Zakaj Slovenija potrebuje
učinkovit pokojninski sistem ?
POKOJNINSKI STEBRI v slovenskem pokojninskem sistemu
Državni zbor je leta 1992 s
sprejetjem Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zastavil pot reform
in razvoja novega pokojninskega sistema. Pokojnina kot glavni vir prihodkov
upokojencev (ZPIZ-1 , 1999-2001), bo v prihodnje sestavljena iz treh delov:
1.) del pripada upokojencu po
medgeneracijskem sporazumu (I. STEBER-javna pokojnina)
2.) del je pokojnina
pridobljena iz naslova obveznega DPZ, tako imenovana poklicna pokojnina (II. STEBER-obvezno),
3.) del je pokojnina pridobljena
iz naslova PDPZ (II. STEBER-prostovoljno
DPZ)
Trenutni slovenski pokojninski sistem (točneje
rečeno I. STEBER oz. zagotavljanje javne
pokojnine) temelji na sistemu sprotnega kritja oziroma na pretočnem sistemu
oziroma dokladnem sistemu financiranja
(ang. Pay-As-You-Go...PAYG). Tak sistem lahko deluje preko
aktivnega prebivalstva, ki plačuje socialne prispevke, ki zagotavljajo sprotno
izplačevanje pokojnin za generacijo sedanjih upokojencev. To razmerje se v
Sloveniji vse bolj zmanjšuje – trenutno za enega upokojenca dela 1,36
zaposlenega oziroma jih toliko plačuje prispevke.
Tukaj manjkata še III. STEBER in IV.STEBER,
ki v praksi še nista zaživela. Oba tudi zakonsko in davčno nista urejena. V
Sloveniji omenjamo samo III. STEBER, o IV.STEBER-u pa se niti govori ne, čeprav
je lahko izredno pomemben vir prihodkov. Ogromno starih ljudi v Sloveniji živi
samih v velikih nepremičninah, ki jih niti v sanjah ne more vzdrževati, hkrati
pa so največkrat še potrebni socialne podpore s strani države.
Ocenjujem, da je tukaj priložnost in izziv, ki ga naj država regulira na način, da
bo doživljensko vzdrževanje starejših na domu čimdlje mogoče in finančno
vzdržno. Tako za posameznika kot državo. Zopet bo potrebno doseči kompromis
(psihološki motiv lastnine je v Sloveniji zelo zakoreninjen in to je največji
izziv za spremembe.
I. STEBER – starostna pokojnina[1]
Različne strokovne institucije
in ugledni posamezniki prihodnjemu položaju upokojencev ne napovedujejo
blaginje.
Živimo v upanju, da bo prvi
pokojninski steber ostal stabilen pokojninski steber, v funkciji
medgeneracijske solidarnosti. Res je, da upanje umira zadnje kot pravimo, a
bolj realno in potrebno je korenito ukrepati na tem področju. Realnost je taka.
Kot izvira iz letnega poročilo
ZPIZ-a za leto 2014 je povprečna neto starostna pokojnina znašala 613,13 evra,
kar je 0,4 odstotka manj kot v letu 2013. Razmerje med povprečno pokojnino
in povprečno plačo se je v letu 2014 znižalo na 56,1 odstotka (lani 56,6
odstotka), razmerje med povprečno starostno
pokojnino in povprečno plačo pa na 61,0 odstotkov (lani 61,7 odstotka).
II. STEBER – dodatno pokojninsko zavarovanje
Dodatno pokojninsko zavarovanje je namenjeno
osebam, ki so že vključene v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje,
vendar si želijo dodatno socialno varnost v obdobju po upokojitvi.
Bistvo II. STEBER-a je, da pri
dodatnem pokojninskem zavarovanju prevzema
zavarovanec naložbeno tveganje z minimalnim zajamčenim donosom na vplačane
čiste premije. Za odmero dodatne pokojnine iz tega zavarovanja (varčevanja)
zato ni pomembna samo višina vplačanih premij, temveč tudi donos, ustvarjen z
nalaganjem sredstev. Pomemben cilj zavarovancev oziroma zaposlenih[2]
je učinkovito upravljanje s sredstvi, katerih lastniki so, in s tem doseganje
maksimalne vrednosti njihovega premoženja.
