Lastnina kot potreba...in nekaj o denarju in potrošništvu

Lastništvo in lastnina sta izraza, ki ju ni mogoče celovito opredeliti le na podlagi pravnih in kulturoloških konceptov ali glede na filozofsko ozadje, čeprav vsebujeta vse naštete razsežnosti. Gre namreč za zgodovinski sociokulturni pojav, ki je tesno povezan s človekovo psihološko potrebo po nečem, tj. po lastnini. »Lastnina je veliko več kot le skupek zakonskih razmerij, določil; je izraz družbenega odnosa, ki ureja in organizira medsebojna razmerja med ljudmi ter med ljudmi in materialnim okoljem.« (Davies 2007, str. 24).

Teoretično pojmovanje lastništva je zelo vplivalo na procese kolonizacije, pa tudi na sodobno zakonodajo, zlasti v zahodnih državah z anglosaškim kulturno-zgodovinskim ozadjem. V tem pogledu so bila posebej pomembna razmišljanja Johna Locka in Georga Wilhelma Friedricha Hegla.

John Locke (1632–1704) je napisal dve razpravi o vladanju (Locke 1978) in bil s tem eden prvih filozofov, ki so vprašanje lastnine obravnavali razumno in razumljivo, to njegovo razmišljanje pa je imelo dolgoročne posledice in je vplivalo na prihodnjo filozofsko tradicijo.

Locke se sklicuje na Sveto pismo in zdrav razum, saj naj bi ta sam po sebi razumel božjo voljo, da so vse dobrine na tem svetu skupno dobro, teorijo delitve lastništva pa razlaga tako, da so dobrine ljudem dane »v skupno rabo, in to brez izrecnega dogovora vseh, ki so pri tem udeleženi.«

Pravica do zasebne lastnine in lastnina temeljita na treh predpogojih:

a.) tudi za druge mora ostati dovolj lastnine

b.) za lastnino je treba skrbeti

c.) lastnino moraš prepojiti s potom lastnega čela.

Svet oplemenitimo s svojim delom, zato smo upravičeni do izdelka, če le ostane dovolj za druge in če za lastnino skrbimo.

Ko so ljudje tiho privolili v uvedbo denarja potem so pogoji prenehali veljati. Danes si izdelkov/storitev ne zaslužimo več s svojim delom. Danes denar kupuje delo.

Moč denarja je neverjetna. Združil je kristjane in muslimane, ki se nikdar niso mogli sporazumeti o veri, lahko pa so dogovorili o veri v denar.  Filozofi, misleci in preroki že tisočletja obtožujejo denar, da je vir vsega zla. Morda, vendar je tudi vrhunec človeške strpnosti. Denar ima manj predsodkov kot jezik, državni zakoni, kulturna pravila, verska prepričanja in družbene navade. Je edini sistem zaupanja, ki so ga ustvarili ljudje in ki lahko premosti skoraj vsak kulturni prepad ter ne dela razlik na podlagi vere, spola, rase, starosti in spolne usmeritve.  Poskrbi, da učinkovito sodelujejo tudi ljudje, ki se med sabo ne poznajo in si ne zaupajo.

Človeške skupnosti in družine od nekdaj temeljijo na veri v »neprecenljive« stvari, kot so čast, zvestoba, moralnost in ljubezen. Te stvari so zunaj domene trga. Denar naj jih ne bi mogel kupiti in tudi naprodaj ne bi smele biti za denar. Ljudje se zanašajo na denar, ki olajšuje sodelovanje med neznanci, hkrati pa se bojijo, da bo spridil človeške vrednote in intimne odnose. Ali ni v tem nekaj dvoličnega, konfliktnega ?

Denar je sam po sebi dobrina (eno osnovnih načel Adama Smitha). Trg je bil v osnovi zamišljen za »opredmetene dobrine«, potrebnih za preživetje. Adamu Smithu se še sanjalo ni, da bo nekega dne najbolj dobičkonosen sektor na svetu vrtiček finančnega poslovanja, vlaganji kjer se denar pridobiva s premikanji drugega denarja, od katere družba nima prav nič. Kaj je družbena koristnost (angleško Social Impact) borznega trgovanja ?

BDP je osnovni pokazatelj »zdravja« neke družbe. Govorimo o denarnem zaporedju vrednosti, o vseh prihodkih, ki nastanejo s prodajo dobrin. Denarno zaporedje je vse bolj ločeno od proizvodnje. Gre torej za sistemsko napako, ki je lahko usodna.  

