities angleško), ki so omogočala revnejšim slojem prebivalstva varno nalaganje prihrankov. Samostani, župnišča in podobne ustanove, ki so bili skoraj edini nosilci dobrodelne pomoči ostarelim in obubožanim prebivalcem, so za mornarje, delavce vseh vrst, vojake itd. Začeli organizirati zbiranje njihovih prispevkov in poskrbeli za varno hrambo tako zbranega denarja. Tako so nižji sloji za časa svojega dela dali že sami nekaj na stran za stare dnim nesreče, bolezni in druge primere, tako da niso bili odvisni izključno od pomoči drugih.

Ustanovitelji hranilnic so prav kmalu spoznali, da je treba zbrani denar tudi na koristen način nalagati, in tako so začeli proti plačilu obresti denar posojati, varčevalcem pa njihove prihranke prav tako obrestovati. Kot prvo, ki je začela vloge obrestovati navajajo viri hranilnico (Ruthwell Parish Bank), ki jo je ustanovil Henry Duncan, 10.maja 1810 v Ruthwellu v Veliki Britaniji. To je bilo rojstvo hranilniške dejavnosti[4].

Kaj se je tako dramatičnega zgodilo s pojavom hranilnic in v čem so bile bolj etične od bank tistega časa ?

Želja in ideja Henryja Duncana[5], da naredi nekaj resnično trajnega za množico nepriviligiranih članov delavskega razreda, je vodila do gibanja za ustanovitev hranilnice. Globoko je verjel v dostojanstvo delovnega človeka. Kjerkoli je videl krivico, je deloval in govoril proti njej. Kljub grozljivi revščini tistega časa, je bil popolnoma prepričan, da so subvencije ponižujoče in nič ne pripomorejo k dostojanstvu in neodvisnosti posameznika, ki bo lahko gospodar lastnega življenja. Za to pa je nujna tudi finančna vključenost posameznika. Bil je etična oseba in spoštoval visoke moralne standarde.

Hkrati pa je imel Henry Duncan tudi prepotrebne bančne izkušnje in je dobro poznal varčevalne sheme.

Kakšno socialno inovacijo je Henry Duncan uvedel v hranilnici ?

Obstoječe banke so zahtevale 10 funtov za otvoritev računa, medtem ko je nova hranilnica zaračunala samo četrtino funta za svoje člane-župljane (ang. parish=župnija).  Bistveno nižji znesek je pomenil, da je bila hranilnica dostopna tudi do sedaj finančno izključenim skupinam prebivalstva[6]. To je bila velika teoretična in praktična revolucionarna sprememba v poslovanju in organiziranju takratnih denarnih zavodov. Privarčevana sredstva hranilnice so se nalagaka preko večje banke po 5% (od tega je član varčevalec dobil 4%). Velik poudarek je bil na »racionalizaciji« poslovanja hranilnice[7], kar se kaže v zelo nizkih operativnih stroških hranilnice, saj se je razlika večinoma vlagala v sklad za dobrodelne namene in v »nagradne« obresti za dolgoročne varčevalce.

Naslednja pomembna značilnost, ki loči hranilnico od banke je njena osredotočenost na lokalno realno gospodarstvo. To je pomenilo, da je dobiček ostal v lokalni skupnosti in pri lokalnem prebivalstvu. Po svoji vsebini in namenu, so krediti takratnih hranilnic zelo podobna oblika financiranja mikrokreditom[8], ki so še posebej razvili do konca 20.ega stoletja. Več o temu v posebnem podpoglavju...

Splošna značilnost hranilnic je, da so njihovi komitenti predvsem posamezniki ali gospodinjstva. Zato imajo praviloma številne vlagatelje z majhno povprečno velikostjo vlog. Praviloma ne morejo dajati vseh vrst posojil in ta posojila morajo biti navadno zavarovana[9]. Za hranilnice veljajo torej na splošno ista načela poslovanja kot za banke, le da je prioritetni vrstni red drugačen. Glavno načelo hranilniškega poslovanja je predvsem varnost poslov in likvidnost, medtem ko dobičkonosnost ne pride toliko v poštev, ker namen hranilnic ni ustvarjati si čezmerne dobičke, ampak je ta namen obča koristnost: poslov naj bo toliko prinašajo, kolikor je potrebno, da se krijejo operativni stroški, morebitni presežki se odvajajo v rezervni sklad.

Jamstvo kot del načela varnosti je pri hranilnicah najpomembnejše. Jamstvo mora biti pri hranilnicah močnejše in boljše kot pri bankah, saj je lahko v trenutku prizadeto veliko število malih varčevalcev.

Če so hranilnice vzajemne (»mutual savings bank« angleško) za njihove obveznosti odgovarjajo varčevalci s svojimi vlogami, to je s svojim v hranilnico vloženim kapitalom-gre za obliko finančne zadruge (kooperative) in/ali vzajemne, zadružne hranilnice[10].

Navajam: »Načeloma velja, da so hranilniške in bančne vloge manj tvegane kot pa bi bilo za varčevalca neposredno posojanje prihrankov. Obenem pa so zaradi specializiranosti finančnih organizacij prihranki usmerjeni v donosnejše oziroma gospodarnejše investicije kot pa bi to lahko storila posamezna gospodinjstva, s čimer se znižujejo tudi stroški finančnih tokov, če je le finančno tržišče dovolj pomembno, da omogoča ekonomičnost obsega«...

To sem zapisal v svoji diplomski nalogi »Razvoj hranilništva v Sloveniji« pred 20 leti. A danes imam občutek, da sem takrat napisal nekaj neresenic. Zakaj – nalogo sem pisal po svojem najboljšem vedenju, a nisem upošteval etike in morale v finančni industriji oziroma psihologije človeka v povezavi s teorijo agenta. O čem govorim ? KAJ SE JE ZGODILO V LETU 2007 ? (JAVNO POVABILO ZA NAKUP DELNIC NKB Maribor...) in KAJ SE JE ZGODILO V LETU 2014 ? {Država nas je razlastila...}

Slovenski pokojninski sistem

 Zakaj Slovenija potrebuje učinkovit pokojninski sistem ?

POKOJNINSKI STEBRI v slovenskem pokojninskem sistemu

Državni zbor je leta 1992 s sprejetjem Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zastavil pot reform in razvoja novega pokojninskega sistema. Pokojnina kot glavni vir prihodkov upokojencev (ZPIZ-1 , 1999-2001), bo v prihodnje sestavljena iz treh delov:

1.) del pripada upokojencu po medgeneracijskem sporazumu (I. STEBER-javna pokojnina)

2.) del je pokojnina pridobljena iz naslova obveznega DPZ, tako imenovana poklicna pokojnina (II. STEBER-obvezno),

3.) del je pokojnina pridobljena iz naslova PDPZ (II. STEBER-prostovoljno DPZ)

Trenutni slovenski pokojninski sistem (točneje rečeno I. STEBER oz. zagotavljanje javne pokojnine) temelji na sistemu sprotnega kritja oziroma na pretočnem sistemu oziroma dokladnem sistemu financiranja (ang. Pay-As-You-Go...PAYG). Tak sistem lahko deluje preko aktivnega prebivalstva, ki plačuje socialne prispevke, ki zagotavljajo sprotno izplačevanje pokojnin za generacijo sedanjih upokojencev. To razmerje se v Sloveniji vse bolj zmanjšuje – trenutno za enega upokojenca dela 1,36 zaposlenega oziroma jih toliko plačuje prispevke.