Mnenja sem,
da institut zajamčene minimalne donosnosti sredstev PDPZ, vloženih v VPS, s
katerim želi država zagotoviti varnost in določeno stopnjo donosnosti sredstev,
ne glede na uspešnost delovanja upravljavcev, v praksi ne more dovolj
učinkovito delovati, oziroma ne more pripomoči k oblikovanju učinkovitega
pokojninskega sistema. Uspešnost poslovanja VPS bi morala predvsem biti odvisna
od uspešnosti upravljanja zbranih sredstev in ustrezne naložbene politike glede
na donos in tveganje. Sicer pa je
naložbena politika VPS (in drugih izvajalcev PDPZ) v Sloveniji res zelo
omejena, in gre več ali manj za zelo pasivno upravljanje sredstev v portfelju.
Bolj je zadeva podobna bančnim depozitom, za katere pa plačujemo določene
stroške in provizije. Zato bi morali biti stroški in provizije povezani s takim
pasivnim upravljanjem minimalne (-i) oziroma zgolj pokrivati operativne stroške
izvajalcev.
II.
STEBER predstavljajo in izvajajo vzajemni pokojninski skladi
(VPS) (6 jih je), zavarovalnice (3 so) in pokojninske družbe (3), je pokazal predvsem TRI slabosti:
·
previsoki stroški
upravljavcev/izvajalcev: storitev izvajalcev PDPZ je vezana na previsoke
vstopne, izstopne in upravljavske stroške, donosi pa so manjši od pričakovanj
zavarovancev in so bili v zadnjih letih nižji od primerljivega dolgoročnega
bančnega varčevanja. Predvsem so neto donosi nepredvidljivi za varčevalce
oziroma lastnike pokojninskega premoženja, saj na stroške in provizije posameznik(-i)
ne morem(-o) vplivati.
·
sistem je nepregleden (pogrešam pregled
donosnosti izvajalcev DPZ nominalne in realne po letih in mesecih od leta 2002
dalje do danes) , zavarovanci nimajo nikakršnega vpliva na poslovanje
nosilcev zavarovanja;
·
institut »minimalna zajamčena
donosnost« daje zavarovancem (lastnikom pokojninskega premoženja) občutek, da
je varčevanje za dodatno pokojnino varno, odprava zajamčene donosnosti pa daje izvajalcem
svobodo, da se bo varnosti naložb namenjalo manj pozornosti, predvsem na račun
pričakovanih donosov na nepredvidljivih kapitalskih trgih (donsonost se mora
vedno primerjati s tveganjem, ki smo mu bili izpostavljeni da smo ta donos
dosegli t.j. standardni odklon)
Te tri pomanjkljivosti II.
STEBRA lahko uspešno dopolni stimulativen III. STEBER pokojninskega sistema – pokojninsko varčevanje v bankah
in hranilnicah in dodatno še IV. STEBER (vse
premoženje posameznika izven pokojninskega sistema).
III.
STEBER – prostovoljno, individualno dolgoročno varčevanje
Pokojninska
reforma (v letu 2013 in vse nadaljnje reforme) ne more v celoti odpraviti
padanja starostne pokojnine iz I. STEBRA , zato je nujno sistemsko
načrtovati ob II. STEBRU tudi III. STEBER - pokojninsko varčevanje v
bankah in hranilnicah.
Izpad
starostne pokojnine iz I.STEBRA je mogoče
učinkovito nadomestiti z lastnim bančnim pokojninskim varčevanjem za dodatno
pokojnino. Učinek (velikost privarčevanih sredstev bi bil višji), če bo tudi
država odigrala svojo vlogo.
