ponedeljek, 5. september 2016

Svetilničarjeva dilema

Zakaj se je sploh odločil postati svetilničar ?

Robert je otočan, rojen na Sestrunju. Njegov oče je bil pomorec, in kot vsak mlad fant je tudi Robert hotel na morje, na ladjo. A mu mama ni dovolila, saj je imela izkušnje z očetom, ki ga nikoli ni bilo doma. Robert je šel zato na srednjo ekonomsko šolo. Najprej je delal v hotelu, potem na banki, kot menedžer v podjetjih. To delo, predvsem sklepanje poslov, ga je začelo neizmerno obremenjevati. »Vedno je nekdo pritiskal na mene, in pričakoval, da moram nekaj narediti. In jaz sem pritiskal na tiste pod sabo. Ko je eden od mojih zaposlenih zbolel, sem ga zamenjal z drugim. Videl sem, da je bil zame samo številka. Zavedal sem se, da sem tudi jaz, kljub trudu in prizadevnosti, samo številka za nekoga drugega. Ves svet tako deluje. TEGA NISEM MOGEL VEČ PRENAŠATI. Počutil sem se kot v mišnici. MORAL SEM SE REŠITI. In tako sem se odločil za umik na SVETILNIK«
Kakor je človek nasploh ambivalenten, je tudi Robert glede samote razdvojen. »Z ljudmi sem delal 30 let. Vsak dan sem se smehljal, čeprav mi kdaj ni bilo do smeha, vsak dan sem se rokoval in govoril, dober dan in hvala lepa. Spoznavale sem vedno nove ljudi, sklepal tudi prava prijateljstva. Včasih si ponovno zaželim ta ritual, pogrešam ljudi. A kakor mineva čas, po malem izgubljam odnos z javnostjo, s civilizacijo. Zdaj so moji prijatelji galebi, kuščarji, zajci«.
Družbena odgovornost podjetij in finančna neodgovornost – finančno etična dilema
Zasnova družbeno odgovornih podjetij temelji na dobrih namenih. Toda nekaj vodilnih v podjetjih jih neupravičeno uporablja, da bi svojim podjetjem omogočili egoistično ustvarjanje dobičkov. Zdi se, da je njihova filozofija naslednja: zaslužimo toliko denarja, kot ga lahko, tudi če moramo zaradi tega izkoriščati – in nato dajmo zanemarljiv delček svojih dobičkov v družbene namene ali ustanovimo fundacijo, prek katere bomo lahko uresničevali interese podjetja. In ne pozabimo pritegniti pozornost na svojo velikodušnost !
Toda kaj se zgodi kadar se dobiček in družbena odgovornost ne moreta ujemati ?
Izkušnje kažejo, da vedno zmaga zahteva po dobičku. Ker so vodstveni kadri nekega podjetja odgovorni pred njihovimi lastniki ali delničarji, MORAJO dati prednost dobičku. Če bi se sprijaznili z manjšimi dobički v korist družbeni blaginji, bi lastniki to razumeli kot prevaro in »družbena odgovornost podjetja bi zanje pomenila finančno neodgovornost«.

Se delavec umika pritiskom kapitala ?

Odtujeni sodobni človek je delavec, delodajalec, sindikalist, član sindikata...in konec koncev je vsak državljan države, ki mu pripada.
Vse relacije in odnosi morajo preživeti test pravičnosti in resničnosti.

Če je pravično in dobro, da podjetja za vsako ceno maksimirajo svoje dobičke, kako bodo ravnala z viri ? 

Država: Cilj dokumenta »Za dostojno delo« ni zmanjševanje pravne varnosti delavcev, pač pa zmanjšanje prekarnosti na našem trgu dela, pravi ministrica Anja Kopač Mrak. Izvedba: uzakoniti razlog porušeno zaupanje med delodajalcem in delavcem kot odpustni razlog.
Delodajalec: Isti dokument so obravnavali tudi na konferenci ob dnevu delodajalcev, ki jo je pripravila Gospodarska zbornica Slovenije (GZS). Izpostavili so, da je trg dela pri nas rigiden in nefleksibilen, kar vpliva na porast prekarnosti. Anketa med delodajalci, po treh letih, odkar je bila nazadnje spremenjena delovna zakonodaja, pa je potrdila nujnost fleksibilizacije odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
"Treba je najti kompromis, ki bo omogočal izvajanje varne prožnosti. Podpiram spremembe v smeri lažje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa je z ustreznimi pravnimi normami treba zagotoviti, da ne bo izkoriščanj," je pojasnil generalni direktor GZS Samo Hribar Milič.
Sindikat: Po javnem pozivu Sindikata državnih organov Slovenije (SDOS) pred dnevi je tudi Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) na tiskovni konferenci ministrico za delo Anjo Kopač Mrak pozvala, da iz strateškega dokumenta »Za dostojno delo« nemudoma umakne nov razlog za odpoved, in sicer porušeno zaupanje med delodajalcem in delavcem. V nasprotnem primeru so sindikati, kot je napovedal predsednik ZSSS Dušan Semolič pripravljeni na generalno stavko pa tudi na referendum, če ministrica ne bo umaknila novega razloga za lažje odpuščanje.
Državljan/delavec/član sindikata: zgornja dilema med državo/delodajalcem/sindikatom se lahko uspešneje REŠUJE tudi v dobro delavca/državljana/člana sindikata z zagotovitvijo »varne prožnosti« (katero predlagajo tudi delodajalci) z uzakonitvijo načela »MINIMALNE FINANČNE VARNOSTI« brezposelnih kot jo poznajo v Avstriji.
Pomembna razlika v obeh sistemih je ta, da je brezposelni v Avstriji upravičen do denarnega nadomestila tudi v primeru, če je delovno razmerje odpovedal sam ali pa je službo izgubil iz krivdnih razlogov.
S tem se bo lahko sprostil in zaživel trg dela. Zakaj ?
Na ta način se lahko rešujejo (oziroma začnejo pogajanja...) o več stvareh:
a.) ločili se bodo DOBRI delavci od SLABIH delavcev (prav to želijo delodajalci, saj DOBRIH delavcev ne želijo odpuščati, mar ne ?),
b.) to bo pripomoglo, da bodo iz odpustnih razlogov resnično odpuščeni le SLABI delavci. In nenazadnje,
c.) se bo našel kompromis, ki ga predlagajo tudi delodajalci.
Najbolj pomembno je enakopravno izhodišče, če že delavec in delodajalec končata na sodiščlu. Delodajalec in delavec sedaj v startu nista enako močna, zato je za šibkejšo stranko v postopku to običajno zelo stresno in finančno neizvedljivo.
V Sloveniji namreč velja, da brezposelni osebi, ki mu je delovno razmerje prenehalo po njegovi krivdi (le-ta se nato v dolgotrajnem postopku šele dokazuje na sodišču...) nadomestilo za brezposelnost NE PRIPADA.
Kaj običajno ostane šibkejšemu »nepriviligirancu« ? Institut poravnave, ki sam po sebi ne reši nič, oziroma še vedno ostane vprašanje: »KDO JE KRIV ?«. »Stvari ki se jim izogibamo, ostanejo«