Tukaj manjkata še III. STEBER in IV.STEBER, ki v praksi še nista zaživela. Oba tudi zakonsko in davčno nista urejena. V Sloveniji omenjamo samo III. STEBER, o IV.STEBER-u pa se niti govori ne, čeprav je lahko izredno pomemben vir prihodkov. Ogromno starih ljudi v Sloveniji živi samih v velikih nepremičninah, ki jih niti v sanjah ne more vzdrževati, hkrati pa so največkrat še potrebni socialne podpore s strani države.

Ocenjujem, da je tukaj priložnost in izziv, ki ga naj država regulira na način, da bo doživljensko vzdrževanje starejših na domu čimdlje mogoče in finančno vzdržno. Tako za posameznika kot državo. Zopet bo potrebno doseči kompromis (psihološki motiv lastnine je v Sloveniji zelo zakoreninjen in to je največji izziv za spremembe.

I. STEBER – starostna pokojnina[1]

Različne strokovne institucije in ugledni posamezniki prihodnjemu položaju upokojencev ne napovedujejo blaginje.

Živimo v upanju, da bo prvi pokojninski steber ostal stabilen pokojninski steber, v funkciji medgeneracijske solidarnosti. Res je, da upanje umira zadnje kot pravimo, a bolj realno in potrebno je korenito ukrepati na tem področju. Realnost je taka. Kot izvira iz letnega poročilo ZPIZ-a za leto 2014 je povprečna neto starostna pokojnina znašala 613,13 evra, kar je 0,4 odstotka manj kot v letu 2013. Razmerje med povprečno pokojnino in povprečno plačo se je v letu 2014 znižalo na 56,1 odstotka (lani 56,6 odstotka), razmerje med povprečno starostno pokojnino in povprečno plačo pa na 61,0 odstotkov (lani 61,7 odstotka).

II. STEBER – dodatno pokojninsko zavarovanje

Dodatno pokojninsko zavarovanje je namenjeno osebam, ki so že vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar si želijo dodatno socialno varnost v obdobju po upokojitvi.

Bistvo II. STEBER-a je, da pri dodatnem pokojninskem zavarovanju prevzema zavarovanec naložbeno tveganje z minimalnim zajamčenim donosom na vplačane čiste premije. Za odmero dodatne pokojnine iz tega zavarovanja (varčevanja) zato ni pomembna samo višina vplačanih premij, temveč tudi donos, ustvarjen z nalaganjem sredstev. Pomemben cilj zavarovancev oziroma zaposlenih[2] je učinkovito upravljanje s sredstvi, katerih lastniki so, in s tem doseganje maksimalne vrednosti njihovega premoženja.

Mnenja sem, da institut zajamčene minimalne donosnosti sredstev PDPZ, vloženih v VPS, s katerim želi država zagotoviti varnost in določeno stopnjo donosnosti sredstev, ne glede na uspešnost delovanja upravljavcev, v praksi ne more dovolj učinkovito delovati, oziroma ne more pripomoči k oblikovanju učinkovitega pokojninskega sistema. Uspešnost poslovanja VPS bi morala predvsem biti odvisna od uspešnosti upravljanja zbranih sredstev in ustrezne naložbene politike glede na donos in tveganje.  Sicer pa je naložbena politika VPS (in drugih izvajalcev PDPZ) v Sloveniji res zelo omejena, in gre več ali manj za zelo pasivno upravljanje sredstev v portfelju. Bolj je zadeva podobna bančnim depozitom, za katere pa plačujemo določene stroške in provizije. Zato bi morali biti stroški in provizije povezani s takim pasivnim upravljanjem minimalne (-i) oziroma zgolj pokrivati operativne stroške izvajalcev.

II. STEBER predstavljajo in izvajajo vzajemni pokojninski skladi (VPS) (6 jih je), zavarovalnice (3 so) in pokojninske družbe (3), je pokazal predvsem TRI slabosti:

·         previsoki stroški upravljavcev/izvajalcev: storitev izvajalcev PDPZ je vezana na previsoke vstopne, izstopne in upravljavske stroške, donosi pa so manjši od pričakovanj zavarovancev in so bili v zadnjih letih nižji od primerljivega dolgoročnega bančnega varčevanja. Predvsem so neto donosi nepredvidljivi za varčevalce oziroma lastnike pokojninskega premoženja, saj na stroške in provizije posameznik(-i) ne morem(-o) vplivati. 

·         sistem je nepregleden (pogrešam pregled donosnosti izvajalcev DPZ nominalne in realne po letih in mesecih od leta 2002 dalje do danes) , zavarovanci nimajo nikakršnega vpliva na poslovanje nosilcev zavarovanja;

·         institut »minimalna zajamčena donosnost« daje zavarovancem (lastnikom pokojninskega premoženja) občutek, da je varčevanje za dodatno pokojnino varno, odprava zajamčene donosnosti pa daje izvajalcem svobodo, da se bo varnosti naložb namenjalo manj pozornosti, predvsem na račun pričakovanih donosov na nepredvidljivih kapitalskih trgih (donsonost se mora vedno primerjati s tveganjem, ki smo mu bili izpostavljeni da smo ta donos dosegli t.j. standardni odklon)

Te tri pomanjkljivosti II. STEBRA lahko uspešno dopolni stimulativen III. STEBER pokojninskega sistema – pokojninsko varčevanje v bankah in hranilnicah in dodatno še IV. STEBER (vse premoženje posameznika izven pokojninskega sistema).

III. STEBER – prostovoljno, individualno dolgoročno varčevanje

Pokojninska reforma (v letu 2013 in vse nadaljnje reforme) ne more v celoti odpraviti padanja starostne pokojnine iz I. STEBRA                , zato je nujno sistemsko načrtovati ob II. STEBRU tudi III. STEBER - pokojninsko varčevanje v bankah in hranilnicah.

Izpad starostne pokojnine iz I.STEBRA je mogoče učinkovito nadomestiti z lastnim bančnim pokojninskim varčevanjem za dodatno pokojnino. Učinek (velikost privarčevanih sredstev bi bil višji), če bo tudi država odigrala svojo vlogo.

