Odrešenja je deležen kdor išče in si prizadeva

Po glavi mi zadnje čase stalno roji misel KAKO JE NASTAL KAPITAL ?

Seveda...Marx. Bil je vizionar, ki je živel pred svojim časom.  Marx (5/5/1818-14/3/1883) je verjel, da so temelji stvarnosti v materialni osnovi ekonomije in ne v idealističnih filozofijah. Obstoji neke vrste nakopičeno delo, ki se imenuje v politični ekonomiji kapital. Kakor vsi vemo, je v resnici tako, da postajajo profiti nakopičenega mrtvega dela čedalje večji, kapitali kapitalistov čedalje ogromnejši, medtem ko postaja mezda živega dela čedalje manjša, množica delavcev, ki žive zgolj od delovne mezde, pa čedalje številnejša in čedalje bolj revna.

Kako naj se razreši to protislovje?

Dosedanja politična ekonomija stoji pred tem protislovjem brez moči ter piše in jeclja o njem zmedene, prazne besede. Celo dosedanji socialistični kritiki politične ekonomije niso znali kaj več kakor to, da so poudarjali to protislovje. Ko preučuje razvoj kapitala, izhaja Marx iz preprostega, splošno priznanega dejstva, da večajo kapitalisti svoj kapital z menjavo: za svoj denar kupijo blago in ga nato prodajo za več denarja… Kapitalist dobi v sedanjih družbenih odnosih na blagovnem trgu blago, ki ima to posebno lastnost, da je njegova potrošnja vir nove vrednosti, ustvarjanje nove vrednosti. To blago je – delovna sila...

Engels o Kapitalu (knjiga): Odkar so kapitalisti in delavci na svetu, še ni izšla knjiga, ki bi bila za delavce tako pomembna, kakor je ta. Vendar Kapital (izšel 1867), je poln filozofskih referenc, formul, abstrakcij, tujk in opomb, je izgledal kot strašilo. Kot pošast. Proletarec bi si moral vzeti leto dopusta, da bi se prebil skozenj. Čas še ni dozorel.

Marx je ugotovil, da so pogajanja z elitami nesmiselna, da elit ne moreš »pregovoriti«, naj se odrečejo svojim privilegijem in omrežjem. A to še ni vse. Ugotovil je, da se ekonomija zamaje, kakor hitro se bogastvo zgosti v rokah peščice magnatov. In ja, ugotovil je, da postane kapital na neki točki destruktiven in avtodestruktiven.

Tudi Marx, advokat revolucije, je trdil, da ni nujno, da do radikalne spremembe prideš po nasilni poti. Samo pomislite: zamenjaš elite – in kaj se zgodi? Pridejo nove elite!

Marx je ugotovil, da morajo razmere najprej dozoreti in da so vsi prezgodnji poskusi revolucije obsojeni na poraz in propad, saj proletariat še ni zrel za prevzem oblasti, zaradi česar je treba oblast začasno prepustiti meščanskemu sloju – do naslednje ekonomske krize, ki bo še hujša, pogubnejša in katastrofalnejša od prejšnje. In nasilje tedaj morda niti ne bo potrebno – treba bo le prevzeti oblast.

Se vam zdi čudno, da politične elite za vstajnike pravijo, da ne vedo, kaj hočejo?

Kar nas spet spomni na Marxa, ki je rekel, da tradicija mrtvih generacij pritiska na možgane živih, da nove generacije svoje poezije ne morejo potegniti iz preteklosti, ampak iz prihodnosti, da morajo pustiti, da mrtvi pokopljejo mrtve, in ustvariti nekaj povsem novega, potemtakem nekaj, kar še ni obstajalo.  Če hočeš ustvariti nekaj novega, moraš najprej dobro spoznati staro.

»Kapital je mrtvo delo, ki oživlja le po vampirsko, z vsrkavanjem živega dela, in živi toliko bolj, kolikor več ga vsrkava,« pravi Marx, ki je nedvoumno pokazal, da večina človeštva ustvari bogastvo, v katerem potem uživa le manjšina. »Še pes bi crknil v taki bedi,« bi dahnil Goethejev Faust. Po doživetju slave, lepote in moči, ki se izkažejo kot nezadostne in minljive, se Faustu pokaže kot najvišji ideal delovanje posameznika v svobodni družbi in njegovi prostovoljni podreditvi skupnim interesom. Faust do zadnjega vztraja v neutrudnem iskanju in izpolnitev svojih želja doživi samo v slutnji, viziji.  Odrešenja je deležen kdor išče in si prizadeva«

(Goethejev nazor: Nasprotje dobrega in zlega je osnovni pogoj napredka k višji stopnji dobrega.)

Novi kapitalizem - kapitalizem v 21.stoletju

In kje je odrešenje za kapital in kapitalizem ? Namesto, da kapital umre skupaj s tistim, katerega delo ga oplaja (boleče ali neboleče), se mora »preobraziti«. In tukaj se pridruži ideja »NOVEGA KAPITALIZMA«.

Realnost ali utopija ? Nič od obojega, ampak NUJNOST. Oziroma kot pravi Muhammad Yunus, edina pot ki je trajnostna in vzdržna je NOVEMU KAPITALIZMU NAPROTI. In na tem mestu se dogovorno združijo kapital, profit in/ali marxovo nakopičeno delo v obliki podjetništva. In ta oblika podjetništva je NOVA.  Gre za SOCIALNO PODJETNIŠTVO[1], ki si prizadeva za svet brez revščine.  Kako Marx razmišlja o PODJETNIŠTVU: »Catch a man a fish, and you can sell it to him. Teach a man to fish, and you ruin a wonderful business opportunity”. Ne bom prevajal, da nebi kaj izgubil v prevodu…

Z materialnega vidika je kapitalizem zagotovo uspešen. A po drugi strani polovica človeštva živi z dvema dolarjema na dan ali manj...  Revščina[2] ni enakomerno porazdeljena po zemeljski površini. Vendar celo v ZDA, ki veljajo za najbogatejšo državo na svetu, so bili premiki na družbenem področju vir razočaranj. Skoraj 50 milijonov Američanov (16% vse populacije) ni zdravstveno zavarovanih in ima težave z dostopom do osnovne zdravstvene nege.

Kaj ne deluje kot je treba ? Zakaj v svetu, kjer gospodarski liberalizem  (prosti trg o katerem razglablja že Marx) ne pozna več nobene druge možnosti, prosti trgi puščajo toliko ljudi na obrobju ?

Razlaga je enostavna.  Prosti trgi v svoji sedanji obliki niso zasnovani za reševanje družbenih problemov. Prav nasprotno njihovo delovanje stopnjuje revščino, bolezni, onesnaževanje, kriminal in neenakost. Skrb za revne je bila tradicionalno v pristojnosti kolektivne odgovornosti.

Vlade so se dolgo trudile najti odgovor na ta problem. Vlade lahko naredijo toliko stvari za razrešeitev družbenih problemov. V svojih rokah imajo moč: dostop imajo do tako rekoč vseh delov družbe, s pobiranjem davkov lahko zberejo ogromne finančne vire. A vendarle, če bi bil ta pristop učinkovit, bi bili ti problemi davno razrešeni. Njihov obstoj jasno kaže na to, da vlade same ne morejo ponuditi tega odgovora. Temu botrujejo številni razlogi:

1.       Vlade so lahko neučinkovite, počasne, podvržene korupciji, zbirokratizirane, želijo obdržati svoj položaj, zaradi njihovega velikega obsega in moči ter dosega njihovega delovanja so prav tako težko obvladljive, kot so privlačne za tiste, ki jih želijo uporabiti za lastne interese.