Rešitev prekarnega dela je potrebno iskati drugje

Prekarci (vsaj veliko njih) si lahko sami ustvarijo delovno mesto. Najprej zase, nato še za druge.
Hkrati s prožnostjo trga delovne sile, ki jo pričakuje delodajalec je potrebno zagotoviti tudi prožnost novim oblikam podjetništva in podjetniškega organiziranja (ki jih želi država, kot na primer SOCIALNO PODJETNIŠTVO, in ZADRUGE), ki bi bila dobrodošla tudi za sedanje prekarce. To je lahko dobra rešitev za prekarno delo, ki jo poskuša reševati tudi gospa ministrica. Sedaj je še bolj jasno zakaj so socialna podjetja prešla iz okrilja Minsitrstva za delo pod okrilje Ministrstva za gospodarstvo. Tako kot vsak ne more biti podjetnik, tudi vsak ne more biti zaposlen (vsaj za nedoločen čas NE). Rešitev je vmes.
Trditev, po kateri velja, da je rešitev za brezposelnost (tudi rešitev prekarnega dela) ustvarjanje delovnih mest za vse je tudi eden od mrtvih kotov ekonomske teorije.
Edini način, kako pomagati brezposelnim, naj bi bil, da se jim preskrbi delo. Ekonomisti se oklepajo tega načina boja proti brezposelnosti, ker je edina oblika zaposlitve, ki jo pozna večina ekonomskih učbenikov, redna zaposlitev (le-to zagovarjajo tudi sindikalisti, želijo si jo delavci...). Ustvarjanje samostojnih delovnih mest (to ne gre ENAČITI s pojmom samozaposlitve v Sloveniji !!!) in prihodkov je smisel tudi socialnega podjetništva. Z nepriznavanjem, da je gospodinjstvo proizvodna enota in samostojno delo naravno sredstvo preživljanja, je ekonomska literatura postavila v slepo ulico z vidika poglavitne lastnosti ekonomske resničnosti.
Nisem proti ustvarjanju delovnih mest. Vendar ne mislite, da morajo ljudje čakati, da se bodo pojavila delovna mesta in da je lahko samostojno delo le začasna rešitev.

Najti samega sebe je ideal, ki se mu poskuša približati sam od sebe odtujeni sodobni človek. Ali je Robertu to uspelo ?
»Morate biti dovolj sebični, da se najprej uskladite s tem kar ste, sicer nimate drugim ničesar dati«
Da si racionalen, trajnosten (ekonomsko »sebičen« in ne-potraten), pomeni, da si etičen in moralen do sebe (razčistiš s sabo, kaj si...), in dovolj izobražen, da lahko trezno pomagaš drugim...Stojan Zorzenone

petek, 6. maj 2016

V pripravi spletna stran FINANČNA GOSPODINJA, poklic prihodnosti

Pred časom sem se javil na za večino verjetno rutinski oglas.
"Opazil sem vaš zanimiv oglas >Pomoč v gospodinjstvu<. Ne se prestrašit, da vam piše moški >gospodinjec<.
Ja, znam pospravljat, nakupovat, kuhat, likat, uporabljat pralni stroj...
Poleg »nefinančnih« gospodinjskih opravil FINANČNA GOSPODINJA UPRAVLJA BANČNE  STROŠKE  in OSTALE STROŠKE GOSPODINJSTVA. Ta inovativen pristop omogoča (so)finaciranje oziroma dodatna prosta finančna sredstva...

Gre za INOVACIJO Z DRUŽBENIM UČINKOM ..

Lep vikend vam želim,

Stojan Zorzenone...mogoče vaš gospodinjec

Več na...http://financialhousekeeper.simplesite.com/

četrtek, 18. februar 2016

Zakaj Slovenija potrebuje učinkovit pokojninski sistem ?