Moj komentar: prebivalci Slovenije imamo v bankah in hranilnicah cca 16 milijard € varčevanja. To je dokaz, da znamo poskrbeti zase. Če bi država tudi tukaj odigrala svojo vlogo (npr. dodani bonusi za individualno dolgoročno varčevanje z vplačilom dodatne, bonus premije pokojninskega varčevanja...podobno smo poznali pri stanovanjski varčevalni shemi), bi tako razbremenila sebe, saj I. STEBER šepa in peša in bi dejansko lahko z javnimi sredstvi pomagali tistim, ki so te pomoči najbolj potrebni (invalidi in osebe, ki si same ne morejo pomagati in resnično ne morejo poskrbeti zase).ninsko

Kakšne značilnosti bi moralo imeti varčevanja v III. STEBRU, da bo zanimivo kot individualno varčevanje:

·         donos je fiksen in vnaprej znan delovanje po sistemu ni »presenečenj«

·         sredstva naj spadajo v jamstveno shemo bank in hranilnic;

·         Banka/Hranilnica jamči varčevalcem varnost varčevanja z vsem svojim premoženjem;

·         Varčevalci nimajo nobenih stroškov (brez vstopne provizije, izstopne provizije ali upravljalske provizije);

Individualno pokojninsko varčevanje v III. STEBRU še ni dobilo prave podpore države: ko  posameznika sam prevzema vse večjo odgovornost za svojo socialno varnost v času uživanja pravic iz I. STEBER-a so nujne dohodninske olajšavave s čimer bo država vzpodbujala k množičnejšemu vstopanju zaposlenih v pokojninsko varčevanje;

·         Davčno čimbolj enakopravna obravnava III. STEBRA glede na II. STEBER  (zavarovancu, ki v svojo korist plačuje

premije, se zniža osnova za dohodnino za leto, v katerem je bila premija plačana; znesek premije, ki jo za račun zavarovanca

plačuje delodajalec, se ne všteva v osnovo za dohodnino; delodajalcu se premije, ki jih v posameznem letu plača v korist

zavarovancev, priznajo kot davčna olajšava pri davku od dohodka pravnih oseb in pri davku od dohodkov iz dejavnosti; od

premije se ne plačujejo prispevki za socialno varnost, itd.);

·         Obračunane obresti pri pokojninskem varčevanju naj ne bi bile obdavčene;

IV. STEBER-vse premoženje izven pokojninskega sistema

vključuje osebno varčevanje in vse osebno premoženje, ki ga ima posameznik izzven pokojninskega sistema (npr. tudi lastništvo nepremičnin, kjer smo Slovenci izredni...). Nepremičnina bi lahko bila vir prihodkov (najemnina, odajanje...), a v Sloveniji se dogaja, da je mnogo praznih nepremičnin ali pa v njih živijo starejši ljudje sami. Čim starejši smo, čim težje in dražje je vzdrževanje nepremičnine, katere lastniki smo.

Kako učinkovit je trenutno slovenski pokojninski sistem  ?

OECD navaja, da je klasifikacija različnih pokojninskih sistemov in različnih pokojninskih načrtov med državami zelo težavna. Primerjava sistemov in načrtov je lahko celo sporna, saj ima vsaka od držav svoje gospodarske, socialne, kulturne, politične in zgodovinske okoliščine. Ne obstaja idealen pokojninski sistem, ki bi postal univerzalen model za vse države. Kljub vsem razlikam pa obstajajo nekatere funkcije in značilnosti pokojninskih sistemov, ki vodijo do večjih koristi strank/upravičencev, in povečujejo verjetnost trajnosti in finančne vzdržnosti pokojninskega sistema v prihodnosti, in s tem večjo stopnjo zaupanja celotne skupnosti v pokojninski sistem. Skupne značilnosti vseh pokojninskih sistemov lahko testiramo in preizkušamo ter tako primerjamo z ostalimi pokojninskimi sistemi. Zanje je pomembna merljivost in primerljivost. 

Ocenjevanje in spremljanje učinkovitosti pokojninskih skladov tako obveznih kot prostovoljnih[3] omogoča primerjavo delovanja, sicer  različnih pokojninskih sistemov. Učinkovitost svetovnih in evropskih pokojninskih sistemov lahko merimo na podlagi indeksa učinkovitosti pokojninskega sistema kot ga izračunava avstralski center za finančne študije (Melbourne Mercer, Global Pension Index), finančna korporacija Allianz ali pa francoska investicijska finančna korporacija Natixis, ki je član druge največje francoske bančne grupacije BPCE.

Razvrstitev Slovenskega pokojninskega sistema

Leto	2013	2014	Razvrstitve pokojninskih sistemov držav »raziskovalcev« 2014
Mecer-Avstralija	SLO še ni uvrščena (CRO ni uvrščena)	SLO še ni uvrščena (CRO ni uvrščena)	Avstralija: 2/25, Francija: 14/25; Nemčija 11/25
Natixsis-Francija	16/150 (za primerjavo CRO: 35)	20/150 (za primerjavo CRO: 32)	Avstralija: 5/150 Francija: 15/150; Nemčija: 7/150
Allianz - Nemčija	31 mesto med 44 (za primerjavo CRO 15)	46 med 50 !!! (za primerjavo CRO 28)	Avstralija: 1/50; Francija: 38/50; Nemčija: 25/50

Žal Slovenije še ni v tej klasifikaciji kot jo pripravlja raziskovalni center Mercer iz Avstralije, zato sva se ženo odločila, da tudi slovenskemu pokojninskemu sistemu omogočimo njegovo mesto in primerljivost z drugimi svetovnimi pokojninskimi sistemi (pripravljava tudi magistrsko nalogo s tega področja). Po klasifikaciji finančne korporacije Allianz (»Pension Sustainability Index«) je slovenski pokojninski sistem v letu 2014 uvrščen na nezavidljivo 46. mesto med 50. pokojninskimi sistemi. Največji padec je opazen v letu 2014 (v letu 2013 smo bili 31. med 44). Zadnja ocena poslabšanja uvrstitve je v določeni meri poledica novih dejstev – Slovenija postaja vse bolj stara država in to vse hitreje...                                     Več o tem na predavanju, ki ga pripravljam ...

Zaradi razpršenosti lastništva posamezni lastniki nismo zmožni ali zainteresirani nadzorovati delo upravljavca pokojninskega sklada, zaradi stroškov povezanih s tem. Korist namreč, v nasprotju s stroški, poberejo vsi obstoječi lastniki pokojninskega sklada. Omenjeni stroški so vzrok, da vsak od malih lastnikov predpostavlja, da bo delovanje upravljavca VPS nadzirala tretja oseba, kar se izraža v končnem majhnem nadzoru njegovega delovanja. Zaradi navedenega teorija agenta v primeru razpršenega lastništva ločeno od lastniške funkcije predlaga oblikovanje posebnih nadzornih organov, katerih izključna naloga je izvajanje nadzora nad delovanjem agenta. Kljub upoštevanju tega predloga in razmejitvi lastništva in nadzora nad sredstvi VPS obstaja nevarnost, da upravljavec VPS pri svojem delovanju namesto ciljev lastnikov sklada zasleduje lastne cilje (Skok, 2002).    

Pristop k minimiziranju stroškov na enoto premoženja v upravljanju uporablja tudi Japonski sklad (GPIF), ki upravlja javna pokojninska sredstva[4] (ang. Public Pension Reserve Fund-PPRF). Zanimivo je, da kljub temu ne dosega boljših donosov. Tako minimiziranje stroškov je povezano s pasivno in konzervativno naložbeno politiko tega sklada (omejitve glede naložb pokojninskih skladov). Glede na institut minimalne zajamčene donosnosti je pristop minimiziranja stroškov lahko zelo primeren tudi za slovenske VPS.