2.       Vlade se pogosto bolje izkažejo, ko je treba nekaj ustvariti, kot takrat ko je treba kaj ukiniti, ker je postalo nepotrebno ali breme.

3.       Politična tehtanja lahko ovirajo ukrepanje vlade.

„Ni glavno vprašanje ali »rast[3] v korist revnih« ali »rast proti revnim“.  Glavni problem je, da so revni (izključene skupine prebivalstva) obravnavani kot predmeti. Zaradi svojega načina razmišljanja odgovorni v javni politiki spregledajo izjemen potencial, ki se skriva v revnih. Zlasti revnih ženskah in otrocih iz revnih družin. Ne zmorejo videti, da so revni samostojni akterji. Ukvarjajo se z zdravjem, izobraževanjem in zaposlovanjem revnih. Niso zmožni razumeti, da so revni lahko podjetniki in da lahko ustvarjajo delovna mesta. V iskanju gospodarske rasti se pristojne javne službe trudijo vnesti dinamiko v dobro utečene institucije. Nikoli jim ne pride na misel, da te institucije morda ustvarjajo ali vzdržujejo revščino. Odprave revščine ne bi bilo dobro zaupati institucijam in politki, ki botrujejo revščini. Nasprotno, treba je ustvariti nove institucije, ki bodo zasnovane za odzivanje na probleme revnih ! Kaj je že Marx govoril o novostih in sprmembah, o pokopavanju mrtvih...

Človeška bitja so večdimenzinalna

Z ločevanjem posameznikov na tiste, ki hočejo maksimirati dobiček in tiste, ki želijo ustvariti družbene koristi, tako da bi obogatili ozek pogled ekonomistov. V resničnem svetu obstaja le ena vrsta oseb: ljudje, ki imajo dve, tri, štiri ali več interesov ter cilje, ki se jih trudijo doseči z različno in spreminajajočo se zagnanostjo. Da poenostavimo, lahko te interese razdelimo v dve kategoriji:

1.) finančni dobiček in

2.) družbene prednosti.

Kako se bodo posamezniki, podjetja in vlagatelji odločali med tema dvema potema ? Ne bo jim treba izključiti ene ali druge možnosti. V večini primerov bodo imeli možnost sodelovati v obeh vrstah dejavnosti v obsegu, skladnem, z njihovimi trenutnimi cilji.

Na primer:

- posameznik, ki ima nekaj prihrankov, bo lahko en del razpoložljivega zneska vložil v tradicionalno podjetje (kapital za pokojnino), preostanek pa v socialno podjetje (da bo pomagal skupnosti, človeštvu in planetu)

Drugi mrtvi koti ekonomske teorije

Trditev, po kateri velja, da je rešitev za revščino ustvarjanje delovnih mest za vse  je tudi eden od mrtvih kotov. Edini način, kako pomagati revnim, naj bi bil, da se jim preskrbi delo. Ta teorija je temelj razvojnih strategij, ki jih priporočajo ekonomisti in izvajajo tako vlade kot agencije za pomoč pri razvoju. Denar darovalcev se pretaka v obsežne projekte, ki jih vodi vlada. Zasebni kapital se vlaga v velika podjetja, ki naj bi z zaposlovanjem na tisoče ljudi in s spreminjanjem revnih v bogate davkoplačevalce prinesla dinamičnost v lokalna in regionalna gospodarstva. Ta teorija je privlačna. Vendar se izkaže, da v praksi ne deluje, ker ni vseh za to potrebnih pogojev.

Ekonomisti se oklepajo tega načina boja proti revščini, ker je edina oblika zaposlitve, ki jo pozna večina ekonomskih učbenikov, redna zaposlitev.

V ekonomski literaturi ni mesta za ljudi, ki se preživljajo s samostojnim delom, tako da ustvarjajo dobrine in storitve, ki jih prodajajo neposredno tistim, KI JIH POTREBUJEJO !!! Vendar v resničnem svetu prav to delajo revni.

Ogromno ljudi katerim je »prepovedano« sodelovanje v finančnem sistemu (revni najpogosteje), nimajo »redne zaposlitve« (so kreditno in plačilno nesposobni kot se pravi v bančnem žargonu), kot jo navadno pojmujejo ekonomisti. A verjamem, da znajo in hočejo mnogi med njimi trdo delati, da bi ustvarili prihodek, nahranili družino in se bi sami potrudili, da ne bi bili »okarakterizirani in zaznamovani kot revni«. Tisto česar nimajo, so ekonomska orodja, ki bi jih potrebovali, da bi bilo njihovo delo čimbolj produktivno.

Nisem proti ustvarjanju delovnih mest. Vendar ne mislite, da morajo ljudje čakati, da se bodo pojavila delovna mesta in da je lahko samostojno delo le začasna rešitev.

Če želimo zmanjšati revščino ali jo odpraviti, se moramo osredotočiti na prihodnje rodove. Pripraviti jih moramo, da se bodo otresli stigmatizacije zaradi revščine. In naučiti jih moramo verjeti v človeško dostojanstvo ter upati v prihodnost. Vsi programi, namenjeni otrokom, ne smejo veljati za »humanitarne« ali »dobrodelne«.

PROGRAM, ki se ukvarja zgolj s fizičnimi potrebami revnega človeka ali se zadovolji, da slednjemu zagotovi zaposlitev, si ne zasluži imena razvojnega programa: revnim je treba omogočiti, da sprostijo svojo ustvarjalno energijo.

Davkoplačevalci držav darovalk bi morali vsem, ki so odgovorni za razvojno pomoč, in članom parlamaentov, jasno dati vedeti, da hočejo, da gre njihov denar NEPOSREDNO ZA ODPRAVLJANJE REVŠČINE s podpiranjem zmožnosti revnih samih !!!

Na prvem mestu je posojilo

Sestavili smo seznam glavnih značilnosti, ki jih mora imeti UČINKOVIT PROGRAM za boj proti revščini. Toda s čim se mora začeti ? Z izobraževanjem ? Kaj je z infrastrukturami ? Zdravstveno nego ? Sanitarnimi pogoji ? Stanovanji ? Osredotočiti se moramo na POSOJILO.

Močno verjamem, da imajo vsi ljudje prirojeno zmožnost, ki ostane večinoma neopažena: ZMOŽNOST PREŽIVETJA. Preprost razlog, da so revni živi, dokazuje, da imajo to zmožnost. Ne potrebujejo, da jim pokažemo, kako preživeti: to že vedo! Z omogočanjem dostopa do posojil lahko revni v istem trenutku začnejo uporabljati svoje znanje in zmožnosti. Denar, ki ga zaslužijo s svojim trudom, tedaj postane orodje, ključ, ki jim bo omogočal pridobivati nova znanja ! To ne pomeni, da se revni vedno zavedajo svojih SPOSOBNOSTI.

Bodimo pravični: večina strokovnjakov, ki sodeluje v boju proti revščini, je dobronamernih. Za usmerjanje svojih naporov v izobraževalne programe se odločajo zato, ker jim to velevajo njihove napačne domneve (domneva: revni so revni, ker ne znajo nič delati). Toda, če boste preživeli dovolj časa med revnimi, boste ugotovili, da njihova revščina izvira iz dejstva, da ne morejo obdržati plodov svojih naporov. Razlog je jasen: nimajo nadzora nad kapitalom. Revni delajo v korist nekoga drugega, ki nadzira kapital. Skupna jim je ta spretnost, da se okoriščajo z delom revnih.

Kaj naj si mislimo o poklicnem izobraževanju ?

Samo po sebi ni slabo, vendar koristi le malemu številu posameznikov. Za ukrepanje na področju potreb velikega števila revnih je najboljša strategija ta, da se jim pusti razvijati naravne sposobnosti, preden se jim omogoči pridobivanje novih znanj.