Svetovna banka[1] kot učinkovit pokojninski sistem priporoča večsteberni sistem kot obliko zagotavljanja primernih pokojnin, in sicer:
1. steber: obvezno,  javno upravljano pokojninsko premoženje
2. steber: obvezno, privatno upravljano pokojninsko premoženje
3. steber: prostovoljno, privatno upravljano pokojninsko premoženje.
V letu 2005 je Svetovna banka dodala še nulti steber (ang. zero pillar) ali »varnostno mrežo«, ki predstavlja tako imenovano »socialno pokojnino«, in prav tako četrti steber. Četrti steber vključuje osebno varčevanje in vse osebno premoženje, ki ga ima posameznik izven pokojninskega sistema.
Pomemben cilj vsakega pokojninskega sistema je zagotoviti minimalno pokojnino, še posebej najbolj ranljivim skupinam starostnikov. Minimalno pokojnino zagotavlja nulti steber[2]. V primeru slovenskega pokojninskega sistema je to I. steber (nultega stebra v slovenskem pokojninskem sistemu še ni, možnost in potreba za oblikovanje obstajata).
Pokojninski stebri v slovenskem pokojninskem sistemu
Državni zbor je leta 1992 s sprejetjem Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zastavil pot reform in razvoja novega pokojninskega sistema. Pokojnina kot glavni vir prihodkov upokojencev je sedaj sestavljena iz treh delov:
1.) del pripada upokojencu po medgeneracijskem sporazumu (I. STEBER-javna pokojnina)
2.) del je pokojnina pridobljena iz naslova obveznega DPZ[3], t. i. poklicna pokojnina (II. STEBER-obvezno),
3.) del je pokojnina pridobljena iz naslova PDPZ[4] (II. STEBER-prostovoljno DPZ).
Obstoječi slovenski pokojninski sistem (točneje rečeno I. STEBER oz. izplačevanje javne pokojnine) temelji na sistemu sprotnega kritja oziroma na pretočnem sistemu oziroma dokladnem sistemu financiranja (ang. Pay-As-You-Go...PAYG). Tak sistem lahko (normalno) deluje preko aktivnega prebivalstva, ki plačuje socialne prispevke, ki zagotavljajo sprotno izplačevanje pokojnin za generacijo sedanjih upokojencev. To razmerje (zavarovanci:uživalci pokojnin) se v Sloveniji vse bolj zmanjšuje – v letu 2014 za enega upokojenca dela 1,37 zaposlenega oziroma jih toliko plačuje prispevke (ZPIZ).
I. STEBER – starostna pokojnina[5] (javna pokojnina) – potrebuje TRANSPARENTNOST
Različne strokovne institucije prihodnjemu položaju upokojencev ne napovedujejo blaginje. Živimo v upanju, da bo I. STEBER ostal stabilen, v funkciji medgeneracijske solidarnosti. Res je, da upanje umira zadnje kot pravimo, a bolj realno in potrebno je korenito ukrepati na tem področju. Realnost je taka. Kot izvira iz letnega poročilo ZPIZ-a za leto 2014 je povprečna neto starostna pokojnina znašala 613,13 evra, kar je 0,4 odstotka manj kot v letu 2013. Razmerje med povprečno pokojnino in povprečno plačo se je v letu 2014 znižalo na 56,1 odstotka (2013: 56,6 odstotka), razmerje med povprečno starostno pokojnino in povprečno plačo pa na 61,0 odstotkov (2013: 61,7 odstotka).
II. STEBER – dodatno pokojninsko zavarovanje (DPZ) – potrebuje TRANSPARENTNOST in PRIMERLJIVOST
Dodatno pokojninsko zavarovanje je namenjeno osebam, ki so že vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar si želijo dodatno socialno varnost v obdobju po upokojitvi.
Bistvo II. STEBER-a je, da pri DPZ-ju prevzema zavarovanec naložbeno tveganje z minimalnim zajamčenim donosom na vplačane čiste premije. Za odmero dodatne pokojnine iz tega zavarovanja (varčevanja) zato ni pomembna samo višina vplačanih premij, temveč tudi donos, ustvarjen z nalaganjem sredstev. Pomemben cilj zavarovancev oziroma zaposlenih[6] je učinkovito upravljanje s sredstvi, katerih lastniki so, in s tem doseganje maksimalne vrednosti njihovega premoženja. Mnenja sem, da institut zajamčene minimalne donosnosti sredstev PDPZ, s katerim želi država zagotoviti varnost in določeno stopnjo donosnosti sredstev, ne glede na uspešnost delovanja upravljavcev, v praksi ne more dovolj učinkovito delovati, oziroma ne more pripomoči k oblikovanju učinkovitega pokojninskega sistema.
II. STEBER predstavljajo in izvajajo upravljavci pokojninskih sredstev, in sicer vzajemni pokojninski skladi (VPS) (6 jih je), zavarovalnice (3 so) in pokojninske družbe (3), je pokazal predvsem TRI slabosti:
·         (pre)visoki stroški upravljavcev/izvajalcev: storitev izvajalcev PDPZ je vezana na visoke vstopne in izstopne stroške ter upravljalske provizije, donosi pa so manjši od pričakovanj zavarovancev - so zgolj primerljivi ali nižji od dolgoročnega bančnega varčevanja.
·         neto donosi so nepredvidljivi za varčevalce oziroma lastnike pokojninskega premoženja, saj na stroške in provizije posameznik ne more vplivati oziroma zavarovanci kot razpršeni lastniki pokojninskega premoženja nimajo nikakršnega vpliva na poslovanje nosilcev zavarovanja;
·         institut »minimalna zajamčena donosnost« daje zavarovancem (lastnikom pokojninskega premoženja) občutek, da je varčevanje za dodatno pokojnino varno, odprava zajamčene donosnosti pa daje izvajalcem svobodo, da se bo varnosti naložb namenjalo manj pozornosti, predvsem na račun pričakovanih donosov na nepredvidljivih kapitalskih trgih (donosnost se mora vedno primerjati s tveganjem, ki smo mu bili izpostavljeni da smo ta donos dosegli t.j. standardni odklon).
TE TRI POMANJKLJIVOSTI  II. STEBRA lahko uspešno dopolni stimulativen III. STEBER pokojninskega sistema – pokojninsko varčevanje v bankah in hranilnicah in dodatno še IV. STEBER (vse premoženje posameznika izven pokojninskega sistema). III. STEBER in IV.STEBER pokojninskega sistema v praksi v Sloveniji še nista (zadovoljivo) zaživela, saj zakonsko in davčno nista urejena in regulirana.
III. STEBER – prostovoljno, individualno dolgoročno pokojninsko varčevanje – potrebuje DAVČNO STIMULATIVNO REGULIRANJE
Pokojninska reforma (v letu 2013 in vse nadaljnje reforme) ne more v celoti odpraviti padanja starostne pokojnine iz I. STEBRA, zato je nujno sistemsko načrtovati ob II. STEBRU tudi III. STEBER - pokojninsko varčevanje v bankah in hranilnicah. Izpad starostne pokojnine iz I.STEBRA je mogoče učinkovito nadomestiti z individualnim prostovoljnim pokojninskim varčevanjem za dodatno pokojnino.
Prebivalci Slovenije (gospodinjstva) imamo v bankah in hranilnicah dobrih 16 milijard € varčevanja (Banka Slovenije Konsolidirani finančni računi - stanja 2015/Q2).  To je dokaz, da Slovenci znamo poskrbeti zase.
Učinek (velikost individualno prostovoljno privarčevanih pokojninskih sredstev in njihova donosnost), bodo še višji, če bo tudi država odigrala svojo vlogo (npr. dodani bonusi za individualno dolgoročno pokojninsko varčevanje z vplačilom dodatnega, bonus obroka pokojninskega varčevanja...podobno smo poznali pri stanovanjski varčevalni shemi). Na ta način bi država lahko razbremenila svoje finance, saj I. STEBER šepa in peša in bi dejansko lahko z javnimi sredstvi pomagali tistim, ki so te pomoči najbolj potrebni (invalidi in drugače hendikipirane osebe, ki same resnično ne morejo poskrbeti zase).ninsko