V. ZAKLJUČEK

Mnenja sem, da je za učinkovitost pokojinskega sistema, primerna pokojnina pomembna, vendar je največji potencial možnih izboljšav v merjenju, upravljanju in različnih razkritjih tveganj, vsebovanih v pokojninskih poslih. Izboljšave omenjenih pokojninskih vidikov ne moremo vpeljati brez ustrezne organizacijske strukture pokojninskega sistema, ki bo pripravljen in sposoben izvajati te pomembne naloge.

Primerna in učinkovita organizacijska struktura bo lahko odgovorila na bistvena vprašanja delovanja pokojninskega sistema, kot so:

·         kaj želimo s pokojninskimi načrti, pokojninskimi skladi in njihovim delovanjem in upravljanjem doseči ?

·         katere kritične momente je potrebno upoštevati, ko želimo oblikovati učinkovitejšo organizacijo ?

·         v čem je nova organizacija boljša glede na tradicionalne pokojninske sisteme ?

·         kaj nas ovira in nam preprečuje oblikovanje učinkovitejše organizacije pokojninskega sistema ?

·         ali lahko te ovire premagamo in kako ?

Model življenjskega cikla posameznikovega ekonomskega obnašanja predlaga, da mora posameznik stalno optimizirati svojo porabo skozi celo življenje (sledi predavanje in članek o tej temi...). Večinoma to naprej pomeni zadolževanje zaradi dosege cilja primerne izobrazbe in prebivališča ter zaradi trajnih potrošnih dobrin. Vračilo dolga v aktivni dobi, ko tudi ustvarjamo primerno finančno premoženje. V neaktivni dobi se mora akumulirano premoženje (finančno in nefinančno premoženje npr. nepremičnine, ki hitro postanejo breme, ko se staramo...) preoblikovati v primerne pokojninske prihodke. Sicer bomo imeli v vsaki starajoči se družbi z zagotavljanjem primerljivih dohodkov, ki smo jih dosegali v naši aktivni dobi (beri: naš standard bo padel...) > ali se bomo s tem sprijaznili in znali živeti je temeljno vprašanje ?

Največkrat obstajata dva temeljna razloga, da teorija oziroma model ne zaživi v praksi:

1.) ljudje zelo težko prepoznajo model optimiziranja porabe in ga zato v praksi slabo uporabljajo, in

2.)  problem principala in agenta (ang. principal-agent problem) in asimetrija informacij, ki med potrošnika/varčevalca in njihovim denarjem postavljata ogromno posrednikov.

Večina človekovih slabosti oziroma šibkosti (ang. human foibles)[5] vpliva na to, da ljudje kot posamezniki niso najboljši pri zagotavljanju svojih pokojninskih prihrankov.  Te ugotovitve nedvomno veljajo tudi za slovenski pokojninski sistem.

Praktične koristi oblikovanja učinkovitega pokojninskega sistema so:

1.)    sodelovanje širokega kroga zaposlenih v prostovoljnem dodatnem pokojninskem zavarovanju, kjer so interesi sodelujočih usklajeni in sredstva dobro upravljana,

2.)    usklajeni interesi pomenijo pravni okvir v katerem finančni interesi strank/upravičencev pokojninskih skladov niso v navzkrižju z interesi potencialnih drugih skupin deležnikov (ang. stakeholders),

3.)    dobro lastniško upravljanje (ang. good governance) pomeni obliko organizacije, ki ima jasno določeno poslanstvo, postavljen učinkovit nadzor in izvršne funkcije, ter prav tako učinkovite operativne funkcije, kar je vse nujno potrebno za doseganje poslanstva organizacije. Dobro gospodarjenje zahteva upravljati zadosti velik obseg sredstev, kar prinaša tudi konkurenčne stroške na enoto,

4.)    ustrezne vladne politike lahko uspodbujajo tako vsklajenost interesov kot tudi dobro upravljanje pokojninskih skladov. Vladna politika mora v prvi vrsti zagotoviti, da bodo pokojninski skladi lahko zasledovali in uresničevali edini pomemben cilj njihovega delovanja – ustvarjanje vrednosti za stranke/upravičence pokojninskih skladov (The Ideal Pension-Delivery organization:Theory and Practice, Ambachtseer 2007).

Kje je prostor za izboljšanje (vsakega) pokojninskega sistema ?

1. povišati upokojitveno starost, ki mora odsevati pričakovano življenjsko dobo, tako sedaj kot v prihodnosti in na ta način ZMANJŠATI izdatke javnih pokojnin (v SLO: pokojnina iz I. STEBRA)
2. promovirati (beri: narediti spodbudno, stimulativno) zaposlenost in/ali zaposlovanje starejših oseb, kar bo povišalo prihranke in s tem dohodke v neaktivni dobi ter hkrati omejilo poviševanje pokojninskih izdatkov iz I. STEBRA (če bi bili že upokojeni namesto aktivni)
3. davčno spodbujati privatno varčevanje (v SLO: v II. in III. STEBRU) v okviru pokojninskega sistema in izven njega (IV. STEBER – vse premoženje izven pokojninskega sistema) zaradi zmanjšanja odvisnosti od javne pokojnine (v SLO: I. STEBER)
4. povečati udeležbo zaposlenih in/ali samozaposlenih dodatnem pokojninskem zavarovanju (v SLO: II. STEBER) in postaviti investicijsko privlačen III. STEBER – poceni, donosnejši od depozitov pri bankah, bolj transparenten ter zagotavljanje ažurnih informacij o privarčevanih sredstvih
5. zmanjšati oziroma onemogočiti nenamenske odlive pokojninskih sredstev (prihrankov) (v SLO: II. STEBER) – sicer se izgubi smisel II. STEBRA

izboljšati učinkovitost lastniškega upravljanja v pokojninskih skladih (vidik stroškov in donosnost) (v SLO: II. STEBER) (velika razpršenosat lastništva pokojninskih sredstev t.j. veliko število malih lastnikov). Razpršeno lastništvo se lahko omili preko skrbnika/zaupnika lastnikov.

Učinkovit pokojninski sistem bo v celoto povezal gospodarske politike, socialne politike ter politike finančnih trgov, in čimbolj uskladil različne interese, kar bo zagotavljalo primerno oblikovanje vrednosti za vse deležnike (ang. stakeholders) v pokojninskih skladih.

Vsekakor se veselim vaši vprašanj in povratnih informacij ter komentarjev.

Hvala za sodelovanje.

Več informaciji na predavanjih, ki jih pripravljam...