BISTVO: Revnim dati posojilo, in jim pustiti,da uporabijo sadove svojega dela, pogosto prvič v svojem življenju, pripomore k ustvarjanju položaja, v katerem bodo čutili potrebo po nadaljnjem izobraževanju. Začeli bodo iskati izobraževanje in bodo zanj celo pripravljeni plačati. To so pogoji, v katerih je izobraževanje dejansko lahko smiselno in učinkovito.

Miloščina  ni vedno pravi odgovor

Pomembnosti dobrodelnosti ni mogoče zanikati. Ustrezna je v primeru naravnih nesreč. Prav tako se k njej lahko zatečemo po pomoč za tiste, ki so telesno preveč prizadeti, da bi lahko sami kaj delali. Vendar nas včasih zavede, da se zanašamo na dobrodelnost. Na splošno sem proti darilom in miloščini. Posameznikom odvzamejo občutek za lastno pobudo in odgovornost. Če ljudje vedo, da lahko stvari dobijo »brezplačno«, bodo nagnjeni k temu, da svojo energijo in sposobnosti uporabijo za iskanje »brezplačnih« stvari, namesto da bi energijo in iste sposobnosti uporabili za doseganje nečesa z lastnimi močmi.

·         Miloščina bolj spodbuja k odvisnosti kot samostojnosti in samozaupanju

·         Miloščina spodbuja tudi h korupciji: ko se zbirajo darovi za revne (revni so upravičenci oz. morajo biti uporabniki oz. tisti, ki jim je pomoč namenjena): ko se zbirajo darovi za revne, so odgovorni za brezplačno razdeljevanje dobrin in storitev prvi uporabniki programa, ki ga vodijo. Miloščina navsezadnje ustvari enostranski odnos. Odgovorni se trudijo pridobiti ugodnosti, namesto da bi jim šlo za tisto, kar jim pripada. Torej upravičenci (revni) nimajo možnosti za soodločanje in tako odgovornost kot preglednost izgineta. Vsi odnosi te vrste so nepravični in prispevajo le k temu, da revni postanejo še ranljivejši zaradi izkoriščanja in manipulacije.

·         Ustvariti si ji potrebno lastne varnostne rezerve in znati spoštovati »brezplačna« darila, namesto, da bi računali na darove Ko nekomu nekaj »brezplačno« deliš (npr. v primeru naravnih nesreč), ga lahko tudi vzpodbudiš, da varčuje z minimalnim zneski za take primere v prihodnje. Naravne nesreče so izredne razmere. Ko je vzpostavljen normalen položaj in ljudje lahko spet služijo denar s svojim delom, je znesek varčevanja (bil) enak »brezplačnemu« darilu.

Manjši kot je obseg sodne pristojnosti oblasti, več možnosti imajo revni, da jih slišimo. Revni morajo imeti možnost, da sodelujejo pri odločitvah, ki jih zadevajo. Tudi, če je prevlada dobronamerna, vodi v slepo ulico.

Če se revnim omogoči skrbeti za same sebe, lahko storijo veliko več in veliko hitreje. Prenos lastništva na revne je najboljši način zagotovitve, da bodo imeli od tega koristi prav oni. 

Nevarnost blagostanja

Ker je v zadnjih letih v znanosti prišlo do soglasja o naraščajoči nevarnosti podnebnega segrevanja, so ljudje začeli ta problem jemati resno. V večini primerov, in čeprav so njihove skrbi resnične, se posamezniki ne vznemirjajo glede planeta v celoti. Njihovi trenutni odzivi se bolj nanašajo na njihovo premoženje in njihove prihodke kot na samo življenje.

Kakšna naj bo poraba ?

Močno verjamem v osebno svobodo. Vsak posameznik na tem planetu ima brezmejne zmožnosti. Idealna družba bi ustvarila okolje, v katerem bi vsak lahko svobodno sproščal svojo ustvarjalno energijo.

Želja po porabi, ne da bi se zmenili za dolgoročne socialne stroške, je ena od posledic nevarnega stremljenja k maksimiranju dobička.

Revščine ne usvarjajo revni. Ustvarjajo in ohranjajo jo ekonomski in socialni sistemi, ki smo jih oblikovali, institucije in pojmi, ki tvorijo te sisteme, ter politike, ki jih izvajamo. Trdno verjamem, da lahko ustvarimo svet brez revščine. V NAŠI DRUŽBI NISO VEČ IZKLJUČENI SAMO REVNI. Izključeni so vsi, ki ne prispevajo dovolj k ustvarjanju profita, ki niso naši, ki so drugačni, ki razmišljajo s svojo glavo, ki si skratka želijo izboljšati družbo, v kateri živijo... Revščina je grožnja za mir

---

[1] SOCIALNO PODJETJE   ima svoje lastnike (pomembna razlika do NVO-jev in dobrodelnih organizacij), ki imajo pravico do povrnitve naložbe.

SOCIALNO PODJETJE ne dela izgub in ne deli dividend. Namesto, da bi se dobičkI izplačevali vlagateljem, se vlagajo nazaj v podjetje. Z njimi se lahko izboljša položaj uporabnikov projekta, in sicer v obliki nižjih cen, višje kakovosti storitev in večje dostopnosti. Za SOCIALNA PODJETJA je donosnost pomembna. Povsod, kjer je mogoče, seveda ne da bi ogrožala zastavljeni družbeni cilj, bi morala SOCIALNA PODJETJA ustvarjati dobiček iz dveh razlogov: 1.) zaradi povračila vlagateljem, in 2.) zaradi podpore nadaljnjemu doseganju dolgoročnih družbenih ciljev

Kot klasično podjetje mora tudi SOCIALNO PODJETJE predvidevati svojo prihodnost

Bistvo dejavnosti SOCIALNEGA PODJETJA pa je vendarle na čim boljši način služiti v korist posameznikov – zlasti najbolj nepreskrbljenih-ter našega planeta, in to brez ustvarjanja izgub.

[2] Obstaja tako rekoč toliko opredelitev revščine, kot je posameznikov ali skupin, ki preučujejo ta problem. Pri Svetovni banki lahko najdemo 33 (triintrideset) različnih pragov revščine, kot jih pojmujejo in uporabljajo v različnih državah pri iskanju odgovorov na potrebe. Kazalnik revščine (za revne države, ne Evropa, ZDA in Kanada ter Japonska in Avstralija...): prihodek pod 1 dolarjem ali enak 1 dolar na dan.

[3] V Sloveniji se vlada veseli 3% rasti, hkrati pa koalicijska stranka to isto rast izkorišča za pogajanja (konec varčevalnih ukrepov). Konec koncev: večina ljudi pa od te rasti nima nič, pa čeprav jo ustvarjajo, to pa zato, ker so »izključeni« od delitve dodane vrednost oziroma nakopičene vrednosti kot jo imenuje Marx.

Odgovornost posameznika in etične finance

Pozdravljeni,
obljubil sem vam "nekaj o razvoju hranilništva v Sloveniji po II. svetovni vojni", a še pred tem o konkretnih spremembah, ki smo jih uvedeli v našem gospodinjstvu.
Vsak med nami lahko veliko naredi z malimi spremembami, sicer bodo za to poskrbeli veliki - oni bodo odločali za male in...v korist koga bodo odločali ?
Posameznik je odgovoren za vse vidike svojega življenja, in vsaka odločitev ima najmanj dva vidika - finančni in čustveni. zato je uvajanje sprememb tako mukotrpno. Tudi pri meni je to trajalo in trajalo, zato vem da odločitev ni lahka - tisoč je razlogov, da nekaj ne narediš, samo eden je, da to narediš.