Kakšne značilnosti bi moralo imeti varčevanje  v III. STEBRU, da bo zanimivo kot individualno (prostovoljno) pokojninsko varčevanje:
·         donos je fiksen in vnaprej znan delovanje po sistemu ni »presenečenj«
·         sredstva naspadajo v jamstveno shemo bank in hranilnic;
·         banka/hranilnica jamči varčevalcem varnost varčevanja z vsem svojim premoženjem;
·         varčevalci nimajo nobenih dodatnih stroškov/provizij (brez vstopnih in izstopnih stroškov in upravljalske provizije);
·         davčno čimbolj enakopravna in primerljiva obravnava III. STEBRA glede na II. STEBER  (zavarovancu/varčevalcu, ki v svojo korist plačuje premije/obroke, se zniža osnova za dohodnino za leto, v katerem je bila premija/obrok plačan(a); znesek premije/obroka, ki jo za račun zavarovanca/varčevalca plačuje delodajalec, se ne všteva v osnovo za dohodnino; delodajalcu se premije/obroki, ki jih v posameznem letu plača v korist zavarovancev/varčevalcev, priznajo kot davčna olajšava pri davku od dohodka pravnih oseb in pri davku od dohodkov iz dejavnosti; od premije/obroka se ne plačujejo prispevki za socialno varnost, itd.);
·         Obračunane obresti pri pokojninskem varčevanju v III. STEBRU ne bodo obdavčene.
IV. STEBER-vse premoženje izven pokojninskega sistema – potrebuje RACIONALIZACIJO
Vključuje osebno premoženje, ki ga ima posameznik izzven pokojninskega sistema (npr. tudi lastništvo nepremičnin, kjer smo Slovenci izredni...). V Sloveniji je realnost, da je mnogo praznih nepremičnin ali pa v njih živijo starejši ljudje sami (predvsem živijo same starejše ženske). Čim starejši smo, čim težje in dražje je vzdrževanje nepremičnine, katere lastniki smo. Zato je priložnost in izziv za državo lahko predvsem, da stimulativno regulira doživljensko vzdrževanje starejših na domu in to tako, da bo to čimdlje mogoče in bo finančno vzdržno. Tako za posameznika (civilno družbo) kot državo. Zopet bo potrebno doseči kompromis (psihološki motiv lastnine je v Sloveniji zelo zakoreninjen) in to je največji izziv za spremembe na tem področju. Ki pa so nujne. Posebno skrb na tem področju je izrazili ZDUS (Združenje Društev upokojencev Slovenije), kjer se v tem trenutku posvečajo predvsem sprejemu zakona s področja »Dolgotrajne  oskrbe starejših«. Vsekakor je smiseleno realizirati »medgeneracijski dogovor« med vnuki in starimi starši.
Kako učinkovit je trenutno slovenski pokojninski sistem  ?
Po klasifikaciji finančne korporacije Allianz (»Pension Sustainability Index«) je slovenski pokojninski sistem v letu 2014 uvrščen na nezavidljivo 46. mesto med 50. pokojninskimi sistemi. Največji padec je opazen v letu 2014 (v letu 2013 smo bili 31. med 44). Zadnja ocena poslabšanja uvrstitve je v določeni meri posledica novih dejstev – Slovenija postaja vse bolj stara država in to vse hitreje...                                  
Razvrstitev Slovenskega pokojninskega sistema
Leto
2013
2014
Razvrstitve pokojninskih sistemov držav »raziskovalcev« 2014
Mecer-Avstralija
SLO še ni uvrščena (CRO ni uvrščena)
SLO še ni uvrščena (CRO ni uvrščena)
Avstralija: 2/25, Francija: 14/25; Nemčija 11/25
Natixsis-Francija
16/150 (za primerjavo CRO: 35)
20/150 (za primerjavo CRO: 32)
Avstralija: 5/150 Francija: 15/150; Nemčija: 7/150
Allianz - Nemčija
31 mesto med 44 (za primerjavo CRO 15)
46 med 50 !!![7] (za primerjavo CRO 28)
Avstralija: 1/50; Francija: 38/50; Nemčija: 25/50
Za učinkovitost pokojinskega sistema  je primerna pokojnina pomembna, vendar je največji potencial možnih izboljšav v merjenju, upravljanju in različnih razkritjih tveganj, vsebovanih v pokojninskih poslih. Izboljšave omenjenih pokojninskih vidikov ne moremo vpeljati brez ustrezne organizacijske strukture pokojninskega sistema, ki bo pripravljen in sposoben izvajati te pomembne naloge.
Kje je prostor za izboljšanje (vsakega) pokojninskega sistema ?
1.      povišati upokojitveno starost, ki mora odsevati pričakovano življenjsko dobo, tako sedaj kot v prihodnosti in na ta način ZMANJŠATI izdatke javnih pokojnin (v SLO: pokojnina iz I. STEBRA)
2.      promovirati (beri: narediti spodbudno, stimulativno) zaposlenost in/ali zaposlovanje starejših oseb, kar bo povišalo prihranke in s tem dohodke v neaktivni dobi ter hkrati omejilo poviševanje pokojninskih izdatkov iz I. STEBRA (če bi bili že upokojeni namesto aktivni)
3.      davčno spodbujati privatno varčevanje (v SLO: v II. in III. STEBRU) v okviru pokojninskega sistema in izven njega (IV. STEBER – vse premoženje izven pokojninskega sistema) zaradi zmanjšanja odvisnosti od javne pokojnine (v SLO: I. STEBER)
4.      povečati udeležbo zaposlenih in/ali samozaposlenih v dodatnem pokojninskem zavarovanju (v SLO: II. STEBER) in postaviti investicijsko privlačen III. STEBER (...poceni, donosnejši od depozitov pri bankah, bolj transparenten ter zagotavljanje ažurnih informacij o privarčevanih sredstvih)
5.      zmanjšati oziroma onemogočiti nenamenske odlive pokojninskih sredstev (prihrankov) (v SLO: II. STEBER) – sicer se izgubi smisel II. STEBRA (enako naj velja za III. STEBER)
6.      izboljšati učinkovitost upravljanja v pokojninskih skladih (vidik stroškov in donosnost) (v SLO: II. STEBER) Razpršeno lastništvo (velika razpršenosat lastništva pokojninskih sredstev t.j. veliko število malih lastnikov) se lahko omili preko skrbnika/zaupnika lastnikov pokojninskih sredstev.
Učinkovit pokojninski sistem bo v celoto povezal gospodarske politike, socialne politike ter politike finančnih trgov, in najbolje uskladil različne interese, kar bo zagotavljalo primerno oblikovanje vrednosti za vse deležnike (ang. stakeholders) v pokojninskem sistemu.
Model življenjskega cikla posameznikovega ekonomskega obnašanja predlaga, da mora posameznik stalno optimizirati svojo porabo skozi celo življenje. Večinoma to naprej pomeni zadolževanje zaradi dosege cilja primerne izobrazbe in prebivališča ter zaradi trajnih potrošnih dobrin. Vračilo dolga v aktivni dobi, ko tudi ustvarjamo primerno finančno premoženje. V neaktivni dobi se mora akumulirano premoženje (finančno in nefinančno premoženje npr. nepremičnine, ki hitro postanejo breme, ko se staramo...) preoblikovati v primerne pokojninske prihodke. Sicer bomo imeli v vsaki starajoči se družbi z zagotavljanjem primerljivih dohodkov, ki smo jih dosegali v naši aktivni dobi vsaj »prilagoditvene« probleme (beri: naš življenjski standard bo padel...) > ali se bomo s tem sprijaznili in znali živeti s tem je temeljno vprašanje za Slovence...
Kako bo sestavljena POKOJNINA vsakega izmed nas (delež iz I. STEBRA, delež iz II. STEBRA, delež iz III. STEBRA, in delež iz IV. STEBRA...) v bodoče je izziv, ki je pred vsemi nami.
ŠE ODGOVOR NA UVODNO VPRAŠANJE ...zato ker "prevzema zavarovanec/varčevalec naložbeno tveganje" ...