Danes le redko slišimo, da bi kdo o napredku svoje države ali družbe govoril na podlagi fizičnega bogastva, sreče, zaupanja in družbene stabilnosti. Ponavadi velja, da nam stanje predstavijo (transparentnost) v besednjaku abstraktnih ekonomskih idej. Poznamo BDP, indeks cen življenskih potrebščin, vrednost borznega trga, stopnjo inflacije, aktuarske preračune, čista vrednost premoženja,...

Imamo namreč dva problema:

- bogati postajajo še bogatejš: koncentracija bogastva, premoženje in dobička se veča, in zato

 - se povečan BDP praviloma ne odraža na večji družbeni koristnosti.

BDP ne odraža ne javnega, ne družbenega zdravja. Še več. Bolj kot BDP narašča, slabše se piše ljudem, živalim, družbi in sociali ter okolju.

»Sprejmi zakon in ustvaril boš poslovno priložnost« (ljudska modrost).

Naš gospodarski model od nas zahteva potrošnjo. V gospodarstvu so trije glavni deležniki (ang. stakeholders):

·         delavci

·         delodajalci

·         potrošniki

Svetovni tržni sistem torej sloni na predpostavki, da bo vselej dovolj povpraševanja, da se bo gibalo dovolj denarja s hitrostjo, ki je potrebna da se proces potrošnje nadaljuje[1]. Hitrost kroženja denarja je število nakupov in prodaj, ki jih denar naredi v enem letu. Najhitreje kroži drobiž, potem knjižni[2] denar, najpočasneje pa bankovci. Hitrost kroženja je odvisna od terminov v katerih se izplačujejo dohodki. Opredeljena je s poslovnimi običaji, včasih pa jo opredeljuje narava proizvodnega procesa (npr. letna plačila v kmetijstvu).

Ali je logično, ali je trajnostno, če ima vsak smrtnik v lasti po en kos vsega' ne glede na to, kako to uporablja ?

Ne. To je potratno in neučinkovito. Če recimo nekdo potrebuje neko dobrino le 45 minut dnevno, bi bilo mnogo bolj učinkovito, če bi bila dobrina na razpolago njemu in drugim, takrat, ko jo potrebuje. Mnogi pozabljajo, da si ne želijo dobrine (lastnina dobrine oz. lastnina kot dobrina), temveč to, kar jim dobrina daje (uporabna vrednost).

Lastnina je v svojem bistvu izredno potratna in okoljsko nelogična. Zato moramo izdelati strategijo z imenom strateški dostop. Ta bi poskrbel, da bi bilo pokrito povpraševanje prebivalcev in njihovih potreb po dostopu do tega, kar potrebujejo, ko to potrebujejo. Za to bi plačali najemnino (podoben sistem kot ga poznajo knjižnice). Govorim o ekonomiji delitve (angleško Sharing Economy), tako storitev kot produktov. V to filozofijo je prepričan tudi finančni gospodinjec.

Živimo v modelu neskončne rasti. Gospodarski model, v katerem živimo, temelji na Ponzijevi shemi[3] - nič ne raste v nedogled...«. Ne gre le za količino denarja, ki mora nenehno naraščati, gre tudi za količino potrošnikov.

Tržni ekonomisti že leta in leta pozabljajo na naraščajoči pojav tehnološke brezposelnosti. Nekakšna izjema je storitveni sektor, a tudi v tem sektorju se pojavlja vse več avtomatiziranih delovnih prodajnih mest, restavracij in celo trgovin. Ekonomisti priznavajo: s hitro mehanizacijo sicer prihranijo, a tudi izpodrivajo vse več ljudi – s tem se manjša kupna moč prebivalstva.

To pomeni, da korporacija sicer lahko vse proizvaja ceneje, je pa tudi vse manj ljudi, ki imajo denar, da bi kaj kupili, pa naj se stvari še tako zelo pocenijo. Sklepamo lahko, da se igra »dela proti plačilu« počasi izteka.

...nebrzdana potrošnja ne pozna gospodarjenja z okoljem in omejenimi viri

...potrošnja se ne ukvarja z »na virih temelječim gospodarstvom« (angleško Reseurce Based Economy) in posledično filozofijo ekonomijo delitve (Sharing Economy)

Antiekonomija

Pravijo, da konkurenčni tržni model skuša ustvariti najboljše možne dobrine za najnižjo možno ceno. To je v svojem bistvu motivacijski[4] pojem, s katerim opravičujemo tržno tekmovanje, češ da bo to privedlo do proizvodnje dobrin boljše kakovosti.

Tehnično ne moremo izdelati ničesar tako dobro, če želimo obdržati konkurenčno prednost, in hočemo, da si potrošniki lahko privoščijo naše izdelke[5] . Proizvodnja zato zahteva stroškovno učinkovitost.