Po 23. letih sem v decembru 2014 (oba z ženo) zamenjal svojo banko, ki sem ji bil zvest.
O zamenjavi sem razmišljal, a nisem ukrepal.

Nekaj dejstev. V Sloveniji je pri bankah in hranilnicah odprto cca 2 mio transkacijskih računov (v nadaljevanju: TRR). Od tega cca 1,8 mio TRR fizičnih oseb (v nadaljevanju: FO) ter več kot 163.000 TRR pravnih oseb (v nadaljevanju: PO) in samostojnih podjetnikov (v nadaljevanju: S.P.). Številka za TRR FO v pri večini bank in/ali hranilnic ni javna infomacija, zato je to ocena, a dosti točna.

Predstavil vam bom koncept upravljanja bančnih stroškov (in ostalih stroškov gospodinjstva) in optimiziranje le-teh.
Na kratko:
1.) bančni stroški: v primeru našega gospodinjstva so se mesečni bančni stroški ZNIŽALI za 14 € v primerjavi z bančnimi stroški pred zamenjavo. Letno to pomeni kar 167 € bančnih stroškov manj.
Če upoštevam še "optimiranje" stroškov samostojnega podjetnika (zaprtje) so skupni PRIHRANKI gospodinjstva povezani z bančnimi stroški in poslovanjem S.P.-ja  ŽE cca 310 €/letno.
Še ta zanimivost...mesečne obresti nam v celoti pokrivajo mesečne bančne stroške, čemur pred zamenjavo banke ni bilo tako !!!

Kaj to pomeni na nivoju Slovenije ?
Veste, da sem zagovornik etičnega in transparetnega financiranja ter etičnega bančništva in ustanovitve etične banke v Sloveniji.

Vsak med nami bi z malenkostno spremembo pripomogel k ogromno spremembi na nivoju Slovenije.
O čem govorim ?
V hipotetičnem primeru, da vsak poskrbi za optimiranje svojih (vsaj bančnih stroškov), bi bili lahko prihranki gospodinjstev po Sloveniji pri FO cca 24 mio € mesečno (govorimo o cca 1,8 mio TRR FO). Če dodamo še TRR-je PO in S.P.-jev (nekaj čez 163.000 je podatek pri AJPES na dan 31.12.2013) se ta znesek mesečnega prihranka poveča na več kot 26.000.000 € (ponavljam: govorim samo o bančnih stroški in ne upoštevam prispevkov za socialno varnost, ki znašajo v primeru "popoldanskega" S.P.-ja najmanj 64,53 € mesečno). Letno to pomeni znesek - FO lahko hipotetično prihranijo več kot 293.000.000 €, PO in S.P.-ji še dodatnih 23.000.000 €. Skupaj več kot 316 milijonov € letno !
Koliko kapitala potrebujemo, da ustanovimo banko v Sloveniji po veljavni zakonodajo - glede na zgornje zneske borih 5 mio €. Zanemarljivo malo, glede na to koliko vsi skupaj lahko naredimo sami glede "bančništva" v Sloveniji...
Ponavljam, to je hipotetični primer: moj primer, ki je bil zelo rigorozen, sem apliciral na Slovenijo pod pogojem, da vse FO, PO in S.P.ji zamenjajo banko. To je seveda v praksi neizvedljivo, a pot je samo takšna...upravljatio s svojim življenjem,  financami in čustvi...

FINANČNA GOSPODINJA, poklic prihodnosti: Etika in razvoj denarnih zavodov

FINANČNA GOSPODINJA, poklic prihodnosti: Etika in razvoj denarnih zavodov: Uvod Korenine moralnih in etičnih načel v denarnih zavodih so tesno povezane z razvojem hranilništva v 19.stoletju, tako v Sloveniji kot...

Etika in razvoj denarnih zavodov

Uvod

Korenine moralnih in etičnih načel v denarnih zavodih so tesno povezane z razvojem hranilništva v 19.stoletju, tako v Sloveniji kot tudi izven nje. Mnenja sem, da je hranilnica za slovenske razmere  bližje poslanstvu in viziji etičnega denarnega zavoda[1].

Varčevanje se je začelo v posameznih oblikah kazati že v daljni preteklosti človeške družbe. Potreba po kreditu in shranjevanju nadomestnih dobrin (pšenice, dragih kovin, orodja...) sta vodila k nastanku denarnih zavodov v Babilonu, kjer so le-ti nastali iz državnih skladišč (kot zanimivost-tudi danes se kot zavarovanje« kredita v etični banki[2] v Italiji vzame sir parmezan kateremu vrednost raste s časom...torej je pokritje neodplačanega dolga ob rednem odplačevanju kredita z vsakim dnem ugodnješe za etično banko). Podobni zavodi so nastali malo pozneje v Egiptu. Egiptovski Jožef je celo uredil obvezno varčevanje pšenice, da bi se zaloge iz »sedmih debelih let porabile v sedmih suhih letih«. Podobno so delovale žitnice na Češkem že leta 1683. Iz njih so se razvili prvi ljudski denarni zavodi v Evropi.

Ljudje so pričeli varčevati pri hrani iz preprostega razloga-vsak naslednji dan je negotov in nepredvidljiv. Določeno gotovost pa lahko dosežemo le z zavestnim varčevanjem. Varčevanju je bila posvečena velika pozornost, varčnost je postala vrlina človeka, ki mu omogoča lažje premagovanje življenjskih težav.

Prva banka, ki je bila javno pravno uzakonjena, je bila ustanovljena leta 1472 v Sieni v Lombardiji z nazivom Monte Pio.  (danes znana pod imenom Monte dei Paschi di Siena)[3]. Ta in podobne ustanove so takrat zadovoljevale le potrebe razvoja trgovine in drugih gospodarskih panog v interesu vladajočega razreda, potrebe širokih gospodarskih panog v interesu vladajočega razreda, potrebe širokih slojev delovnih ljudi, ki so razpolagali le z majhnimi sredstvi, pa so še vedno ostale zanemarjene. Je prva banka, ki je imela zavarovane depozite.

Idejni začetnik in pobudnik ustanavljanja hranilnic je bil znani pisec romana Robinson Crusoe Daniel Defoe (v Angliji leta 1697), ki je poudarjal potrebo po ustanavljanju kreditnih ustanov za široke množice širomašnih ljudi, kjer bi se zbirali njihovi prihranki. Iz tako zbranih prihrankov pa bi se dajali ugodni krediti za zadovoljevanje njihovih potreb. Njegova ideja se ni takoj realizirala zaradi odpora in nerazumevanja vladajočih krogov v tedanji Angliji (Katunarić, 1973).

Začetki bolj organizirane varčevalne in hranilniške dejavnosti pa segajo v drugo polovico 18. stoletja. Od začetka hranilnice niso bile institucije javnopravnega značaja, marveč so to bila dobrodelna društva (charities angleško), ki so omogočala revnejšim slojem prebivalstva varno nalaganje prihrankov. Samostani, župnišča in podobne ustanove, ki so bili skoraj edini nosilci dobrodelne pomoči ostarelim in obubožanim prebivalcem, so za mornarje, delavce vseh vrst, vojake itd. Začeli organizirati zbiranje njihovih prispevkov in poskrbeli za varno hrambo tako zbranega denarja. Tako so nižji sloji za časa svojega dela dali že sami nekaj na stran za stare dnim nesreče, bolezni in druge primere, tako da niso bili odvisni izključno od pomoči drugih.

Ustanovitelji hranilnic so prav kmalu spoznali, da je treba zbrani denar tudi na koristen način nalagati, in tako so začeli proti plačilu obresti denar posojati, varčevalcem pa njihove prihranke prav tako obrestovati. Kot prvo, ki je začela vloge obrestovati navajajo viri hranilnico (Ruthwell Parish Bank), ki jo je ustanovil Henry Duncan, 10.maja 1810 v Ruthwellu v Veliki Britaniji. To je bilo rojstvo hranilniške dejavnosti[4].