[1] Poročilo z naslovom Averting the Old Age Crisis, leto 1994
[2] Klasifikacija Svetovne banke
[3] Dodatno Pokojninsko Zavarovanje
[4] Prostovoljno DPZ
[5] STAROSTNA POKOJNINA je odvisna od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma ZAVAROVALNIH OSNOV, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih (24 letih, ZPIZ-2) zavarovanja po 1.1.1970, ki so zanj najugodnejši (ZPIZ-1-UPB4, 39.člen). Za izračun POKOJNINSKE OSNOVE se zavarovalne osnove (plače) iz prejšnjih let PRERAČUNAJO Z VALORIZACIJSKIMI KOLIČNIKI, tako da ustrezajo gibanju POVPREČNIH PLAČ (do 31.12.1990) in pokojnin (od 1.1.1991 dalje) v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine (ZPIZ-1-UPB4, 47.člen). Sam Izračun starostne pokojnine:je precej kompleksen. Izračun poenostavljeno izgleda:
A   x   B    =   C
C   x   D   =    E
Legenda: A...neto zavarovalna osnova=neto plača oz. nadomestilo plače, B...valorizacijski količnik, C...pokojninska osnova, D...odmerni odstotek
E...starostna pokojnina 

[6] Zavarovanec oziroma zaposleni  je vedno lastnik vplačanega premoženja, ne glede na to ali plačila zanj izvaja delodajalec.
[7] Glej priložen graf oz. slikco 