Dobesedno vse, kar je ustvarjeno in namenjeno prodaji znotraj svetovnega gospodarstva, je v trenutku, ko je nared, manj vredno, saj je matematično nemogoče proizvesti znanstveno napredne, učinkovite in strateško trajnostne izdelke. To pa zato, ker tržni sistem zahteva stroškovno učinkovitost, to je potrebo, da se na vsakem koraku proizvodnje stroški zmanjšajo. To velja za stroške delovne sile, stroške surovin, embalaže in tako naprej. S tako konkurenčno strategijo poskrbimo, da ljudje kupujejo izdelke od nas, in ne od našega tekmeca, ki počne povsem isto. Obstaja izraz za tako neizmerno potraten sistem: NEOBHODNO ZASTARANJE. Tržni sistem deluje po sistemu načrtovanega zastaranja (stvari se morajo pokvariti !)

Bodimo etični potrošnik in tako trajnostni do sebe, živali in okolja...

Potrošnike, tako blaga kot storitev, vodi čredni nagon. Pri tem so finančne storitve[6] še posebej v povezavi z razpršenim lastništvom[7] na udaru...več o tem v drugem poglavju »ETIKA IN RAZVOJ DENARNIH ZAVODOV«...)

Vedno se znajdemo v situaciji, da moramo prej ali slej kaj podpisati. In kot nalašč za to obstajajo »prikadni« splošni pogoji in pravila poslovanja (na internetu na portalih je pravno zavezujoča kljukica, kjer oglašujemo, pri podpisu zavarovalne pogodbe so splošni pogoji nesramno dolgi, itn...). Nemalokrat jih podpišemo ne, da bi jih prebrali, kaj šele razumeli. Zamudno jih je brati, kaj šele prebrati v celoti, saj so zanalašč zelo podrobni[8] in zato dolgi – sestavljajo jih pravniki in strokovnjaki močnejše strani, ki so porabili veliko časa, da so jih pripravili, potrošniki pa se odločamo v trenutku.

Moram priznati, vsega tudi sam ne preberem kar podpišem, a v takih primerih zavestno sprejemem tveganje, da bi lahko kaj šlo narobe, kar bo imelo lahko neprijetne finančne posledice.

Bodimo zelo radovedni potrošniki. Ne sme nam biti nerodno vprašati, ne smemo obupati in dvigniti roke, ker se bojimo, da bo izpadlo, da kompliciramo. V nasprotnem primeru hitimo v stroj potrošništva, ki je neusmiljen. In ko smo tukaj, ni poti nazaj. Zato velja, prebrati, razumeti in vprašati, nato podpisati...tudi če izpadete čudak...

---

[1] Znana formula iz teorije denarja M * V = P * C  , ki semo se jo naučili na faksu. M=količina denarja v obtoku, V=hitrost kroženja denarja, P – količina dobrin, ki se v narodnem gospodarstvu zamenjajo med letom, C – raven cen

[2] Knjižni denar izdajajo poslovne banke s kreditiranjem

[3] Ponzijeva shema (tudi Ponzijeva piramada ) se imenuje po italijanskem priseljencu Charlesu Ponziju (1882-1949) v ZDA. Na začetku dvajsetih let 20. stoletja je vlagateljem obljubljal 50-odstotni dobiček v 45 dneh ali 100-odstotni v 90 dneh, češ da pri tem izkorišča razliko med cenami ameriških in italijanskih poštnih kuponov.

Ključ za delovanje ponzi sheme in uspešnost je vezava glavnice oziroma vloženih sredstev za določen čas. Tako v začetnih fazah vlagatelji prejemajo visoke dobičke in o teh izjemnih rezultatih obveščajo druge morebitne investitorje, ki se na podlagi zaslužkov tudi sami odločijo za vstop, tako shema dobiva nove in nove člane, katerih vložena in vezana glavnica služi za izplačilo obresti in morebitnih zahtev za poplačilo glavnice starih članov. V tem času se najpogosteje prek mrežnega marketinga pridobiva nove člane, Ko pa dokončno zmanjka potencialnih investitorjev, ponzi shema podobno kot piramidna shema propade. Tipične žrtve ponzijeve sheme so sorazmerno premožni ljudje, ki dalj časa ne potrebujejo vloženega denarja.

[4] Kaj je motivacija ?
...je psihični proces, ki aktivira in usmerja naše vedenje. Različne motivacijske sile (potrebe, motivi, nagoni, želje, interesi, volja…) nas usmerjajo k različnim ciljem.

[5] Če bi si sam nekaj naredil  (npr. mizo), bi si jo naredil iz najboljših materialov, da bi trajala večno (beri: čimdlje). Zakaj bi naredil nekaj zanič, vedoč, da bom moral nekoč narediti še eno, pri tem pa porabiti dodatni material in dodatno energijo ? Obstaja torej razlika med naredi (beri: proizvedi)  ali kupi v očeh denarno-tržnega sistema...

