MIKROKREDITI KOT OSNOVA SODOBNE FILANTOPIJE
Še vedno imam pred seboj SPODNJI mejl, ki zelo lepo in nazorno opisuje SODOBNO
FILANTROPIJO.
---------------------------------------------------------------------
Pozdravljeni
Prejšnji teden v sredo, na konferenci »Slovenija coop 2012«
sva med odmorom za kosilo (po vašem predavanju-linka do predavanja, če koga
zanima... http://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=ER7oR3tezEc
ENG
http://www.youtube.com/watch?v=IwO_kX8CCXU
SLO) izmenjala nekaj besed okoli
(ne)možnosti mikrokreditiranja pri nas.
Kot sem že omenil, sam že nekaj
časa razmišljam, da bi uvedel, poskušal uvesti ali kakorkoli drugače pospešiti
mikrokreditiranje pri nas. Z nečem podobnim, vendar v bolj majhnem obsegu se že
ukvarjam v Ugandi, kjer sem nekaj časa prebival pred leti. Tam smo uvedli tak
način, da vsako gospodinjstvo prejme toliko sredstev, kolikor jih potrebuje
izključno za zagon dejavnosti s katero se želijo ukvarjati (pletenje košar,
nakup sadik za na polje, nakup lesa za proizvodnjo). Nato morajo vsa sredstva
vrniti v roku enega leta (izjemoma 2 leti) s pribitkom 10 %. Sicer je to vse
skupaj mišljeno bolj kot socialna pomoč (čeprav
jemalci kredita o tem ne vedo nič), saj v državi, kjer je inflacija 15
% na tak način dolgoročno delaš izgubo. Na ta način se sedaj vrti okoli 3.000
€, kar je za pomoč približno 50 družin.
Že nekaj časa pa razmišljam, da bi
se nekaj podobnega lotil tudi v Sloveniji. V obliki socialne pomoči sem v stiku
z veliko družinami, katere so v nezavidljivem finančnem položaju in nujno
potrebujejo nekaj zagonskega kapitala za svojo dejavnost (kot sem že omenil,
sem v stiku predvsem z družinami, ki se ukvarjajo z domačo peko, saj le tako
lahko preživijo). Ljudem se sicer
lahko pomaga na način socialne pomoči, vendar sem sam prepričan, da to ni to,
saj jim s tem vzameš še tisto edino kar imajo – dostojanstvo. Prav tako pa sem
prepričan, da se veliko ljudi lahko z načinom mikrokreditiranja izvleče iz
težke situacije in posledično v nadaljevanju svoj zaslužen denar vlagajo nazaj
v banko – hranilnico – zadrugo.
Sam sem pripravljen vložiti v projekt mikrokreditiranja okoli
100.000 €. Zavedam se, da v svoji osnovi s tem denarjem ne bom
ustvarjal zaslužka, prej izgubo – vsaj v začetku. Vendar imam za ustvarjanje
dobička na razpolago svojo firmo, projekta bi se pa lotil predvsem zato, ker verjamem vanj in v ta način kreditiranja.
Vem da ste mi omenili, da v tem
trenutku pri nas ni uradne možnosti ukvarjanja s tem na ravni podjetja. Omenili
ste, da je možno ustanoviti le hranilnico, za kar pa je potreben kapital 1,5
milijona €.
Torej, če mogoče vidite kakšen
način, s katerim bi se lahko vseeno s tem ukvarjali, če mogoče poznate še
kakšne druge ljudi, ki imajo podobne zamisli,… Zelo bi vam bil hvaležen, če bi
mi posredovali kakšno idejo, možnost ali če bi me združili z drugimi ki bi se
prav tako ukvarjali s tem.
Za vse informacije se vam že
vnaprej zahvaljujem.
Želim vam lep in uspešen dan,
----------------------------------------------------
Ko vidiš, da imaš somišljenike, in da sami že dejansko svoj
zaslužen denar (beri: DOBIČEK) vlagajo preko mikokreditov v projekte v katere
verjamejo, si še bolj prepričan, da zaupaš v pravo, pravično stvar. Zakaj to delajo ?: »To ni finančno vprašanje, to je
vprašanje etike.«
SODOBNA FILANTROPIJA, o čem že gre ?
Ovrednotenje naših odločitev mora biti predvsem
trajnostno, »dolgoročno vzdržno – za človeka in njegove finance, družbo,
živali in okolje«. Rast oziroma razvoj je lahko trajnosten le v primeru mešanih
modelov, ko se ustvarjeni dobiček, vrača v podjetje, kjer tako ustvarja širši
družbeni, socialni vpliv. Na ta način se dobiček uporabi »zelo etično«.
Ampak, da boš znal ustvarjati dobiček moraš pridobiti, osvojiti potrebna znanja,
ki jih pričakujejo tudi sodobni filantropi...
Sodobna filantropija ni več brezciljno dobrodelna, ampak promovira
inovativni model dobrodelnosti: sodobni filantropi želijo, da se s
„podarjenimi“ sredstvi ravna tako kot s podjetniškim kapitalom in skupaj s
kapitalom vedno pogosteje ponuja tudi znanja,
kako ta kapital ohraniti in oplemenititi.