sreda, 3. februar 2016

Vsemogočni BDP

Multilateralne institucije – elita razvoja
Podpirajo in financirajo jih vlade.Njihova naloga je odprava revščine s spodbujanjem gospodarskega razvoja v državah in predelih, ki zaostajajo za blaginjo narodov s severne polooble. Ples multilateralnih institucij vodi Svetovna banka. Razpolaga z institucijo, ki je zadolžena za delo z zasebnim sektorjem. To je »International Financial Corporation (Abr. IFC). Multilateralne institucije žal niso uspele doseči družbenokoristnih ciljev, katerim so se zavezale. Tako kot vlade so birokratske, konservativne, počasne, in jih pogosto zanima le lasten obstoj.
Tako kot nepridobitne organizacije tudi te trpijo za kroničnim pomanjkanjem sredstev, težko se zanesemo nanje in njihova politika ne izpolnjuje povezovalne naloge.
Za multilateralne institucije  je odprava revščine poglaviten cilj. Vendar se na poti k temu cilju osredotočajo izključno na iskanje možnosti za gospodarsko rast. To pomeni, da dokler v neki državi ali nekem območju BDP raste, ima Svetovna banka vtis, da izpolnjuje svojo nalogo. Ta rast je lahko grozovita počasna in morda nima nobenega pozitivnega učinka na revno prebivalstvo, lahko celo poteka na račun revnih – a nič od tega ne bo Svetovne banke prepričalo, da bi svojo politiko kakor koli spremenila.
V iskanju gospodarske rasti se pristojne javne službe trudijo vnesti dinamiko v dobro utečene institucije. Nikoli jim ne pride na misel, da te institucije morda ustvarjajo ali vzdržujejo revščino. Odprave revščine ne bi bilo dobro zaupati institucijam in politki, ki botrujejo revščini.
Nasprotno, treba je ustvariti nove institucije, ki bodo zasnovane za odzivanje na probleme revnih !
Družbena odgovornost podjetij
Lahko ločimo dve vrsti družbeno odgovornih podjetij:
- v prvo vrsto sodijo podjetja z nizko družbeno odgovornostjo – moto: »ne škodujmo ljudem in planetu«, razen če gre na račun dobička...
- v drugo sodijo podjetja z visoko družbeno odgovornostjo – moto: »delati dobro za ljudi in za planet«, tako dolgo kot je mogoče, ne da bi se odrekla dobičku...Ta podjetja dejavno iščejo rešitve za doseganje pozitivnega vpliva že med samim izvajanjem svoje osnovne dejavnosti.
Zasnova družbeno odgovornih podjetij temelji na dobrih namenih. Toda nekaj vodilnih v podjetjih jih neupravičeno uporablja, da bi svojim podjetjem omogočili egoistično ustvarjanje dobičkov. Zdi se, da je njihova filozofija naslednja: zaslužimo toliko denarja, kot ga lahko, tudi če moramo zaradi tega izkoriščati revne – in nato dajmo zanemarljiv delček svojih dobičkov v družbene namene ali ustanovimo fundacijo, prek katere bomo lahko interese podjetja. In ne pozabimo pritegniti pozornost na svojo velikodušnost !
Ključni problem in spopad z njim (t.i. finančno etična dilema): vodstveni kadri so odgovorni pred lastniki podjetja, ki ga upravljajo, najsi bodo to zasebni lastniki podjetja ali borzni vlagatelji. Maksimiranje dobička je njihova z zakonom skladna obveznost do delničarjev, razen če so jim slednji dali drugačno pooblastilo...
Toda kaj se zgodi kadar se dobiček in družbena odgovornost ne moreta ujemati ? Izkušnje kažejo, da vedno zmaga zahteva po dobičku. Če bi se sprijaznili z manjšimi dobički v korist družbeni blaginji, bi lastniki to razumeli kot prevaro in »družbena odgovornost podjetja bi zanje pomenila finančno  neodgovornost«.
Ključni problem: Podjetja po naravi niso opremljena za obravnavanje družbenih problemov. To ni zaradi tega ker bi bili vodstveni kadri podjetij egoistični, lakomni ali slabi. Težava tiči v sami naravi podjetja. Pravzaprav še globje od tega, in sicer v sami zasnovi gospodarske dejavnosti, ki je bistvo kapitalizma.
Kapitalizem je napol razvita struktura
Kapitalizem predvideva, da smo ljudje enodimenzionalna bitja, ki ščejo izključno maksimiziranje dobička. Navadno razumevanje pojma prostega trga temelji na tem enodimenzionalnem bitju. Glavni tok teorije o prostem trgu domneva, da je naš prispevek v družbi in svetu najboljši, če se trudimo biti čim koristnejši. Vendar teorija trga trpi za napačnim pojmovanjem in je nezmožna dojeti najglobje bistvo človeka.
Širjenje bogastva: dilema rasti (rast BDP)
Noben človek, ki ga navdaja skrb za človeštvo, se ne more sprijazniti s svetom, kjer se nekaj stotin milijonov polašča vseh virov planeta, medtem ko se milijarde drugih bojujejo za preživetje.
Pet držav ZDA, Japonska, Nemčija, Francija in Združeno kraljestvo – ima 13% svetovnega prebivalstva in 45% svetovnih prihodkov. V nasprotju s tem imajo tri velike države v razvoju – Indija, Kitajska in Indonezija – 42% svetovnega prebivalstva, a le 9% prihodkov.
Logika nenadzorovane rasti
Od kod izvira ta boleča dilema, ki smo ji priča ? Verjamem, da vse izhaja iz ekonomskega sistema, ki se opira na nepopoln in napačen pogled na družbo in človekovo bivanje. To je filozofija kapitalizma, ki se je oklepajo ekonomisti, vodilni v podjetjih, politični strokovnjaki in drugi avtorji, ki pišejo o poslovnem svetu. Vse skupaj lahko povzamemo zelo na kratko:
·         za boljše življenje narodov sveta in zmanjšanje trpljenja zaradi neenakosti je potrebna trajna gospodarska rast;
·         gospodarska rast pride le z vlaganji kapitala na konkurenčnih trgih;
·         vlagatelje privlačijo izključno podjetja, katerih vodenje je usmerjeno v maksimiranje donosa kapitala;
·         donos kapitala je mogoče maksimizirati le s podjetji, katerih edini cilj je maksimiziranje dobička.
Ta logika nas privede do že ugotovljenega zaključka: človek je enodimenzionalno bitje, katerega edini vir sreče, zadovoljstva in motivacije je denar. Maksimiranje dobička je torej vse.
BDP  je osnovni pokazatelj »zdravja« neke družbe. Govorimo o denarnem zaporedju vrednosti, o vseh prihodkih, ki nastanejo s prodajo dobrin. Denarno zaporedje je vse bolj ločeno od proizvodnje. Gre torej za sistemsko napako, ki je lahko usodna. 
Danes le redko slišimo, da bi kdo o napredku svoje države ali družbe govoril na podlagi fizičnega bogastva, sreče, zaupanja in družbene stabilnosti. Ponavadi velja, da nam stanje predstavijo (transparentnost) v besednjaku abstraktnih ekonomskih idej. Poznamo BDP, indeks cen življenskih potrebščin, vrednost borznega trga, stopnjo inflacije, aktuarske preračune, čista vrednost premoženja,...
Imamo namreč dva problema:
- bogati postajajo še bogatejš: koncentracija bogastva, premoženje in dobička se veča, in zato
 - se povečan BDP praviloma ne odraža na večji družbeni koristnosti.
BDP ne odraža ne javnega, ne družbenega zdravja. Še več. Bolj kot BDP narašča, slabše se piše ljudem, živalim, družbi in sociali ter okolju.