[6] Preveliko zadolževanje ni značilno za značaj ljudi na naših tleh, v ta sistem jih je zvabila psihologija »črednega nagona«, saj so se ravnali po načelu – »če tako delajo vsi, bom pa še jaz, gotovo ne more iti narobe, saj se vsi zadolžujejo, igrajo na borzi...«.

[7] Mnogo preveč je agentskih razmerij in prisotnosti asimetrije informacij ter neustreznega lastniškega upravljanja. Ta značilnost velja za trg finančnih storitev na splošno, tako v bančnih kot nebančnih finančnih institucijah (tudi v primeru zavarovalniških storitev, storitev izvajanja dodatnega pokojninskega varčevanja in/ali zavarovanja,…. Za trg finančnih storitev je značilno, da kupec ne kupuje, ampak prodajalec prodaja.  Vse preveč se zato dogaja, da ljudje kupujejo nekaj o čemer imajo manj informacij kot prodajalec – posledica, za svoje plačilo prejmejo manj kot bi ob boljši informiranosti (beri: izobraženosti) potencialno lahko. Z več finančnega znanja bi posamezniki bolj samozavestno (beri: racionalno) kupovali  finančne produkte. To je nujno tudi za uspešnejše izvajanje dodatnega pokojninskega varčevanja, ki bo vse bolj nadomeščalo starostno pokojnino iz obveznega dela pokojninskega zavarovanja. O tem bo več v enem od poglavij/podpoglavij, ko bom govoril o trenutnem slovenskem pokojninskem sistemu in pripravil predlog za uspostavitev učinkovitega pokojninskega sistema, katerega učinkovitost je merljiva

[8] Kot je rekel, žal že pokojni profesor matematike Jože Andrej Čibej: »Hudič je v podrobnostih« 

STRAH, potrebe in čustva...KDO SEM ?

Zelo pogost razlog, ki vodi do neetičnega, nemoralnega vedenja in/ali odločanja, so finančne težave (npr. ostaneš brez službe in s tem brez rednih prihodkov, mogoče ne boš imel moči, da boš razmišljal etično, moralno... STRAH)

„Mnogim ljudem manjka le denar, da bi bili pošteni“

Carlo Dossi

STRAH je občutek, ki je človeku omogočil preživetje naravne selekcije zgodovine. Vsi smo potomci človeka, ki je prepoznal nevarnost, ki jo je aktiviral notranji občutek strah.
To, da je nekoga strah, je tako človeško kot vsaka osnovna človeška potreba. Živimo v svetu, v katerem nam na vsakem koraku preti nevarnost. Zato smo v ranem otroštvu smo pod budnim nadzorom staršev, saj otrok ni sposoben kompleksnega dojemanja okolice, še posebej sedaj, ko tehnologija narekuje naš napredek.

Strahovi so prisotni vedno, ko se pojavijo določena tveganja. Toda stopnja tveganja je povezana z znanjem, zato so stvari jasne: če nečesa ne znaš, te je bolj strah, kot če znaš. In prav zato strah ne sme biti razlog, da se nečesa ne lotimo, temveč naj bo spodbuda, da začnemo pridobivati znanje.

V psihološkem smislu je strah občutek, ki nas opozarja, da nismo sposobni, da bi obvladali položaj, v katerem se znajdemo. Znano je tudi, da se je večina ljudi začela ukvarjati s podjetništvom zato, ker se je morala. Neprijetne razmere so jih prisilile, da so premagali strah in naredili tisto, kar jih je plašilo.

Značilna vsebina začetnih strahov je, da so megleni, nestrukturirani. To je posledica že omenjenega neznanja oziroma pomanjkljivega znanja.  In zato je bistveno, da strah konkretiziramo. Tako strah dojamemo in se laže z njim spoprimemo.  S STRAHOM se da, preko izogabanja, relativno dobro shajati v življenju, ampak bistevno je, da se z njim spoprimemo, spopademo. Torej narediti moraš ravno tisto česar, te je strah (npr. strah te je kač, ampak najboljše zdravilo je, da se s strahom soočiš tako, da si kačo položiš čez rame in ji dovoliš, da te spozna...tudi sam sem to naredil...

Moram reči, da sem kačo spoštoval, in prepričan sem, da je ona to čutila. Ta lepotec je rdečerepi udav...Majku sm švicu...

STRAH je potrebno kvantificirati, ovrednotiti, bolj konkretizirati. Največkrat rečemo: »Ne vem česa me je strah, kar nečesa...?« Sicer je strah zelo abstrakten.