Kaj se je tako dramatičnega zgodilo s pojavom hranilnic in v čem so bile bolj etične od bank tistega časa ?

Želja in ideja Henryja Duncana[5], da naredi nekaj resnično trajnega za množico nepriviligiranih članov delavskega razreda, je vodila do gibanja za ustanovitev hranilnice. Globoko je verjel v dostojanstvo delovnega človeka. Kjerkoli je videl krivico, je deloval in govoril proti njej. Kljub grozljivi revščini tistega časa, je bil popolnoma prepričan, da so subvencije ponižujoče in nič ne pripomorejo k dostojanstvu in neodvisnosti posameznika, ki bo lahko gospodar lastnega življenja. Za to pa je nujna tudi finančna vključenost posameznika. Bil je etična oseba in spoštoval visoke moralne standarde.

Hkrati pa je imel Henry Duncan tudi prepotrebne bančne izkušnje in je dobro poznal varčevalne sheme.

Kakšno socialno inovacijo je Henry Duncan uvedel v hranilnici ?

Obstoječe banke so zahtevale 10 funtov za otvoritev računa, medtem ko je nova hranilnica zaračunala samo četrtino funta za svoje člane-župljane (ang. parish=župnija).  Bistveno nižji znesek je pomenil, da je bila hranilnica dostopna tudi do sedaj finančno izključenim skupinam prebivalstva[6]. To je bila velika teoretična in praktična revolucionarna sprememba v poslovanju in organiziranju takratnih denarnih zavodov. Privarčevana sredstva hranilnice so se nalagaka preko večje banke po 5% (od tega je član varčevalec dobil 4%). Velik poudarek je bil na »racionalizaciji« poslovanja hranilnice[7], kar se kaže v zelo nizkih operativnih stroških hranilnice, saj se je razlika večinoma vlagala v sklad za dobrodelne namene in v »nagradne« obresti za dolgoročne varčevalce.

Naslednja pomembna značilnost, ki loči hranilnico od banke je njena osredotočenost na lokalno realno gospodarstvo. To je pomenilo, da je dobiček ostal v lokalni skupnosti in pri lokalnem prebivalstvu. Po svoji vsebini in namenu, so krediti takratnih hranilnic zelo podobna oblika financiranja mikrokreditom[8], ki so še posebej razvili do konca 20.ega stoletja. Več o temu v posebnem podpoglavju...

Splošna značilnost hranilnic je, da so njihovi komitenti predvsem posamezniki ali gospodinjstva. Zato imajo praviloma številne vlagatelje z majhno povprečno velikostjo vlog. Praviloma ne morejo dajati vseh vrst posojil in ta posojila morajo biti navadno zavarovana[9]. Za hranilnice veljajo torej na splošno ista načela poslovanja kot za banke, le da je prioritetni vrstni red drugačen. Glavno načelo hranilniškega poslovanja je predvsem varnost poslov in likvidnost, medtem ko dobičkonosnost ne pride toliko v poštev, ker namen hranilnic ni ustvarjati si čezmerne dobičke, ampak je ta namen obča koristnost: poslov naj bo toliko prinašajo, kolikor je potrebno, da se krijejo operativni stroški, morebitni presežki se odvajajo v rezervni sklad.

Jamstvo kot del načela varnosti je pri hranilnicah najpomembnejše. Jamstvo mora biti pri hranilnicah močnejše in boljše kot pri bankah, saj je lahko v trenutku prizadeto veliko število malih varčevalcev.

Če so hranilnice vzajemne (»mutual savings bank« angleško) za njihove obveznosti odgovarjajo varčevalci s svojimi vlogami, to je s svojim v hranilnico vloženim kapitalom-gre za obliko finančne zadruge (kooperative) in/ali vzajemne, zadružne hranilnice[10].

Navajam: »Načeloma velja, da so hranilniške in bančne vloge manj tvegane kot pa bi bilo za varčevalca neposredno posojanje prihrankov. Obenem pa so zaradi specializiranosti finančnih organizacij prihranki usmerjeni v donosnejše oziroma gospodarnejše investicije kot pa bi to lahko storila posamezna gospodinjstva, s čimer se znižujejo tudi stroški finančnih tokov, če je le finančno tržišče dovolj pomembno, da omogoča ekonomičnost obsega«...

To sem zapisal v svoji diplomski nalogi »Razvoj hranilništva v Sloveniji« pred 20 leti. A danes imam občutek, da sem takrat napisal nekaj neresenic. Zakaj – nalogo sem pisal po svojem najboljšem vedenju, a nisem upošteval etike in morale v finančni industriji oziroma psihologije človeka v povezavi s teorijo agenta. O čem govorim ? KAJ SE JE ZGODILO V LETU 2007 ? (JAVNO POVABILO ZA NAKUP DELNIC NKB Maribor...) in KAJ SE JE ZGODILO V LETU 2014 ? {Država nas je razlastila...}

Slovenski pokojninski sistem

 Zakaj Slovenija potrebuje učinkovit pokojninski sistem ?

POKOJNINSKI STEBRI v slovenskem pokojninskem sistemu

Državni zbor je leta 1992 s sprejetjem Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zastavil pot reform in razvoja novega pokojninskega sistema. Pokojnina kot glavni vir prihodkov upokojencev (ZPIZ-1 , 1999-2001), bo v prihodnje sestavljena iz treh delov:

1.) del pripada upokojencu po medgeneracijskem sporazumu (I. STEBER-javna pokojnina)

2.) del je pokojnina pridobljena iz naslova obveznega DPZ, tako imenovana poklicna pokojnina (II. STEBER-obvezno),

3.) del je pokojnina pridobljena iz naslova PDPZ (II. STEBER-prostovoljno DPZ)

Trenutni slovenski pokojninski sistem (točneje rečeno I. STEBER oz. zagotavljanje javne pokojnine) temelji na sistemu sprotnega kritja oziroma na pretočnem sistemu oziroma dokladnem sistemu financiranja (ang. Pay-As-You-Go...PAYG). Tak sistem lahko deluje preko aktivnega prebivalstva, ki plačuje socialne prispevke, ki zagotavljajo sprotno izplačevanje pokojnin za generacijo sedanjih upokojencev. To razmerje se v Sloveniji vse bolj zmanjšuje – trenutno za enega upokojenca dela 1,36 zaposlenega oziroma jih toliko plačuje prispevke.

Tukaj manjkata še III. STEBER in IV.STEBER, ki v praksi še nista zaživela. Oba tudi zakonsko in davčno nista urejena. V Sloveniji omenjamo samo III. STEBER, o IV.STEBER-u pa se niti govori ne, čeprav je lahko izredno pomemben vir prihodkov. Ogromno starih ljudi v Sloveniji živi samih v velikih nepremičninah, ki jih niti v sanjah ne more vzdrževati, hkrati pa so največkrat še potrebni socialne podpore s strani države.

Ocenjujem, da je tukaj priložnost in izziv, ki ga naj država regulira na način, da bo doživljensko vzdrževanje starejših na domu čimdlje mogoče in finančno vzdržno. Tako za posameznika kot državo. Zopet bo potrebno doseči kompromis (psihološki motiv lastnine je v Sloveniji zelo zakoreninjen in to je največji izziv za spremembe.

I. STEBER – starostna pokojnina[1]

Različne strokovne institucije in ugledni posamezniki prihodnjemu položaju upokojencev ne napovedujejo blaginje.