Moj komentar: prebivalci
Slovenije imamo v bankah in hranilnicah cca 16 milijard € varčevanja. To je dokaz, da znamo
poskrbeti zase. Če bi država tudi tukaj odigrala svojo vlogo (npr. dodani
bonusi za individualno dolgoročno varčevanje z vplačilom dodatne, bonus premije
pokojninskega varčevanja...podobno smo poznali pri stanovanjski varčevalni
shemi), bi tako razbremenila sebe, saj I.
STEBER šepa in peša in bi dejansko lahko z javnimi sredstvi pomagali tistim,
ki so te pomoči najbolj potrebni (invalidi in osebe, ki si same ne morejo
pomagati in resnično ne morejo poskrbeti zase).ninsko
Kakšne značilnosti bi moralo imeti varčevanja v III. STEBRU, da bo
zanimivo kot individualno varčevanje:
·
donos je fiksen in vnaprej znan delovanje po sistemu ni »presenečenj«
·
sredstva naj spadajo v jamstveno shemo bank in hranilnic;
·
Banka/Hranilnica jamči varčevalcem varnost varčevanja z vsem
svojim premoženjem;
·
Varčevalci nimajo nobenih stroškov (brez vstopne provizije,
izstopne provizije ali upravljalske provizije);
Individualno pokojninsko varčevanje v III. STEBRU še ni dobilo prave podpore države: ko posameznika sam prevzema vse večjo
odgovornost za svojo socialno varnost v času uživanja pravic iz I. STEBER-a so nujne dohodninske olajšavave
s čimer bo država vzpodbujala k množičnejšemu vstopanju zaposlenih v
pokojninsko varčevanje;
·
Davčno čimbolj enakopravna obravnava III. STEBRA glede na II.
STEBER (zavarovancu, ki v svojo
korist plačuje
premije, se zniža osnova za dohodnino
za leto, v katerem je bila premija plačana; znesek premije, ki jo za račun
zavarovanca
plačuje delodajalec, se ne
všteva v osnovo za dohodnino; delodajalcu se premije, ki jih v posameznem letu
plača v korist
zavarovancev, priznajo kot
davčna olajšava pri davku od dohodka pravnih oseb in pri davku od dohodkov iz
dejavnosti; od
premije se ne plačujejo
prispevki za socialno varnost, itd.);
·
Obračunane obresti pri pokojninskem
varčevanju naj ne bi bile obdavčene;
IV.
STEBER-vse premoženje izven pokojninskega sistema
vključuje osebno varčevanje in vse osebno premoženje, ki ga ima
posameznik izzven pokojninskega sistema (npr. tudi lastništvo nepremičnin, kjer
smo Slovenci izredni...). Nepremičnina bi lahko bila vir prihodkov (najemnina,
odajanje...), a v Sloveniji se dogaja, da je mnogo praznih nepremičnin ali pa v
njih živijo starejši ljudje sami. Čim
starejši smo, čim težje in dražje je vzdrževanje nepremičnine, katere lastniki
smo.
Kako
učinkovit je trenutno slovenski pokojninski sistem ?
OECD
navaja, da je klasifikacija različnih pokojninskih sistemov in različnih
pokojninskih načrtov med državami zelo težavna. Primerjava sistemov in načrtov
je lahko celo sporna, saj ima vsaka od držav svoje gospodarske, socialne,
kulturne, politične in zgodovinske okoliščine. Ne obstaja idealen pokojninski
sistem, ki bi postal univerzalen model za vse države. Kljub vsem razlikam pa
obstajajo nekatere funkcije in značilnosti pokojninskih sistemov, ki vodijo do
večjih koristi strank/upravičencev, in povečujejo verjetnost trajnosti in
finančne vzdržnosti pokojninskega sistema v prihodnosti, in s tem večjo stopnjo
zaupanja celotne skupnosti v pokojninski sistem. Skupne značilnosti vseh
pokojninskih sistemov lahko testiramo in preizkušamo ter tako primerjamo z
ostalimi pokojninskimi sistemi. Zanje je pomembna merljivost in
primerljivost.