Vse strahove pridobimo in posvojimo v najzgodnješih letih svojega življenja. Različni strahovi, ki jih imamo, nadzorujejo naša življenja. Če v našem otroštvu strah ni bil ustrezno reguliran, bomo imeli v nadaljnjem življenju probleme pri soočanju z njim. Seveda pa so prav tako različna travmatična doživetja odgovorna za naše strahove.

Na vsako odločitev, ki jo sprejmemo, in na vsako dejanje vpliva na tak ali drugačen način tudi STRAH.

STRAH je odločujoč dejavnik slehernega vzgojnega procesa, ne glede na kateri ravni človekovega sožitja poteka.

Katere vrste strahu poznamo oziroma česa nas je ljudi najbolj STRAH ?

Naslednje tri vrste strahu vplivajo v veliki meri na naše vedenje, ravnanje, in so zato oporne za vsako manipulativno igro:

1. strah, da bi pridobljeno spet izgubil

Cilj metode je ustvariti odvisnot in dobiti nasprotnika v roke. Si ga podrediti tako, da se mu da nekaj, od česa se ne bo hotel ločiti.  Če ne boš storil, kar od tebe zahtevam bom moral to, kar sem ti dal, žal, spet vzeti. Najvažnejša točka metode, kako nekoga spravimo v odvisnot in ga na ta način napravimo zrelega za manipulacijo, je torej v tem, da ga prestrašimo, da bi utegnil izgubiti, kar si je pridobil in na kar se je navadil.

Ta princip, izpopolnjen in prefinjen, okrašen s številnimi olepšavami in ljubeznivostmi, je učinkovit na skoraj vseh področjih življenja. In vsakdo metodo uporablja, da bi mu prinesla korist. Vsakdo jo, samoumevno, uporablja, kolikor mu ravno dovoljujejo njegove možnosti (udobje v številnih uradih in na puščobnih delovnih mestih – služba sicer ni ne vem kako razburljiva, daje pa mi varnost – plača, dopust, dodatno pokojninsko zavarovanje, pokojnina. Zakaj bi se temu odrekel ? Poznate takšne argumente ? Gotovo jih. Iz STRAHU da ne bi izgubili, kar imajo, opravljajo milijoni ljudi svoje delo brez veselja. Sprijaznili so se z življenjem, ki ga že dolgo ne določajo sami. Kdo je kriv oz. ali gre resnično za vprašanje krivde, če vsakdo, naj bo kdorkoli in kjerkoli, poskuša poskrbeti za svoje dobro tako, da izkorišča STRAH drugega ? Dejansko deluje sistem le v součinkovanju dajanja in jemanja.

2. strah pred negotovostjo (zavarovalnice zavarujejo STRAH pred negotovostjo)

3. strah pred realnostjo

Naše življenje je nenehen razkorak med željami in realnostjo (finančno zmožnostjo), ki ovira izpolnitev teh želja. Naše dobro počutje (psihološki vidik) je veliki meri odvisno od tega, kako omenjeni razkorak rešujemo (naredil sem raziskavo o STROŠKIH GOSPODINJSTVA in BANČNIH STROŠKIH in na tej osnovi že ukrepal...).

Realnost lahko sprejmemo in poskusimo iz nje napraviti, kar je največ mogoče.

Pred realnostjo lahko bežimo, ker se bojimo, da ji ne bomo kos.

Vsak uspel poskus, da realnosti iztrgamo delček svojih želja, bo okrepil našo samozavest.

Vsak pobeg pred takim poskusom bo povečal STRAH, da bi utegnili doživeti poraz tudi pri naslednjem poskusu. Lahko bi rekli: Večji kot je strah manj je samozavesti in obratno...

Od česa je torej odvisno, kako bomo ravnali ?

Pretežno od tega, kakšen je naš odnos do resničnosti.

Večina naših konfrontacij z življenjskimi realnostmi je povezanih z naravnim strahom, da jim ne bomo kos.

Če je en način, kako se osvobodimo STRAHU, ta, da se strašni resničnosti umaknemo, pa je drugi, da resničnost obvladamo.

Beg – kratkoročno se znebimo strahu, ki nam povzroča neugodje, vendar ga ne odpravimo. Potlačimo strah in z njim tudi željo. Želja torej obstaja, nekoč se bo spet oglasila in zahtevala zadovoljitev. Z njo se bo ponovno pojavil STRAH verjetno močnejši kot prvič. To je razumljivo. Kajti, če se je kdo izognil težavi, namesto da bi se z njo spoprijel, bo njegova samozavest – kot že vemo – pri drugem poskusu šibkejša.