Če je pravično in dobro, da podjetja za vsako ceno maksimirajo svoje dobičke, kako bodo ravnala z viri ?
Seveda se bodo držala pravila: »Kdor prej pride, prej melje«. Kdor koli ima denar in moč (v obliki vojaške podpore), s katerima si lahko prisvoji vire, bo to storil. V večini primerov zasebna podjetja izvajajo nadzor zgolj po lastni presoji. V drugih primerih podjetja sodelujejo z vladami. Tako rekoč nikoli ne pride do zasedanja zaradi prebivalstva, katerega življenje je odvisno od delitve virov. Če se opremo na kapitalistično logiko, zakaj neki bi upoštevali te ljudi ? V čem njihove potrebe prispevajo k maksimiranju dobička ?
Medtem ko se neobnovljivi viri še naprej izčrpavajo – ker nadaljujemo z njihovim izčrpavanjem – in ko so nevarnosti zaradi podnebnih sprememb očitnejše, morajo najbolj vneti kapitalisti sprejeti dejstvo, da doseganje dobička ni načelo, v imenu katerega bi se lahko odrekli okoljski politiki.

Toda, Kako bodo milijarderji lahko uživali v svojem bogastvu, če bo zrak prenevaren za vdihovanje ?

ponedeljek, 1. februar 2016

TO NI FINANČNO VPRAŠANJE, TO JE VPRAŠANJE ETIKE !


MIKROKREDITI KOT OSNOVA SODOBNE FILANTOPIJE

Še vedno imam pred seboj SPODNJI mejl, ki  zelo lepo in nazorno opisuje SODOBNO FILANTROPIJO.
---------------------------------------------------------------------
Sent: Wednesday, October 24, 2012 9:00 AM
To:
stojan.zorzenone@siol.net
Subject: mikrokreditiranje