Ivančna Gorica, 23.3.2015

---

[1] STAROSTNA POKOJNINA je odvisna od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma ZAVAROVALNIH OSNOV, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih (24 letih, ZPIZ-2) zavarovanja po 1.1.1970, ki so zanj najugodnejši (ZPIZ-1-UPB4, 39.člen). Za izračun POKOJNINSKE OSNOVE se zavarovalne osnove (plače) iz prejšnjih let PRERAČUNAJO Z VALORIZACIJSKIMI KOLIČNIKI, tako da ustrezajo gibanju POVPREČNIH PLAČ (do 31.12.1990) in pokojnin (od 1.1.1991 dalje) v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine (ZPIZ-1-UPB4, 47.člen). Sam Izračun starostne pokojnine:je precej kompliciran. Izračun poenostavljeno izgleda:

A   x   B    =   C

C   x   D   =    E

Legenda: A...neto zavarovalna osnova=neto plača oz. nadomestilo plače, B...valorizacijski količnik, C...pokojninska osnova, D...odmerni odstotek

E...starostna pokojnina    Več o tem na predavanju, ki ga pripravljam ...

[2] Zavarovanec oziroma zaposleni  je vedno lastnik vplačanega premoženja, ne glede na to ali plačila zanj izvaja delodajalec.

[3] Obvezni in prostovoljni privatni pokojninski sklad sta izraza, ki jih v Sloveniji poznamo v drugem stebru pokojninskega sistema. V okviru slovenskega dodatnega pokojninskega zavarovanja/varčevanja poznamo oba termina »obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje«  in  »prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje«. Slednje se naprej loči na kolektivno in individualno (poznamo tudi ti dve vrsti pokojninskih načrtov).

Glede na razlago OECD je poklicni (ang. occupational) pokojninski načrt vezan na poslovni/pogodbeni odnos med delodajalcem (organizacija, ki ustanovi pokojninski načrt,  tako imenovani »sponzor«  pokojninskega načrta) in delavcem (članom in/ali upravičencem iz pokojninskega načrta). Pokojninski načrt lahko ustanovi posamezno podjetje ali pa skupina podjetij npr. iz iste panoge. Pokojninski načrt lahko ustanovijo tudi  »organizacije delavcev« ali strokovna združenja. Za vse velja, da lahko pokojninski načrt ustanovijo posamezno ali pa kot skupen pokojninski načrt. Pokojninski načrt lahko izvaja sponzor pokojninskega načrta direktno, ali pa lahko pokojninski načrt »izvaja« pokojninski sklad ali druga finančna ustanova, ki ima za to pooblastila. Individualni pokojninski načrti ni vezan na delovno razmerje. Vseeno pa lahko delodajalec in/ali država lahko prispeva v individulni pokojninski načrt.     

[4] Mnoge države »delno kapitalsko financirajo« svoje sicer večino dokladno oziroma pretočno (ang. Pay-As-You-Go-PAYG) financirane sisteme socialnega zavarovanja z oblikovanjem tako imenovanih skladov javnih pokojninskih rezerv. Gre za neko vmesno stopnjo pri prehodu na naložbeni način financiranja (ang. funded), ki ga navadno izvajajo privatni pokojninski skladi. Glavna razlika med običajnimi pokojninskimi skladi in skladi javnih pokojninskih rezerv je v tem, da končni lastnik oziroma upravičenec pokojninskih sredstev v primeru sklada javnih rezerv nima statusa pravnega lastnika kot v primeru »navadnega« pokojninskega sklada. Po vsebini financiranja in načinu upravljanja je sklad nekje med našim ZPIZ-om in vzajemnimi pokojninskimi skladi (VPS-ji).      

[5] Najbolj značilne so: pomanjkanje samokontrole, vztrajnost in odlašanje, preveč izbere, nepravilni sklepi in »prehitro« zaupanje informacijam, strah in odklonilen odnos do izgube. 

Nekaj o javnih financah – Slovenija in občine 2.del

Morate biti dovolj sebični, da se najprej uskladite s tem kar ste,

sicer nimate drugim ničesar dati.

Da si racionalen, trajnosten (ekonomsko sebičen in ne-potraten), pomeni, da si etičen in moralen do sebe (razčistiš s sabo, kaj si .), in dovolj izobražen, da lahko trezno pomagaš drugim.

Stojan Zorzenone,

etični bančnik

Občinski proračun in Financiranje občin v Sloveniji

Pravna ureditev financiranja občin

Uvajanje lokalne samouprave v Sloveniji je temeljilo, kot v večini evropskih držav, na ustavi z upoštevanjem načel evropske lokalne samouprave. Najpomembnejša načela evropske lokalne samouprave so se pri nas začela izvajati v letu 1994 z ustanovitvijo novih občin oziroma leta 1995 z začetkom delovanja njihovih organov. Sistemsko ureditev financiranja občin pravno urejajo predvsem ustava, zls, zjf in zfo. Poleg navedene zakonodaje je treba omeniti listino

mells, katere načela so pomembna za zagotavljanje finančne avtonomije občin.

Ustava Republike Slovenije

Ustavno določilo (9. člen) zagotavlja lokalno samoupravo, kar pomeni, da mora ustava predvideti tudi njene dohodke, ki jih opredeljuje 142. člen ustave, in sicer: »Občina se financira iz lastnih virov. Občinam, ki zaradi slabše gospodarske razvitosti ne morejo v celoti zagotoviti opravljanja svojih nalog, država v skladu z zakonsko določenimi načeli in

merili zagotovi dodatna sredstva.« V nadaljevanju ustava določa pridobivanje sredstev za uresničevanje nalog občin, in sicer: »Država in lokalne skupnosti pridobivajo sredstva za uresničevanje svojih nalog z davki in drugimi obveznimi dajatvami ter s prihodki od lastnega premoženja. « (146. člen).

Zakon o financiranju občin

Temeljni zakon, ki ureja sistem financiranja občin, je zfo. Najprej je bilo financiranje občin urejeno z začasnim zakonom o financiranju občin, sprejetim leta 1994. Takratni zfo je temeljil na starem sistemu javnih financ in ni bil usklajen z ustavnimi načeli in načeli mells. Osrednji namen zfo je bilo financiranje nujnih (obveznih) nalog občin, ugotavljanje meril za financiranje nujnih nalog in določanje finančne izravnave iz državnega proračuna. Pomanjkljivosti so se pokazale zlasti v delu, ki je določal merila za financiranje nujnih nalog.

Leta 1998 je bila sprejeta prva sprememba zfo in nastal je zfo-a, ki ni bistveno spremenil določil glede virov financiranja občin. Bistvena sprememba zfo-a je bila v tem, da se občinam, ki z lastnimi prihodki

ne morejo financirati svojih nalog, zagotovijo dodatna sredstva z izračunom primerne porabe občin, to je izračun primernega obsega sredstev, s katerimi občina lahko zagotovi izvajanje ustavnih in zakonskih nalog.

Tudi pri zfo-a so se pokazale pomembne slabosti, zlasti zaradi neenakomerno porazdeljene dohodnine, kar je povzročilo, da je v letu 2005 kar 173 in v letu 2006 170 občin prejemalo finančno izravnavo iz državnega proračuna (Brezovnik, Oplotnik in Železnikar 2006). Porazdelitev prihodkov od dohodnine je bila brez utemeljenih razlogov nesorazmerna z nalogami občin in zato ni zagotavljala enakih možnosti za financiranje obveznih nalog.