Obvladanje – ves čas, od trenutka odločitve: Problem bom rešil, spoprijel se bom z realnostjo – pa do dejanske zmage, se STRAH samo povečuje. Bojimo se ravno napetosti med načrtom in razrešitvijo. Strah pred njo je razlog, zakaj si toliko ljudi raje izbere udobnješo pot pobega, kot pa da bi se izpostavljali STRAHU, da resničnosti ne bodo kos.

Priljubljena metoda, kako se izognemo reševanju velikega problema, je tudi, da napihnemo manjši problem.

Pojav, ki ga imenujemo »LAKOTA PO SENZACIJAH« , je odlično sredstvo, kako ob tuji nesreči, zli usodi zmanjšamo svoj STRAH pred realnostjo.

Sem v letalu. Verjetnost, da se mi kaj zgodi obstaja, vendar je minimalna. Tega se zavedam in to zavestno sprejmem. Torej če se to zgodi, se moram pač sprijazniti. Ta metoda premagovanja STRAHU je torej sestavljena iz dveh bistvenih komponent:

1.PRVIČ – da se ne predamo nekemu nejasnemu in negotovemu občutku

2.DRUGIČ-odločimo se, kaj bi v danih razmerah storili, kaj se nam zdi najboljša rešitev.

Vse ostalo, česar ne moremo predvideti in na kar nimamo vpliva, moramo preprosto sprejeti. Pri tem tvegamo, da bi se lahko zgodilo, toda za tveganje smo se zavestno odločili.

Ker je z zastraševanjem možno vplivati na človekove odločitve, si tisti, ki to vedo, prizadevajo pri svojem nasprotniku v manipulativni igri zbuditi STRAH, ga ohranjati in po možnosti ali potrebi poglobiti, da bi ga lahko uporabili v svojo korist.

Učinkovita metoda, s katero lahko v veliki meri obvladamo strah, je njegova racionalizacija.

V vseh časih je bilo vse podvrženo spreminjanju. Navade, običaji, jezik in življenjski nazor, da celo morala – vse se je spreminjalo. Samo STRAH je ostal enak.

STRAH je vse prežemajoč psihološki pojav našega časa.

Za test...PRIPRAVI SEZNAM BOJAZNI, ki si jih spoznal iz lastnih izkušenj in jih opazil tudi pri drugih ljudeh (345 točk).

Če poznaš STRAHOVE drugih (to najlaže preizkusiš tako, da spoznaš svoje STRAHove...), lahko tudi bolj previdevaš njegova vedenja in ravnanja. Tudi s povsem preprostimi, vsakdanjimi odločitvami, je STRAH zelo navzoč (strah pred smradom iz ust, strah, da bi se osmešil-ne moreš preprečiti, da bi se komu zdelo smešno, kar se meni zdi smrtno resno, strah, da bo otroka povozil avto-a ga bom zato zaklenil v hišo, strah, da ga ne bom spustil...)

Proces odločanja

Proces odločanja in njegov rezultat sta bistveno odvisna od naslednjih štirih komponent:

1. splošnega pristopa, ki ga ima človek, ki odloča

2. njegovega vedenja o predmetu, o katerem odloča (znanje, razum, racionalnost)

3. oseb, ki na proces odločanja posredno ali neposredno vplivajo

4. osebnega stanja, razpoloženja v času odločitve (čustva, emocije)

Cilj slehernega vplivanja na odločitev je v čim večji meri omejiti kritično sposobnost presoje človeka, ki odloča, ter njegovo misel usmeriti k ugodnostim naše predlagane rešitve.

»Če se ne odločamo sami, deljajo to namesto nas drugi.«

Vse, kar počnemo in kar smo, če smo srečni ali nesrečni, če vsak dan živimo polno življenje ali ne, vse je odvisno od naše sposobnosti, če se znamo pravilno odločiti.

»Veš, tako sem srečen, da si vsak večer rečem, če se jutri zjutraj ne boš zbudil, si svoje življenje preživel tako, kakor si ga želel živeti«. Vsa skrivnost je v tem, da vem kaj hočem, in to tudi počnem. Nikomur ne prepuščaj odločitve o tem, kaj naj počnem in kaj mu življenje dela vredno življenja.

Predvsem ljudje ne vedo natančno, kaj zares hočejo v življenju. Pretežno prepuščajo drugim, da prevzamejo odločitve namesto njih. In ti drugi so seveda zainteresirani, da pri tem skrbijo za svoje ugodnosti.

Toda ali nas kdo nauči kako se pravilno odločati ?

Predvsem pri majhnih, dozdevno nepomembnih vsakdanjostih. Kot pravijo...hudič je v podrobnostih.

Ljudje večinoma sprejemamo le trenutne odločitve (o isti stvari sodimo lahko čez eno uro povsem drugače, odvisno od razpoloženja in na podlagi kake nepomembne podrobnosti...).