Pozdravljeni

Prejšnji teden v sredo, na konferenci »Slovenija coop 2012« sva med odmorom za kosilo (po vašem predavanju-linka do predavanja, če koga zanima... http://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=ER7oR3tezEc ENG
http://www.youtube.com/watch?v=IwO_kX8CCXU SLO) izmenjala nekaj besed okoli (ne)možnosti mikrokreditiranja pri nas.
Kot sem že omenil, sam že nekaj časa razmišljam, da bi uvedel, poskušal uvesti ali kakorkoli drugače pospešiti mikrokreditiranje pri nas. Z nečem podobnim, vendar v bolj majhnem obsegu se že ukvarjam v Ugandi, kjer sem nekaj časa prebival pred leti. Tam smo uvedli tak način, da vsako gospodinjstvo prejme toliko sredstev, kolikor jih potrebuje izključno za zagon dejavnosti s katero se želijo ukvarjati (pletenje košar, nakup sadik za na polje, nakup lesa za proizvodnjo). Nato morajo vsa sredstva vrniti v roku enega leta (izjemoma 2 leti) s pribitkom 10 %. Sicer je to vse skupaj mišljeno bolj kot socialna pomoč (čeprav jemalci kredita o tem ne vedo nič), saj v državi, kjer je inflacija 15 % na tak način dolgoročno delaš izgubo. Na ta način se sedaj vrti okoli 3.000 €, kar je za pomoč približno 50 družin.
Že nekaj časa pa razmišljam, da bi se nekaj podobnega lotil tudi v Sloveniji. V obliki socialne pomoči sem v stiku z veliko družinami, katere so v nezavidljivem finančnem položaju in nujno potrebujejo nekaj zagonskega kapitala za svojo dejavnost (kot sem že omenil, sem v stiku predvsem z družinami, ki se ukvarjajo z domačo peko, saj le tako lahko preživijo). Ljudem se sicer lahko pomaga na način socialne pomoči, vendar sem sam prepričan, da to ni to, saj jim s tem vzameš še tisto edino kar imajo – dostojanstvo. Prav tako pa sem prepričan, da se veliko ljudi lahko z načinom mikrokreditiranja izvleče iz težke situacije in posledično v nadaljevanju svoj zaslužen denar vlagajo nazaj v banko – hranilnico – zadrugo.
Sam sem pripravljen vložiti v projekt mikrokreditiranja okoli 100.000 €. Zavedam se, da v svoji osnovi s tem denarjem ne bom ustvarjal zaslužka, prej izgubo – vsaj v začetku. Vendar imam za ustvarjanje dobička na razpolago svojo firmo, projekta bi se pa lotil predvsem zato, ker verjamem vanj in v ta način kreditiranja.
Vem da ste mi omenili, da v tem trenutku pri nas ni uradne možnosti ukvarjanja s tem na ravni podjetja. Omenili ste, da je možno ustanoviti le hranilnico, za kar pa je potreben kapital 1,5 milijona €.
Torej, če mogoče vidite kakšen način, s katerim bi se lahko vseeno s tem ukvarjali, če mogoče poznate še kakšne druge ljudi, ki imajo podobne zamisli,… Zelo bi vam bil hvaležen, če bi mi posredovali kakšno idejo, možnost ali če bi me združili z drugimi ki bi se prav tako ukvarjali s tem.
Za vse informacije se vam že vnaprej zahvaljujem.
Želim vam lep in uspešen dan,
----------------------------------------------------
Ko vidiš, da imaš somišljenike, in da sami že dejansko svoj zaslužen denar (beri: DOBIČEK) vlagajo preko mikokreditov v projekte v katere verjamejo, si še bolj prepričan, da zaupaš v pravo, pravično stvar. Zakaj to delajo ?: »To ni finančno vprašanje, to je vprašanje etike.«
SODOBNA FILANTROPIJA, o čem že gre ?
Ovrednotenje naših odločitev mora biti predvsem trajnostno, »dolgoročno vzdržno – za človeka in njegove finance, družbo, živali in okolje«. Rast oziroma razvoj je lahko trajnosten le v primeru mešanih modelov, ko se ustvarjeni dobiček, vrača v podjetje, kjer tako ustvarja širši družbeni,  socialni vpliv.  Na ta način se dobiček uporabi »zelo etično«. Ampak, da boš znal ustvarjati dobiček moraš pridobiti, osvojiti potrebna znanja, ki jih pričakujejo tudi sodobni filantropi...
Sodobna filantropija ni več brezciljno dobrodelna, ampak promovira  inovativni model dobrodelnosti: sodobni filantropi želijo, da se s „podarjenimi“ sredstvi ravna tako kot s podjetniškim kapitalom in skupaj s kapitalom vedno pogosteje ponuja tudi znanja, kako ta kapital ohraniti in oplemenititi.
PROJEKT, ki bi se izvajal za doseganje družbenoekonomskega cilja in bi zaračunal neko ceno ali honorar, a ob tem ne bi bil zmožen v celoti pokriti lastnih stroškov, ne bi mogel veljati za SOCIALNI posel !!! Dokler mora PROJEKT računati na subvencije ali donacije za pokrivanje izgub, tovrstna »organizacija« sodi v dobrodelno dejavnost. Vendar pa TAKOJ, ko tak PROJEKT uspe trajno pokrivati svoje stroške, vstopi v drug svet: SVET PODJETNIŠTVA. Pomembnosti dobrodelnosti ni mogoče zanikati. Ustrezna je v primeru naravnih nesreč. Prav tako se k njej lahko zatečemo po pomoč za tiste, ki so telesno preveč prizadeti, da bi lahko sami kaj delali. Vendar nas včasih zavede, da se zanašamo na dobrodelnost. Na splošno sem proti darilom in miloščini. Posameznikom odvzamejo občutek za lastno pobudo in odgovornost.  Če ljudje vedo, da lahko stvari dobijo »brezplačno«, bodo nagnjeni k temu, da svojo energijo in sposobnosti uporabijo za iskanje »brezplačnih« stvari, namesto da bi energijo in iste sposobnosti uporabili za doseganje nečesa z lastnimi močmi.
·         Miloščina bolj spodbuja k odvisnosti kot samostojnosti in samozaupanju
·         Miloščina spodbuja tudi h korupciji (problem »NEETIČNEGA« POSREDNIŠTVA oz. upravičenost n eupravičenih): ko se zbirajo donacije za upravičence[1], so odgovorni za brezplačno razdeljevanje dobrin in storitev prvi uporabniki programa, ki ga vodijo. Odgovorni se trudijo pridobiti ugodnosti, namesto da bi jim šlo za tisto, kar jim pripada. Upravičenci nimajo možnosti za soodločanje in tako odgovornost kot preglednost izgineta. Vsi odnosi te vrste so nepravični in prispevajo le k temu, da revni postanejo še ranljivejši zaradi izkoriščanja in manipulacije.
·         Ustvariti si ji potrebno lastne varnostne rezerve in znati spoštovati »brezplačna« darila: lastne varnostne rezerve lahko ustvarimo s svojim delom, ki ga dobimo plačanega in/ali z ustreznim optimiziranjem življenjskih stroškov. Ko nekomu nekaj »brezplačno« deliš (npr. v primeru naravnih nesreč), ga lahko tudi vzpodbudiš, da varčuje z minimalnim zneski za take primere v prihodnje. Naravne nesreče so izredne razmere. Ko bo vzpostavljen normalen položaj in ljudje lahko spet služijo denar s svojim delom, je znesek varčevanja običajno enak »brezplačnemu« darilu.
·         Manjši kot je obseg sodne pristojnosti oblasti, več možnosti imajo upravičenci, da jih slišimo. Upravičenci morajo imeti možnost, da sodelujejo pri odločitvah, ki jih zadevajo. Tudi, če je prevlada dobronamerna, vodi v slepo ulico. Če se revnim omogoči skrbeti za same sebe, lahko storijo veliko več in veliko hitreje.
Vendar, osnova je VEDNO (mikro) kredit, FINANCIRANJE...
Evropske izkušnje španske kooperative (zadruge) Mondargon -  »ključna za razvoj je bila lastna banka«. Eno od pomembnih prelomnic v razvoju Mondragona je bilo leto 1962, ko so ustanovili svojo banko Cajo Laboral. Ugotovili so namreč, da se bodo lahko razvijali le, če bodo imeli svojo banko, ki bo financirala razvoj.
Na drugi strani so izkušnje iz Bangladeša in s tem povezana razmišljanja Muhammada Yunusa : »Sestavili smo seznam glavnih značilnosti, ki jih mora imeti UČINKOVIT PROGRAM za boj proti revščini. Toda s čim se mora začeti ? Z izobraževanjem ? Kaj je z infrastrukturami ? Zdravstveno nego ? Sanitarnimi pogoji ? Stanovanji ? Osredotočiti se moramo na POSOJILO: REVNIM SMO DALI DENAR V GOTOVINI, da bi jih usmerili na dolgo pot, po kateri lahko uidejo revščini. To je bila tvegana strategija.
Močno verjamem, da imajo vsi ljudje prirojeno zmožnost, ki ostane večinoma neopažena: ZMOŽNOST PREŽIVETJA. Preprost razlog, da so revni živi, dokazuje, da imajo to zmožnost. Ne potrebujejo, da jim pokažemo, kako preživeti: to že vedo! Z omogočanjem dostopa do posojil lahko revni v istem trenutku začnejo uporabljati svoje znanje in zmožnosti. Denar, ki ga zaslužijo s svojim trudom, tedaj postane orodje, ključ, ki jim bo omogočal pridobivati nova znanja !
In sedaj se zopet vračamo na začetek z mejlu mojega kolega in temeljnemu vprašanju ALI  SEM PRIPRAVLJEN V PROJEKTE V KATERIH POSLANSTVO VERJAMEM VLAGATI  SVOJ DENAR ?                                            KOLIKO NAS JE ??

 »Morate biti dovolj sebični, da se najprej uskladite s tem kar ste, sicer nimate drugim ničesar dati«
Da si racionalen, trajnosten (ekonomsko »sebičen« in ne-potraten), pomeni, da si etičen in moralen do sebe (razčistiš s sabo, kaj si...), in dovolj izobražen, da lahko trezno pomagaš drugim...





[1] uporabniki oz. tisti, ki jim je donacija in pomoč namenjena