Živimo v upanju, da bo prvi pokojninski steber ostal stabilen pokojninski steber, v funkciji medgeneracijske solidarnosti. Res je, da upanje umira zadnje kot pravimo, a bolj realno in potrebno je korenito ukrepati na tem področju. Realnost je taka. Kot izvira iz letnega poročilo ZPIZ-a za leto 2014 je povprečna neto starostna pokojnina znašala 613,13 evra, kar je 0,4 odstotka manj kot v letu 2013. Razmerje med povprečno pokojnino in povprečno plačo se je v letu 2014 znižalo na 56,1 odstotka (lani 56,6 odstotka), razmerje med povprečno starostno pokojnino in povprečno plačo pa na 61,0 odstotkov (lani 61,7 odstotka).

II. STEBER – dodatno pokojninsko zavarovanje

Dodatno pokojninsko zavarovanje je namenjeno osebam, ki so že vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar si želijo dodatno socialno varnost v obdobju po upokojitvi.

Bistvo II. STEBER-a je, da pri dodatnem pokojninskem zavarovanju prevzema zavarovanec naložbeno tveganje z minimalnim zajamčenim donosom na vplačane čiste premije. Za odmero dodatne pokojnine iz tega zavarovanja (varčevanja) zato ni pomembna samo višina vplačanih premij, temveč tudi donos, ustvarjen z nalaganjem sredstev. Pomemben cilj zavarovancev oziroma zaposlenih[2] je učinkovito upravljanje s sredstvi, katerih lastniki so, in s tem doseganje maksimalne vrednosti njihovega premoženja.

Mnenja sem, da institut zajamčene minimalne donosnosti sredstev PDPZ, vloženih v VPS, s katerim želi država zagotoviti varnost in določeno stopnjo donosnosti sredstev, ne glede na uspešnost delovanja upravljavcev, v praksi ne more dovolj učinkovito delovati, oziroma ne more pripomoči k oblikovanju učinkovitega pokojninskega sistema. Uspešnost poslovanja VPS bi morala predvsem biti odvisna od uspešnosti upravljanja zbranih sredstev in ustrezne naložbene politike glede na donos in tveganje.  Sicer pa je naložbena politika VPS (in drugih izvajalcev PDPZ) v Sloveniji res zelo omejena, in gre več ali manj za zelo pasivno upravljanje sredstev v portfelju. Bolj je zadeva podobna bančnim depozitom, za katere pa plačujemo določene stroške in provizije. Zato bi morali biti stroški in provizije povezani s takim pasivnim upravljanjem minimalne (-i) oziroma zgolj pokrivati operativne stroške izvajalcev.

II. STEBER predstavljajo in izvajajo vzajemni pokojninski skladi (VPS) (6 jih je), zavarovalnice (3 so) in pokojninske družbe (3), je pokazal predvsem TRI slabosti:

·         previsoki stroški upravljavcev/izvajalcev: storitev izvajalcev PDPZ je vezana na previsoke vstopne, izstopne in upravljavske stroške, donosi pa so manjši od pričakovanj zavarovancev in so bili v zadnjih letih nižji od primerljivega dolgoročnega bančnega varčevanja. Predvsem so neto donosi nepredvidljivi za varčevalce oziroma lastnike pokojninskega premoženja, saj na stroške in provizije posameznik(-i) ne morem(-o) vplivati. 

·         sistem je nepregleden (pogrešam pregled donosnosti izvajalcev DPZ nominalne in realne po letih in mesecih od leta 2002 dalje do danes) , zavarovanci nimajo nikakršnega vpliva na poslovanje nosilcev zavarovanja;

·         institut »minimalna zajamčena donosnost« daje zavarovancem (lastnikom pokojninskega premoženja) občutek, da je varčevanje za dodatno pokojnino varno, odprava zajamčene donosnosti pa daje izvajalcem svobodo, da se bo varnosti naložb namenjalo manj pozornosti, predvsem na račun pričakovanih donosov na nepredvidljivih kapitalskih trgih (donsonost se mora vedno primerjati s tveganjem, ki smo mu bili izpostavljeni da smo ta donos dosegli t.j. standardni odklon)

Te tri pomanjkljivosti II. STEBRA lahko uspešno dopolni stimulativen III. STEBER pokojninskega sistema – pokojninsko varčevanje v bankah in hranilnicah in dodatno še IV. STEBER (vse premoženje posameznika izven pokojninskega sistema).

III. STEBER – prostovoljno, individualno dolgoročno varčevanje

Pokojninska reforma (v letu 2013 in vse nadaljnje reforme) ne more v celoti odpraviti padanja starostne pokojnine iz I. STEBRA                , zato je nujno sistemsko načrtovati ob II. STEBRU tudi III. STEBER - pokojninsko varčevanje v bankah in hranilnicah.

Izpad starostne pokojnine iz I.STEBRA je mogoče učinkovito nadomestiti z lastnim bančnim pokojninskim varčevanjem za dodatno pokojnino. Učinek (velikost privarčevanih sredstev bi bil višji), če bo tudi država odigrala svojo vlogo.

Moj komentar: prebivalci Slovenije imamo v bankah in hranilnicah cca 16 milijard € varčevanja. To je dokaz, da znamo poskrbeti zase. Če bi država tudi tukaj odigrala svojo vlogo (npr. dodani bonusi za individualno dolgoročno varčevanje z vplačilom dodatne, bonus premije pokojninskega varčevanja...podobno smo poznali pri stanovanjski varčevalni shemi), bi tako razbremenila sebe, saj I. STEBER šepa in peša in bi dejansko lahko z javnimi sredstvi pomagali tistim, ki so te pomoči najbolj potrebni (invalidi in osebe, ki si same ne morejo pomagati in resnično ne morejo poskrbeti zase).ninsko

Kakšne značilnosti bi moralo imeti varčevanja v III. STEBRU, da bo zanimivo kot individualno varčevanje:

·         donos je fiksen in vnaprej znan delovanje po sistemu ni »presenečenj«

·         sredstva naj spadajo v jamstveno shemo bank in hranilnic;

·         Banka/Hranilnica jamči varčevalcem varnost varčevanja z vsem svojim premoženjem;

·         Varčevalci nimajo nobenih stroškov (brez vstopne provizije, izstopne provizije ali upravljalske provizije);

Individualno pokojninsko varčevanje v III. STEBRU še ni dobilo prave podpore države: ko  posameznika sam prevzema vse večjo odgovornost za svojo socialno varnost v času uživanja pravic iz I. STEBER-a so nujne dohodninske olajšavave s čimer bo država vzpodbujala k množičnejšemu vstopanju zaposlenih v pokojninsko varčevanje;

·         Davčno čimbolj enakopravna obravnava III. STEBRA glede na II. STEBER  (zavarovancu, ki v svojo korist plačuje

premije, se zniža osnova za dohodnino za leto, v katerem je bila premija plačana; znesek premije, ki jo za račun zavarovanca

plačuje delodajalec, se ne všteva v osnovo za dohodnino; delodajalcu se premije, ki jih v posameznem letu plača v korist

zavarovancev, priznajo kot davčna olajšava pri davku od dohodka pravnih oseb in pri davku od dohodkov iz dejavnosti; od

premije se ne plačujejo prispevki za socialno varnost, itd.);

·         Obračunane obresti pri pokojninskem varčevanju naj ne bi bile obdavčene;

IV. STEBER-vse premoženje izven pokojninskega sistema

vključuje osebno varčevanje in vse osebno premoženje, ki ga ima posameznik izzven pokojninskega sistema (npr. tudi lastništvo nepremičnin, kjer smo Slovenci izredni...). Nepremičnina bi lahko bila vir prihodkov (najemnina, odajanje...), a v Sloveniji se dogaja, da je mnogo praznih nepremičnin ali pa v njih živijo starejši ljudje sami. Čim starejši smo, čim težje in dražje je vzdrževanje nepremičnine, katere lastniki smo.