Ko se odločamo, največkrat sledimo impulzom[1], ki so v času odločitve najmočnejši. STRAH, da ne bi česa narobe naredili. Sploh ničesesar narediti ali narediti slab kompromis je nato najpreprostejši način obvladovanja realnosti. Vzrok pa je tudi v tem, da takšni ljudje ne poznajo celotne informacije, ki je za odločitev pomembna.

Kdor pozna ves sklop, ves kontekst, ima v igri vsakodnevne manipulacije v  rokah dragocen adut, ki mu ne omogoča samo, da sprejema odločitve v svojo korist, ampak da vpliva tudi na odločitve drugih – v svojo korist.              

Kdor želi vplivati na odločitev, bo tistega, ki naj bi se odločil, samo enostransko informiral (o tem govori t.i. asimetrija informacij in/ali teorija agenta, ki je še posebej prisotna v finančni industriji...)

»Poznavanje predmeta odločitve je za rezultat odločilnega pomena.«

Nepravilne odločitve do katerih je, po mnenju vodstva podjetja prišlo zaradi pomanjkljivih informacij.

Osupljivo je, kako malo vrednosti posvečamo ljudje potrebi, da bi se o predmetu svoje odločitve dejansko informirali. Pravzaprav skoraj nihče, ki pričakuje od nas odločitev v njegovo dobro, ni zainteresiran, da bi nas resnično informiral.

Toda kdo je zares zainteresiran, da bi nam naštel slabe strani neke stvari, če bi nas rad pripeljal do odločitve, v kateri vidi ugodnosti zase ?

Ne vzamemo si časa, da bi poiskali alternative ter jih med seboj pretehtali, preden se odločimo.

"Mladi mož, najpomembnejša lastnost politika je, da obvlada umetnost misliti na eni ravni in govoriti na drugi". To ni hinavščina, ampak politika, ni pa etično. Seveda bi bilo sožitje med ljudmi mnogo lažje, če bi se vsakdo brezpogojno držal etičnih načel ampak, se ne !

»Jaz povem odkrito, kar mislim«.  Dolgčas!

Če se kdo ravna po tem načelu, lahko vedno znova ugotavlja, kako majhen vtis zapusti pri ljudeh.   

Prevečkrat prepuščamo reagiranje na težave, svojemu trenutnemu razpoloženju. Nam gre za to, da med svoje MIŠLJENJE in GOVOR zavestno vgradimo nadzorni mehanizem, ki deluje tako rekoč avtomatično, ne glede na naše trenutno počutje.

1.Kaj hočem s tem, kar bom rekel, doseči ?

2.Kaj moram reči, da bom želeni cilj dosegel ?

Vsakemu človeku lahko rečete vse. Zares vse. Odvisno je samo od tega, kako to storite.

Kdor torej živi v prepričanju, da obstaja kar koli, o čemer »se ne da govoriti«, ne bo nikoli sposoben vplivati na druge ljudi v svoje dobro.

Kateri so torej razlogi, da se ne odločimo za pogovor, ki bi nas približal cilju ? Pravzaprav obstaja samo en vzrok: STRAH pred neznanim. Ne vemo kako bo nasprotnik reagiral. Bojimo se poraza ali tega da bi se osmešili. Ker si sami ne znamo predstavlajti, kako bo pogovor potekal, ga rajši sploh ne začnemo.

Vaša zadeva je lahko še tako dobra, samoumevna ali dragocena, drugi jo bodo videli in obravnavali samo tako, kakor jo boste vi znali predstaviti. Odločilno pri tem bo vedno, naj je vaše lastno prepričanje še tako pomembno, kaj nasprotnik misli o zadevi. To poudarja nujnost metode, da v središče manipulativnega pogovora ne postavimo sebe, ampak nasprotnika.

Če v naši razpravi izhajamo le iz tega, da je pomembno predstaviti stvar tako, kot ustreza njeni vrednosti, pa naredimo v praktičnem življenju še korak dalje. Z marsičem kar počnemo in rečemo, se poskušamo drugim predstaviti boljše, kakor sami menimo, da smo.

Potrebe in čustva

Na kaj pravzaprav mislimo, ko govorimo o čustvih ali emocijah ?

Če so naše osnovne potrebe razvijejo, se oblikujemo v sočutne ljudi.

Čustva imajo (v odnosu do razuma) pomen nečesa neracionalnega. Logično je, da se lastnih čustev ljudje celo sramujejo in jih zato skrivajo pred drugimi. To je zelo nevarno za psiho človeka in stresna stanja.