Leta 2005 je bila sprejeta druga novela Zakona o financiranju občin – zof-b, ki pa se je v glavnemnanašala na boljšo ureditev področja zadolževanja občin. Pomembno je še eno področje novele, in sicer v delu, ki ureja sofinanciranje investicij, bolj znano kot 26.a člen, ki je določal, da so občine upravičene do dodatnih sredstev za sofinanciranje investicij na področju regionalnih razvojnih programov in izvajanja strukturne, kohezijske in predpristopne politike na lokalni ravni.

Namen zfo-1, ki je bil sprejet konec leta 2006, je ureditev enakega sistema financiranja za vse občine in zagotoviti državljanom enakopravnejše možnosti za zadovoljevanje njihovih skupnih potreb in interesov z viri financiranja ter večjo finančno avtonomijo občin pri pridobivanju sredstev ter njihovi porabi (Juvan Gotovac 2007). zfo-1 na podlagi

načel lokalne samouprave, koneksitete, finančne avtonomije in enakosti določa naslednje vire financiranja občin (6. člen): lastne davčne vire, druge lastne vire, občinske takse, odstopljene vire in zadolževanje. Vsi ostali viri financiranja so namenjeni financiranju tistih nalog in razvojnih programov oziroma projektov, ki jih občine avtonomno določajo s

svojimi predpisi in odločitvami. zfo-1 je poleg uskladitve virov financiranja z obveznimi nalogami občin uvedel tudi nov model financiranja primerne porabe in ureja sofinanciranje investicij, ki jih načrtujejo občine v svojih načrtih razvojnih programov.

Finančna avtonomija občin

S finančno avtonomijo opredeljujemo na podlagi zakona izdano pooblastilo posameznim subjektom javnega financiranja, da lahko zbrana javna finančna sredstva samostojno razporejajo glede na splošne potrebe

(Pernek 1997). Jelčić (1998) finančno suverenost deli na pravico določanja davčnih virov in vrste davščin, pravico razpolaganja z vsemi javnimi prihodki in pravico odmere in pobiranja davkov v lokalnih skupnostih.

Za večjo finančno suverenost občin je bistvenega pomena uvedba finančne decentralizacije. Glavni dejavnik, ki vpliva na doseganje večjih narodnogospodarskih koristi z decentralizacijo je ta, da se s pomočjo decentraliziranih enot bolj približamo dejanskim potrebam okolja, kar v primeru financiranja občin predstavlja njihove lokalne skupnosti. Stopnji

fiskalne decentralizacije je postavil temelje že Tiebout (1956) s svojim znanim modelom, kjer pravi, da bodo družine oziroma posamezniki v primeru velike mobilnosti gospodinjstev »volila z nogami«, kar pomeni,

da bodo za svoje bivanje izbrali okolje, ki se bo glede na davke in ponudbo javnih dobrin najbolje prilegalo njihovim osebnim okusom.

Stopnja finančne suverenosti občin pove, koliko ima občina lastnih prihodkov neodvisno od države (Lavtar 2005). Občine izkazujejo večjo finančno avtonomnost, če imajo možnost predpisovati dajatve tako po viru kot po predmetu obdavčitve in davčni stopnji ter odločati o porabi svojih javnih prihodkov, v nasprotnem je občina le izvršiteljica nalog,

ki se nanjo prenašajo z države (Vlaj 2004). Zadostna stopnja finančne samostojnosti občin omogoča delovanje v skladu s potrebami njihovih prebivalcev, ki se odraža v odločanju o prihodkih proračuna, državnih pomočeh in porabi javnih prihodkov (Babič 1996).

Financiranje občin v Sloveniji

Sistem financiranja mora občinam zagotavljati sorazmernost virov financiranja z nalogami, finančno avtonomijo in manjšo odvisnost financiranja od dodatnih sredstev državnega proračuna. Učinkovit sistem financiranja

občin mora upoštevati načela lokalne samouprave, finančne avtonomije, koneksitete, načelo enakosti in subsidiarnosti (Drofenik 2007). zfo iz leta 1991 je predstavljal orodje, s katerim se je izvajal sistem financiranja občin v Sloveniji, vendar pa je ta sistem že od samega začetka imel celo vrsto pomanjkljivosti, ki pa so se z razvojem lokalne

samouprave, z njeno decentralizacijo in pojavom teženj po večji finančni avtonomnosti občin, samo še stopnjevale. Kot navajata Brezovnik in Oplotnik (2003), so se glavne pomanjkljivosti, ki so očitane prejšnjemu sistemu financiranja, kazale v nepravilni vertikalni davčni strukturi, neustrezno postavljenih mejah slovenskih občin, nesorazmernosti porazdelitve finančnih virov in neustreznem izračunu primerne porabe.

Vertikalna davčna struktura mora zagotavljati, da lahko večina občin v celoti financira svoje naloge, in tako uresničevati lokalne javne zadeve brez finančne izravnave države (SlužbaVlade rs za lokalno samoupravo in regionalno politiko 2006). Navedene pomanjkljivosti so povzročile, da je iz leta v leto več občin prejemalo finančno izravnavo, s čimer se je zmanjševala njihova finančna avtonomnost in motiviranost za razvoj (Železnik 2002). Naloge občin niso bile ustrezno opredeljene in zato niso bile v sorazmerju s finančnimi viri. Odstopljeni finančni viri so bili po obsegu premalo raznovrstni, pomemben vir je bila le dohodnina, ki je bila neenakomerno porazdeljena. Med vire integralnega proračuna so bili všteti tudi namenski viri, ki jih občine predpisujejo samo za točno določene namene. zfo tudi ni imel izdelanega državnega sistema za pridobivanje mnenj občin glede odločanja o sredstvih, namenjenih njihovemu delovanju in ni predvidel možnosti ugovora občin zoper postopek izračuna primerne porabe, ki ga določa država.

Novi sistem financiranja občin, ki temelji na zfo-1, je stopil v veljavo 1. 1. 2007. zfo-1 je na novo določil vire financiranja,model financiranja primerne porabe, ki se nanaša le na financiranje obveznih nalog občine na podlagi glavarine, to je pripadajočega deleža na ravni države pobranih državnih davkov, ki se občini nakazujejo iz vplačanih računov teh davkov neposredno, praviloma vsaj enkrat tedensko.

Vsi ostali viri financiranja pa so namenjeni financiranju neobveznih, »samoupravnih« nalog občin in financiranju njenih razvojnih programov; delitev sredstev med obveznimi in »samoupravnimi« nalogami ter posledično lastnimi

viri je 70:30. Drofenik (2007) komentira, da zfo-1 zagotavlja občinam tudi sofinanciranje posameznih nalog, projektov in investicij iz državnega proračuna, ki se nanašajo na sofinanciranje posameznih nalog in projektov, če je z zakonom ali predpisom ugotovljen širši javni interes, sofinanciranje pravic narodnih skupnosti in romske skupnosti, sofinanciranje investicij v lokalno javno infrastrukturo in drugih investicij, pomembnih za prebivalce občine, ter sofinanciranje skupnih občinskih uprav in spodbujanje združevanja občin.