Kako učinkovit je trenutno slovenski pokojninski sistem  ?

OECD navaja, da je klasifikacija različnih pokojninskih sistemov in različnih pokojninskih načrtov med državami zelo težavna. Primerjava sistemov in načrtov je lahko celo sporna, saj ima vsaka od držav svoje gospodarske, socialne, kulturne, politične in zgodovinske okoliščine. Ne obstaja idealen pokojninski sistem, ki bi postal univerzalen model za vse države. Kljub vsem razlikam pa obstajajo nekatere funkcije in značilnosti pokojninskih sistemov, ki vodijo do večjih koristi strank/upravičencev, in povečujejo verjetnost trajnosti in finančne vzdržnosti pokojninskega sistema v prihodnosti, in s tem večjo stopnjo zaupanja celotne skupnosti v pokojninski sistem. Skupne značilnosti vseh pokojninskih sistemov lahko testiramo in preizkušamo ter tako primerjamo z ostalimi pokojninskimi sistemi. Zanje je pomembna merljivost in primerljivost. 

Ocenjevanje in spremljanje učinkovitosti pokojninskih skladov tako obveznih kot prostovoljnih[3] omogoča primerjavo delovanja, sicer  različnih pokojninskih sistemov. Učinkovitost svetovnih in evropskih pokojninskih sistemov lahko merimo na podlagi indeksa učinkovitosti pokojninskega sistema kot ga izračunava avstralski center za finančne študije (Melbourne Mercer, Global Pension Index), finančna korporacija Allianz ali pa francoska investicijska finančna korporacija Natixis, ki je član druge največje francoske bančne grupacije BPCE.

Razvrstitev Slovenskega pokojninskega sistema

Leto	2013	2014	Razvrstitve pokojninskih sistemov držav »raziskovalcev« 2014
Mecer-Avstralija	SLO še ni uvrščena (CRO ni uvrščena)	SLO še ni uvrščena (CRO ni uvrščena)	Avstralija: 2/25, Francija: 14/25; Nemčija 11/25
Natixsis-Francija	16/150 (za primerjavo CRO: 35)	20/150 (za primerjavo CRO: 32)	Avstralija: 5/150 Francija: 15/150; Nemčija: 7/150
Allianz - Nemčija	31 mesto med 44 (za primerjavo CRO 15)	46 med 50 !!! (za primerjavo CRO 28)	Avstralija: 1/50; Francija: 38/50; Nemčija: 25/50

Žal Slovenije še ni v tej klasifikaciji kot jo pripravlja raziskovalni center Mercer iz Avstralije, zato sva se ženo odločila, da tudi slovenskemu pokojninskemu sistemu omogočimo njegovo mesto in primerljivost z drugimi svetovnimi pokojninskimi sistemi (pripravljava tudi magistrsko nalogo s tega področja). Po klasifikaciji finančne korporacije Allianz (»Pension Sustainability Index«) je slovenski pokojninski sistem v letu 2014 uvrščen na nezavidljivo 46. mesto med 50. pokojninskimi sistemi. Največji padec je opazen v letu 2014 (v letu 2013 smo bili 31. med 44). Zadnja ocena poslabšanja uvrstitve je v določeni meri poledica novih dejstev – Slovenija postaja vse bolj stara država in to vse hitreje...                                     Več o tem na predavanju, ki ga pripravljam ...

Zaradi razpršenosti lastništva posamezni lastniki nismo zmožni ali zainteresirani nadzorovati delo upravljavca pokojninskega sklada, zaradi stroškov povezanih s tem. Korist namreč, v nasprotju s stroški, poberejo vsi obstoječi lastniki pokojninskega sklada. Omenjeni stroški so vzrok, da vsak od malih lastnikov predpostavlja, da bo delovanje upravljavca VPS nadzirala tretja oseba, kar se izraža v končnem majhnem nadzoru njegovega delovanja. Zaradi navedenega teorija agenta v primeru razpršenega lastništva ločeno od lastniške funkcije predlaga oblikovanje posebnih nadzornih organov, katerih izključna naloga je izvajanje nadzora nad delovanjem agenta. Kljub upoštevanju tega predloga in razmejitvi lastništva in nadzora nad sredstvi VPS obstaja nevarnost, da upravljavec VPS pri svojem delovanju namesto ciljev lastnikov sklada zasleduje lastne cilje (Skok, 2002).    

Pristop k minimiziranju stroškov na enoto premoženja v upravljanju uporablja tudi Japonski sklad (GPIF), ki upravlja javna pokojninska sredstva[4] (ang. Public Pension Reserve Fund-PPRF). Zanimivo je, da kljub temu ne dosega boljših donosov. Tako minimiziranje stroškov je povezano s pasivno in konzervativno naložbeno politiko tega sklada (omejitve glede naložb pokojninskih skladov). Glede na institut minimalne zajamčene donosnosti je pristop minimiziranja stroškov lahko zelo primeren tudi za slovenske VPS.

V. ZAKLJUČEK

Mnenja sem, da je za učinkovitost pokojinskega sistema, primerna pokojnina pomembna, vendar je največji potencial možnih izboljšav v merjenju, upravljanju in različnih razkritjih tveganj, vsebovanih v pokojninskih poslih. Izboljšave omenjenih pokojninskih vidikov ne moremo vpeljati brez ustrezne organizacijske strukture pokojninskega sistema, ki bo pripravljen in sposoben izvajati te pomembne naloge.

Primerna in učinkovita organizacijska struktura bo lahko odgovorila na bistvena vprašanja delovanja pokojninskega sistema, kot so:

·         kaj želimo s pokojninskimi načrti, pokojninskimi skladi in njihovim delovanjem in upravljanjem doseči ?

·         katere kritične momente je potrebno upoštevati, ko želimo oblikovati učinkovitejšo organizacijo ?

·         v čem je nova organizacija boljša glede na tradicionalne pokojninske sisteme ?

·         kaj nas ovira in nam preprečuje oblikovanje učinkovitejše organizacije pokojninskega sistema ?

·         ali lahko te ovire premagamo in kako ?

Model življenjskega cikla posameznikovega ekonomskega obnašanja predlaga, da mora posameznik stalno optimizirati svojo porabo skozi celo življenje (sledi predavanje in članek o tej temi...). Večinoma to naprej pomeni zadolževanje zaradi dosege cilja primerne izobrazbe in prebivališča ter zaradi trajnih potrošnih dobrin. Vračilo dolga v aktivni dobi, ko tudi ustvarjamo primerno finančno premoženje. V neaktivni dobi se mora akumulirano premoženje (finančno in nefinančno premoženje npr. nepremičnine, ki hitro postanejo breme, ko se staramo...) preoblikovati v primerne pokojninske prihodke. Sicer bomo imeli v vsaki starajoči se družbi z zagotavljanjem primerljivih dohodkov, ki smo jih dosegali v naši aktivni dobi (beri: naš standard bo padel...) > ali se bomo s tem sprijaznili in znali živeti je temeljno vprašanje ?

Največkrat obstajata dva temeljna razloga, da teorija oziroma model ne zaživi v praksi:

1.) ljudje zelo težko prepoznajo model optimiziranja porabe in ga zato v praksi slabo uporabljajo, in

2.)  problem principala in agenta (ang. principal-agent problem) in asimetrija informacij, ki med potrošnika/varčevalca in njihovim denarjem postavljata ogromno posrednikov.

Večina človekovih slabosti oziroma šibkosti (ang. human foibles)[5] vpliva na to, da ljudje kot posamezniki niso najboljši pri zagotavljanju svojih pokojninskih prihrankov.  Te ugotovitve nedvomno veljajo tudi za slovenski pokojninski sistem.