Nerazumevanje lastnega čustvovanja seveda človeka vodi v nerazumevanje čustovanja drugega, kar se kaže kot nelagodnost ali STRAH pred čustvi drugih oziroma STRAH pred iracionalnostjo drugega. Opisana zabloda, da so čustva iracionalna, se nanaša zlasti na neprijetna čustva.

Čustva so vselej logična. Logika čustev glede na merila po katerih subjekt  ocenjuje situacijo, v kateri doživlja čustva. To kar so refleksi za telo, so za psiho čustva.

Občutek je tisti, ki ga nenehno čutimo, čustva pa doživljamo samo občasno. Čustva občutimo samo v situacijah, ki se nam zdijo pomembne. Da subjekt občuti ustrezno čustvo, sploh ni potrebno, da je zares v stimulusni situaciji; dovolj je, da si tako situacijo predstavlja, bodisi v procesu spominjanja bodisi v procesu domišljije, in se nato odzove s čustvom. Da nastane čustvo, mora obstajati smisel (pomen), ki je ocenjen kot pomemben. Čustva spodbujajo mentalne procese in tako tudi mišljenje. Napačno stališče, da čustva mišljenje zavirajo. Mogoče je sočasno misliti in čustvovati.

Ne smemo dušiti svojih čustev.

Dokler človek ne bo dojel svojih čustev, ne bo mogel razumeti samega sebe, pa tudi drugega človeka ne.

Družba oblikuje ljudi in družba je tista, ki nas močno zaznamuje. Bolj kot je družba razslojena, manj imamo sebi enakih, manj je ljudi s katerimi imamo lahko enakovredne, vzajemne odnose. Vse kar imamo so razlike in neskončna hierarhija. Lahko se pohvalimo z neverjetno zmožnostjo raznolikosti. Poznamo več sistemov prepričanj in vrednot, slogov, vrst družin in načinov vzgoje.

Potreba je stanje telesnega ali psihičnega, neravnotežja, ki ga povzroča nek primanjkljaj v organizmu (snovi, informacij, ljubezni...).

Fiziološke potrebe

• po hrani, vodi, kisiku, spolnosti, spanju, počitku, stalni telesni temperaturi…
• ko je porušeno telesno ravnovesje
• so univerzalne, vrojene, njihova zadovoljitev je nujna za obstoj posameznika oz. vrste (npr. spolne potrebe) 

Psihosocialne potrebe

• po ljubezni, delu, svobodi, moči, spoštovanju, partnerstvu, družini, delu, podrejanju, dominiranju, redu, lepoti…
• ko je porušeno psihično ravnovesje
• nekatere potrebe so vrojene, veliko pa jih je pridobljenih pod vplivom socialnega okolja in individualnih

Posledica nezadovoljenosti potreb:

• fizioloških: telesne motnje, življenjska ogroženost, smrt, ne razvijajo se višje potrebe
• psihološke: občutja nezadovoljstva, manjvrednosti, slaba samopodoba, upad motivacije

Človek nezadovoljenost enih potreb lažje prenaša kot nezadovoljenost drugih, torej so določene potrebe močnejše.

Vse navedene potrebe so osnovne in vrojene in jih moramo imeti vsaj delno zadovoljene, če želimo dobro funkcionirati. Hierarhija obstaja glede na moč potreb (brez zraka umremo…). Višje potrebe lahko pričnemo zadovoljevati šele, ko so nižje vsaj približno zadovoljene. Dokler smo lačni, iščemo le hrano. Toda četudi nezadovoljenost fizioloških potreb najtežje prenašamo, nam, ko so enkrat zadovoljene, nič več ne pomenijo. Psihološko postanejo pomembnejše višje potrebe.

„Nižje“ potrebe so bolj vrojene in splošne, „višje“ pa bolj individualne in odvisne od kulturnega okolja. Človek bi naj bil po naravi dober in nesebičen, ker pa okolje ni vedno ugodno in zadovoljevanje vrojenih potreb frustrira, se pojavi agresivno vedenje (razlika od Freuda, ki je verjel, da je agresivna energija vrojena).
Na najvišjem mestu v hierarhiji je potreba po samoaktualizaciji. Maslow pravi, da vsak človek „po naravi“ teži k osebnostni rasti, to je k razvijanju tistih motivov in interesov, pri katerih najde občutke notranje izpolnitve in zadovoljstva: “Večina ljudi potrebuje ljubezen, varnost in zadovoljitev drugih osnovnih potreb, ki jih lahko zadovoljijo le od zunaj. Šele takrat, ko zunanji zadovoljevalci nasitijo ta notranja pomanjkanja, se začne resnični problem individualnega razvoja človeka, začne se samouresničevanje.” Ta težnja k samouresničitvi bi naj bila osnovno gonilo razvoja osebnosti.