10. 6. 2008 je stopila v veljavo novela zfo-1a. Novela je na novo določila, da občinam za financiranje primerne

porabe po novem pripada 54% dohodnine, od tega 70% posameznim občinam, preostanek pa za solidarnostno izravnavo prihodkov od dohodnine med občinami. Občinam, ki s temi sredstvi ne pokrijejo primerne porabe, država dodeli finančno izravnavo v višini razlike do primerne porabe. Novela ukinja prehodno obdobje, povezano z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča, ki tako v celoti pripada občinam.

Prav tako postanejo prihodek občin okoljske dajatve v povezavi z lokalnimi gospodarskimi službami. Spremembe so tudi na področju zadolževanja občin, in sicer se občine ne bodo mogle zadolževati za več kot 8% realiziranih prihodkov, v kar niso vštete hipoteke in zadolževanje pravnih subjektov, katerih ustanoviteljica je občina. Občine se bodo lahko dodatno zadolževale v primeru projektov, ki so sofinancirani iz evropskih skladov.

Viri financiranja občin

Financiranje občin temelji na načelu sorazmernosti virov financiranja z nalogami občin in načelu samostojnosti občin pri financiranju nalog občine (Owens in Panella 1991). Po virih financiranja občin bi Slovenijo lahko primerjali z Nemčijo in Avstrijo, saj obe državi za znaten del lokalnih davčnih prihodkov uporabljata tehniko deljenih davkov tako, da so v Sloveniji viri financiranja občin naslednji (zfo-1 2006):

a.) Lastni viri

1. Lastni davčni viri, ki so davek na nepremičnine, davek na vodna plovila, davek na promet nepremičnin, davek na dediščine in darila, davek na dobitke od klasičnih iger na srečo in drugi davki.

2. Viri financiranja občin so tudi prihodki v obsegu 54% dohodnine, vplačane v predpreteklem letu, povečani za inflacijo. Do uvedbe davka na nepremičnine se kot vir financiranja v prehodnem obdobju (do vključno leta 2011) štejejo prihodki od nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in od davkov od nepremičnega premoženja občanov. Davki na nepremičnine so še posebej primerna osnova za lokalno odmerjen in pobran davek (King 1992).

3. Drugi lastni viri so prihodki od samoprispevka, takse, globe, koncesijske dajatve, plačila za storitve lokalnih javnih služb, okoljske dajatve za varstvo okolja, ki so namenjene gradnji komunalne infrastrukture ter zagotavljanju okoljskih standardov, ki so v pristojnosti občinskih javnih služb varstva okolja, prihodki od stvarnega in finančnega premoženja občine, prejete donacije in transferni prihodki iz državnega proračuna in sredstev eu.

4. Občinske takse, ki jih občine lahko predpišejo za uporabo javnih površin za prirejanje razstav in zabavnih prireditev, oglaševanje na javnih mestih, parkiranje na javnih površinah, uporabo javnega prostora za kampiranje in druge zadeve, predpisane z zakonom.

b.) Sredstva države

Država zagotavlja sredstva za sofinanciranje investicij v lokalno javno infrastrukturo in za investicije posebnega pomena za zadovoljevanje skupnih potreb in interesov prebivalcev občine. Investicije morajo biti uvrščene v načrte razvojnih programov občinskih proračunov. Sredstva se zagotavljajo vsako leto v višini šestih odstotkov skupne primerne porabe občine. Poleg dodatnih sredstev za sofinanciranje investicij iz državnega proračuna zagotavlja država tudi sredstva za sofinanciranje investicij v višini odobrenih sredstev strukturne in kohezijske politike eu. Pri sofinanciranju investicij se upošteva merilo razvitosti občin, ki je določeno z metodologijo Ministrstva za finance. Po novem 24. Členu zfo-1, ki upošteva podatke Statističnega urada Republike Slovenije in druge uradne evidence, se pri izračunu kazalcev razvitosti občine upoštevajo razvitost, ogroženost in razvojne možnosti občine.

Zadolževanje občine

Občina se lahko zadolži, če odplačilo obveznosti iz naslova posojil, finančnih najemov, blagovnih kreditov in izdanih poroštev v posameznem letu ne preseže 8% realiziranih prihodkov v letu pred zadolževanjem. Prav tako lahko občina s črpanjem posojil pridobiva sredstva, če se s tem zmanjšajo stroški občinskega dolga ali izboljša struktura dolga.

Občine ne smejo prevzemati dolgov, lahko pa izdajajo poroštva za obveznosti zadolževanja posrednih proračunskih uporabnikov in javnih podjetij, katerih ustanoviteljica je občina.

Primerna poraba občin

Primerna poraba občine je po zfo-1 (2006) primeren obseg sredstev za financiranje obveznih nalog občine, ki se izračuna po enačbi:

ppi = (0,61 + 0,13 · ci + 0,06 · pi + 0,16 · mi + 0,04 · si) · p · oi,

pri čemer je:

ppi – primerna poraba občine;

ci – razmerje med dolžino lokalnih cest in javnih poti na prebivalca v posamezni občini in dolžino lokalnih cest in javnih poti na prebivalca v celotni državi;

pi – razmerje med površino posamezne občine na prebivalca in površino celotne države na prebivalca;

mi – razmerjemed deležem prebivalcev občine,mlajših od 15 let, v celotnem prebivalstvu občine in povprečjem teh deležev v državi na dan 1. januarja leta, v katerem se ugotavlja primerna poraba občine;

si – razmerje med deležem prebivalcev, starejših od 65 let, v celotnem prebivalstvu občine in povprečjem teh deležev v državi na dan 1. januarja leta, v katerem se ugotavlja primerna poraba občine;

p – povprečnina in

oi število prebivalcev v občini (zfo-1 2006).

Primerna poraba predstavlja primeren obseg sredstev za financiranje z zakonom določenih nalog. Ministrstvo za finance ugotovi primerno porabo posamezne občine na podlagi dolžine lokalnih cest in javnih poti v občini, površine občine, deleža prebivalcev, mlajših od 15 let in deleža prebivalcev, starejših od 65 let v občini, števila prebivalcev občine in povprečnine.

Naloge, katerih stroški se upoštevajo za ugotovitev primerne porabe občine, se nanašajo na področja:

• predšolske vzgoje, osnovnega šolstva in športa, primarnega zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, socialnega varstva in kulture;

• zagotavljanja lokalnih gospodarskih javnih služb;

• urejanja občinske javne infrastrukture in zagotavljanja varnosti prometa na občinskih cestah;

• požarnega varstva ter varstva pred naravnimi nesrečami;

• prostorske ureditve občinskega pomena, varstva okolja in ohranjanja narave;

• plačevanja stanarin in stanovanjskih stroškov;

• delovanja občinskih organov ter opravljanja upravnih, strokovnih, pospeševalnih in razvojnih nalog ter nalog v zvezi z zagotavljanjem javnih služb;

• opravljanja drugih nalog.