PROJEKT, ki bi se izvajal za
doseganje družbenoekonomskega cilja in bi zaračunal neko ceno ali honorar, a ob tem ne bi bil zmožen v celoti pokriti
lastnih stroškov, ne bi mogel veljati za SOCIALNI posel !!! Dokler mora PROJEKT računati na subvencije
ali donacije za pokrivanje izgub, tovrstna »organizacija« sodi v dobrodelno
dejavnost. Vendar pa TAKOJ, ko tak PROJEKT uspe trajno pokrivati
svoje stroške, vstopi v drug svet: SVET PODJETNIŠTVA. Pomembnosti dobrodelnosti ni mogoče
zanikati. Ustrezna je v primeru naravnih nesreč. Prav tako se k njej lahko
zatečemo po pomoč za tiste, ki so telesno preveč prizadeti, da bi lahko sami
kaj delali. Vendar nas včasih zavede, da se zanašamo na dobrodelnost. Na
splošno sem proti darilom in miloščini. Posameznikom odvzamejo občutek za
lastno pobudo in odgovornost. Če ljudje
vedo, da lahko stvari dobijo »brezplačno«, bodo nagnjeni k temu, da svojo
energijo in sposobnosti uporabijo za iskanje »brezplačnih« stvari, namesto da
bi energijo in iste sposobnosti uporabili za doseganje nečesa z lastnimi močmi.
·
Miloščina bolj spodbuja k odvisnosti kot samostojnosti in samozaupanju
·
Miloščina spodbuja tudi h korupciji (problem »NEETIČNEGA«
POSREDNIŠTVA oz. upravičenost n eupravičenih): ko se zbirajo donacije za upravičence[1],
so odgovorni za brezplačno razdeljevanje dobrin in storitev prvi uporabniki
programa, ki ga vodijo. Odgovorni se trudijo pridobiti ugodnosti, namesto da bi
jim šlo za tisto, kar jim pripada. Upravičenci nimajo možnosti za soodločanje
in tako odgovornost kot preglednost izgineta. Vsi odnosi te vrste so nepravični
in prispevajo le k temu, da revni postanejo še ranljivejši zaradi izkoriščanja
in manipulacije.
·
Ustvariti si ji potrebno lastne varnostne
rezerve in znati spoštovati »brezplačna« darila: lastne varnostne rezerve lahko ustvarimo s svojim
delom, ki ga dobimo plačanega in/ali z ustreznim optimiziranjem življenjskih
stroškov. Ko nekomu nekaj »brezplačno« deliš (npr. v primeru naravnih nesreč),
ga lahko tudi vzpodbudiš, da varčuje z minimalnim zneski za take primere v
prihodnje. Naravne nesreče so izredne razmere. Ko bo vzpostavljen normalen
položaj in ljudje lahko spet služijo denar s svojim delom, je znesek varčevanja
običajno enak »brezplačnemu« darilu.
·
Manjši kot je obseg sodne pristojnosti
oblasti, več možnosti imajo upravičenci, da jih slišimo. Upravičenci morajo
imeti možnost, da sodelujejo pri odločitvah, ki jih zadevajo. Tudi, če je prevlada dobronamerna, vodi v slepo ulico.
Če se revnim omogoči skrbeti za same sebe, lahko storijo
veliko več in veliko hitreje.
Vendar, osnova je VEDNO (mikro) kredit, FINANCIRANJE...
Evropske izkušnje španske
kooperative (zadruge) Mondargon - »ključna za razvoj je bila lastna banka«.
Eno od pomembnih prelomnic v razvoju Mondragona je bilo leto 1962, ko so
ustanovili svojo banko Cajo Laboral. Ugotovili so namreč, da se bodo
lahko razvijali le, če bodo imeli svojo banko, ki bo financirala razvoj.
Na drugi strani so izkušnje iz
Bangladeša in s tem povezana razmišljanja Muhammada Yunusa : »Sestavili smo
seznam glavnih značilnosti, ki jih mora imeti UČINKOVIT PROGRAM za boj proti
revščini. Toda s čim se mora začeti ?
Z izobraževanjem ? Kaj je z infrastrukturami ? Zdravstveno nego ? Sanitarnimi
pogoji ? Stanovanji ? Osredotočiti se
moramo na POSOJILO: REVNIM SMO DALI DENAR V GOTOVINI, da bi jih usmerili na
dolgo pot, po kateri lahko uidejo revščini. To je bila tvegana strategija.
Močno verjamem, da imajo vsi ljudje
prirojeno zmožnost, ki ostane večinoma neopažena: ZMOŽNOST PREŽIVETJA. Preprost
razlog, da so revni živi, dokazuje, da imajo to zmožnost. Ne potrebujejo, da
jim pokažemo, kako preživeti: to že vedo! Z omogočanjem dostopa do posojil
lahko revni v istem trenutku začnejo uporabljati svoje znanje in zmožnosti. Denar, ki ga zaslužijo s svojim trudom,
tedaj postane orodje, ključ, ki jim bo omogočal pridobivati nova znanja !
In sedaj se
zopet vračamo na začetek z mejlu mojega kolega in temeljnemu vprašanju ALI
SEM PRIPRAVLJEN V PROJEKTE V KATERIH POSLANSTVO VERJAMEM VLAGATI SVOJ DENAR ? KOLIKO NAS JE ??
»Morate biti
dovolj sebični, da se najprej uskladite s tem kar ste, sicer nimate drugim
ničesar dati«
Da si racionalen, trajnosten (ekonomsko »sebičen« in
ne-potraten), pomeni, da si etičen in moralen do sebe (razčistiš s sabo, kaj
si...), in dovolj izobražen, da lahko trezno pomagaš drugim...
Ni komentarjev:
Objavite komentar