Praktične koristi oblikovanja učinkovitega pokojninskega sistema so:

1.)    sodelovanje širokega kroga zaposlenih v prostovoljnem dodatnem pokojninskem zavarovanju, kjer so interesi sodelujočih usklajeni in sredstva dobro upravljana,

2.)    usklajeni interesi pomenijo pravni okvir v katerem finančni interesi strank/upravičencev pokojninskih skladov niso v navzkrižju z interesi potencialnih drugih skupin deležnikov (ang. stakeholders),

3.)    dobro lastniško upravljanje (ang. good governance) pomeni obliko organizacije, ki ima jasno določeno poslanstvo, postavljen učinkovit nadzor in izvršne funkcije, ter prav tako učinkovite operativne funkcije, kar je vse nujno potrebno za doseganje poslanstva organizacije. Dobro gospodarjenje zahteva upravljati zadosti velik obseg sredstev, kar prinaša tudi konkurenčne stroške na enoto,

4.)    ustrezne vladne politike lahko uspodbujajo tako vsklajenost interesov kot tudi dobro upravljanje pokojninskih skladov. Vladna politika mora v prvi vrsti zagotoviti, da bodo pokojninski skladi lahko zasledovali in uresničevali edini pomemben cilj njihovega delovanja – ustvarjanje vrednosti za stranke/upravičence pokojninskih skladov (The Ideal Pension-Delivery organization:Theory and Practice, Ambachtseer 2007).

Kje je prostor za izboljšanje (vsakega) pokojninskega sistema ?

1. povišati upokojitveno starost, ki mora odsevati pričakovano življenjsko dobo, tako sedaj kot v prihodnosti in na ta način ZMANJŠATI izdatke javnih pokojnin (v SLO: pokojnina iz I. STEBRA)
2. promovirati (beri: narediti spodbudno, stimulativno) zaposlenost in/ali zaposlovanje starejših oseb, kar bo povišalo prihranke in s tem dohodke v neaktivni dobi ter hkrati omejilo poviševanje pokojninskih izdatkov iz I. STEBRA (če bi bili že upokojeni namesto aktivni)
3. davčno spodbujati privatno varčevanje (v SLO: v II. in III. STEBRU) v okviru pokojninskega sistema in izven njega (IV. STEBER – vse premoženje izven pokojninskega sistema) zaradi zmanjšanja odvisnosti od javne pokojnine (v SLO: I. STEBER)
4. povečati udeležbo zaposlenih in/ali samozaposlenih dodatnem pokojninskem zavarovanju (v SLO: II. STEBER) in postaviti investicijsko privlačen III. STEBER – poceni, donosnejši od depozitov pri bankah, bolj transparenten ter zagotavljanje ažurnih informacij o privarčevanih sredstvih
5. zmanjšati oziroma onemogočiti nenamenske odlive pokojninskih sredstev (prihrankov) (v SLO: II. STEBER) – sicer se izgubi smisel II. STEBRA

izboljšati učinkovitost lastniškega upravljanja v pokojninskih skladih (vidik stroškov in donosnost) (v SLO: II. STEBER) (velika razpršenosat lastništva pokojninskih sredstev t.j. veliko število malih lastnikov). Razpršeno lastništvo se lahko omili preko skrbnika/zaupnika lastnikov.

Učinkovit pokojninski sistem bo v celoto povezal gospodarske politike, socialne politike ter politike finančnih trgov, in čimbolj uskladil različne interese, kar bo zagotavljalo primerno oblikovanje vrednosti za vse deležnike (ang. stakeholders) v pokojninskih skladih.

Vsekakor se veselim vaši vprašanj in povratnih informacij ter komentarjev.

Hvala za sodelovanje.

Več informaciji na predavanjih, ki jih pripravljam...

Ivančna Gorica, 23.3.2015

---

[1] STAROSTNA POKOJNINA je odvisna od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma ZAVAROVALNIH OSNOV, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih (24 letih, ZPIZ-2) zavarovanja po 1.1.1970, ki so zanj najugodnejši (ZPIZ-1-UPB4, 39.člen). Za izračun POKOJNINSKE OSNOVE se zavarovalne osnove (plače) iz prejšnjih let PRERAČUNAJO Z VALORIZACIJSKIMI KOLIČNIKI, tako da ustrezajo gibanju POVPREČNIH PLAČ (do 31.12.1990) in pokojnin (od 1.1.1991 dalje) v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine (ZPIZ-1-UPB4, 47.člen). Sam Izračun starostne pokojnine:je precej kompliciran. Izračun poenostavljeno izgleda:

A   x   B    =   C

C   x   D   =    E

Legenda: A...neto zavarovalna osnova=neto plača oz. nadomestilo plače, B...valorizacijski količnik, C...pokojninska osnova, D...odmerni odstotek

E...starostna pokojnina    Več o tem na predavanju, ki ga pripravljam ...

[2] Zavarovanec oziroma zaposleni  je vedno lastnik vplačanega premoženja, ne glede na to ali plačila zanj izvaja delodajalec.

[3] Obvezni in prostovoljni privatni pokojninski sklad sta izraza, ki jih v Sloveniji poznamo v drugem stebru pokojninskega sistema. V okviru slovenskega dodatnega pokojninskega zavarovanja/varčevanja poznamo oba termina »obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje«  in  »prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje«. Slednje se naprej loči na kolektivno in individualno (poznamo tudi ti dve vrsti pokojninskih načrtov).

Glede na razlago OECD je poklicni (ang. occupational) pokojninski načrt vezan na poslovni/pogodbeni odnos med delodajalcem (organizacija, ki ustanovi pokojninski načrt,  tako imenovani »sponzor«  pokojninskega načrta) in delavcem (članom in/ali upravičencem iz pokojninskega načrta). Pokojninski načrt lahko ustanovi posamezno podjetje ali pa skupina podjetij npr. iz iste panoge. Pokojninski načrt lahko ustanovijo tudi  »organizacije delavcev« ali strokovna združenja. Za vse velja, da lahko pokojninski načrt ustanovijo posamezno ali pa kot skupen pokojninski načrt. Pokojninski načrt lahko izvaja sponzor pokojninskega načrta direktno, ali pa lahko pokojninski načrt »izvaja« pokojninski sklad ali druga finančna ustanova, ki ima za to pooblastila. Individualni pokojninski načrti ni vezan na delovno razmerje. Vseeno pa lahko delodajalec in/ali država lahko prispeva v individulni pokojninski načrt.     

[4] Mnoge države »delno kapitalsko financirajo« svoje sicer večino dokladno oziroma pretočno (ang. Pay-As-You-Go-PAYG) financirane sisteme socialnega zavarovanja z oblikovanjem tako imenovanih skladov javnih pokojninskih rezerv. Gre za neko vmesno stopnjo pri prehodu na naložbeni način financiranja (ang. funded), ki ga navadno izvajajo privatni pokojninski skladi. Glavna razlika med običajnimi pokojninskimi skladi in skladi javnih pokojninskih rezerv je v tem, da končni lastnik oziroma upravičenec pokojninskih sredstev v primeru sklada javnih rezerv nima statusa pravnega lastnika kot v primeru »navadnega« pokojninskega sklada. Po vsebini financiranja in načinu upravljanja je sklad nekje med našim ZPIZ-om in vzajemnimi pokojninskimi skladi (VPS-ji).      

[5] Najbolj značilne so: pomanjkanje samokontrole, vztrajnost in odlašanje, preveč izbere, nepravilni sklepi in »prehitro« zaupanje informacijam, strah in odklonilen odnos do izgube.