S povprečnino se določajo povprečni stroški na prebivalca v državi, izračunani na podlagi podatkov o stroških občin za financiranje obveznih nalog. Primeren obseg sredstev je merilo za ugotavljanje prihodkov občine iz dohodnine za financiranje primerne porabe. Če je izračunani primerni obseg sredstev za več kakor 15% večji od izračunane primerne porabe občine, se presežek nad 15% zmanjša za polovico. Za financiranje primerne porabe pripada občini 70% prihodkov, ki se ugotovijo na podlagi vsote odmerjene dohodnine davčnim zavezancem s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Prihodki od 30% občinskih prihodkov iz dohodnine in del prihodkov posamezne občine, ki presega njen primeren obseg sredstev, so sredstva za solidarnostno izravnavo prihodkov občin, katerih prihodki so nižji od njihovega primernega obsega sredstev (zfo-1).

Povprečnina predstavlja na prebivalca v državi ugotovljen primeren obseg sredstev za financiranje z zakonom določenih nalog. Ugotovi jo Ministrstvo za finance, določi pa državni zbor z zakonom, ki ureja izvrševanje proračuna.

Občinski proračun in njegova struktura

Proračun je akt občine, s katerim so predvideni prihodki in drugi prejemki ter odhodki in drugi izdatki občine za zadovoljevanje javnih potreb iz njene pristojnosti in v okviru katerega jih tudi financira. Občina preko proračuna vpliva na trajen in stabilen razvoj gospodarstva, lokalne skupnosti in na blaginjo njenih prebivalcev. Občinski proračun je pravni akt sui generis – edini te vrste (Dictionary.com 2009), ki se sprejema za eno ali dve leti. Sestavljen je iz splošnega in posebnega dela ter načrta razvojnih programov (Repar 2007). A del splošnega dela proračuna je bilanca prihodkov in odhodkov, kjer so prikazani celotni prihodki in odhodki v proračunskem obdobje. B del splošnega dela proračuna predstavlja račun finančnih terjatev in naložb ločene na stran izdatkov in stran prejemkov. C del proračuna je račun financiranja, ki predstavlja zadolževanje občine ter odplačila dolga. Posebni del proračuna sestavljajo finančni načrti neposrednih uporabnikov, ki so določeni na podlagi institucionalne klasifikacije (funkcionalna, programska

in ekonomska klasifikacije). Načrt razvojnih programov sestavljajo načrtovani izdatki proračuna za investicije in državne pomoči ter drugi razvojni projekti, vključno s tistimi, ki bodo financirani iz skladov eu, za prihodnja štiri leta. Izdatki v načrtu razvojnih programov so razdelani po posameznih programih oziroma projektih uporabnikov, kot tudi po naslednjih štirih letih, v katerih bodo bremenili proračun, ter po virih financiranja (Rožič 2003).

Bilanca prihodkov in odhodkov občinskega proračuna

Skupni prihodki se delijo na

a.) tekoče prihodke (davčni:70+nedavčni:71),

b.) kapitalske prihodke (72), prejete donacije (73)  in transferne prihodke (74).

Tekoči prihodki (70+71)  so 

·         Davčni prihodki (70), in

·         Nedavčni prihodki (71)

Davčni prihodki (70):

·         Dohodnina (700) (trenutno 54% pripada občini)

·         Davki na premoženje (703): davki na nepremičnine, davki na dediščine in darila in davki na promet nepremičnin in finančno premoženje

·         Domači davki na blago in storitve (704): davek na dobitke od iger na srečo, drugi davki (okoljske dajatve) , in

·         Drugi davki (706).

Nedavčni prihodki (71):

·         Udeležba na dobičku in dohodki od premoženja (710): prihodki od obresti in premoženja

·         Takse in pristojbine (711)

·         Globe in druge denarne kazni (712)

·         Prihodki od prodaje blaga in storitev (713): razne vstopnine

·         Drugi nedavčni prihodki (714): ta postavka vsebuje vse, kar ni drugje razvrščeno – vodarina, kanalščina (dolg iz prejšnjih let), omrežnine, čiščenje, odvajanja, prispevki gospodinjstev za kanalizacijski priklop, tehtanje živine, uporaba mrliške vežice, nakazil oglasov, uporaba dvorane, nakazil Zavoda za zaposlovanje (javna dela), komunalnih prispevkov, drugih izrednih nedavčnih prihodkov, ZPIZ-prepovedanih obrokov upokojencev zaradi koriščenja plače družinskega pomočnika,...

Kapitalski prihodki (72) so pridobljeni iz naslova prodaje realnega premoženja občine (zgradb, opreme, zemljišč,...)

Tu so zajeti Prihodki od prodaje zemljišč in neopredmetenih sredstev (722)

Transferni prihodki (74) so prejeta sredstva iz državnega proračuna (7400). Transferni prihodki so prihodki iz drugih JF-ih institucij in blagajn drugih ravni države. Ti prihodki IZVIRNI PRIHODKI OBČINSKEGA PRORAČUNA in predstavljajo le transfer sredstev iz drugih blagajn javnega financiranja.

Dohodnina

Občinam pripada skupaj 54% dohodnine vplačane v predpreteklem letu (+inflacija). V obdobju od leta 2009 do leta 2011 se primerna poraba občin poleg z dohodnino financira še z davčnimi prihodki občin, in sicer v letu 2010 s 16%, v letu 2011 pa pa z 8% davčnih prihodkov občin (davki na dediščine in darila, davki na dobitke od iger na srečo, davki na promet nepremičnin in upravne takse občinskih uprav). Merilo za ugotovitev prihodkov občine iz dohodnine je primeren obseg sredstev.

Dohodnina se izračuna v treh korakih (14.člen ZFO-1):

1. korak- 70% dohodnine priprada vsem občinam enako glede na struktruni delež odmerjene dohodnine

2. korak in 3.korak – preostalih 30% skupaj s presežkom dohodnine nad 70% pri posameznih občinah pa se razdeli najprej s solidarnostno izravnavo (2.korak) in nato še z dodatno solidarnostno izravnavo (3.korak).

Tabela 5: Prihodke občin iz naslova dohodnine zajema izračun dohodnine, ki pripada vsem občinam skupaj v višini 54%, pri čemer se upošteva, da se v predhodnem obdobju (leto 2009 do 2011) primerna poraba financira še  z davčnimi prihodki občine, in izračun dohodnine po občinah v višini 70% glede na strukturni delež po odmernih odločbah za dohodnino za leto 2007.

Dohodnina se nakazuje občinam tedensko po enakih deležih, začenši s prvim tednom proračunskega leta.

Finančna izravnava

Občini, ki v posameznem proračunskem letu s prihodki iz dohodnine ne more financirati primerne porabe, se iz državnega proračuna dodeli finančna izravnava v višini razlike med primerno porabo občine in dohodnino.

Tabela 8 Izračun finančne izravnave zajema izračun finančne izravnave kot razlike med primerno porabo občine in dohodnino oziroma v predhodnem obdobju med primerno porabo občine ter seštevkom in davčnih prihodkov občine.

Za leto 2010 in 2011 nobeni občini ne pripada finančna izravnava, ker se primerna poraba v celoti pokrije s prihodkom iz dohodnine in davčnimi prihodki.