Ocenjevanje
in spremljanje učinkovitosti pokojninskih skladov tako obveznih kot
prostovoljnih[3] omogoča
primerjavo delovanja, sicer različnih
pokojninskih sistemov. Učinkovitost svetovnih in evropskih pokojninskih
sistemov lahko merimo na podlagi indeksa učinkovitosti pokojninskega sistema
kot ga izračunava avstralski center za finančne študije (Melbourne Mercer,
Global Pension Index), finančna korporacija Allianz ali pa francoska
investicijska finančna korporacija Natixis, ki je član druge največje francoske
bančne grupacije BPCE.
Razvrstitev
Slovenskega pokojninskega sistema
Leto
|
2013
|
2014
|
Razvrstitve pokojninskih sistemov držav
»raziskovalcev« 2014
|
Mecer-Avstralija
|
SLO še ni uvrščena (CRO ni uvrščena)
|
SLO še ni uvrščena (CRO ni uvrščena)
|
Avstralija:
2/25, Francija: 14/25; Nemčija 11/25
|
Natixsis-Francija
|
16/150 (za primerjavo CRO: 35)
|
20/150 (za primerjavo CRO: 32)
|
Avstralija:
5/150 Francija: 15/150; Nemčija: 7/150
|
Allianz - Nemčija
|
31 mesto med 44 (za primerjavo CRO 15)
|
46 med 50 !!!
(za primerjavo CRO 28)
|
Avstralija:
1/50; Francija: 38/50; Nemčija: 25/50
|
Žal
Slovenije še ni v tej klasifikaciji kot jo pripravlja raziskovalni center
Mercer iz Avstralije, zato sva se ženo
odločila, da tudi slovenskemu pokojninskemu sistemu omogočimo njegovo mesto in
primerljivost z drugimi svetovnimi pokojninskimi sistemi (pripravljava tudi
magistrsko nalogo s tega področja). Po klasifikaciji finančne korporacije
Allianz (»Pension Sustainability Index«) je slovenski pokojninski sistem v letu
2014 uvrščen na nezavidljivo 46. mesto med 50. pokojninskimi sistemi. Največji
padec je opazen v letu 2014 (v letu 2013 smo bili 31. med 44). Zadnja ocena
poslabšanja uvrstitve je v določeni meri poledica novih dejstev – Slovenija
postaja vse bolj stara država in to vse hitreje... Več o tem na predavanju, ki ga pripravljam ...
Zaradi razpršenosti lastništva posamezni
lastniki nismo zmožni ali zainteresirani nadzorovati delo upravljavca
pokojninskega sklada, zaradi stroškov povezanih s tem. Korist namreč, v
nasprotju s stroški, poberejo vsi obstoječi lastniki pokojninskega sklada.
Omenjeni stroški so vzrok, da vsak od malih lastnikov predpostavlja, da bo
delovanje upravljavca VPS nadzirala tretja oseba, kar se izraža v končnem
majhnem nadzoru njegovega delovanja. Zaradi navedenega teorija agenta v primeru
razpršenega lastništva ločeno od lastniške funkcije predlaga oblikovanje posebnih nadzornih organov,
katerih izključna naloga je izvajanje nadzora nad delovanjem agenta. Kljub
upoštevanju tega predloga in razmejitvi lastništva in nadzora nad sredstvi VPS
obstaja nevarnost, da upravljavec VPS pri svojem delovanju namesto ciljev
lastnikov sklada zasleduje lastne cilje (Skok, 2002).
Pristop k minimiziranju stroškov na enoto
premoženja v upravljanju uporablja tudi Japonski sklad (GPIF), ki upravlja
javna pokojninska sredstva[4]
(ang. Public Pension Reserve Fund-PPRF).
Zanimivo je, da kljub temu ne dosega boljših donosov. Tako minimiziranje
stroškov je povezano s pasivno in konzervativno naložbeno politiko tega sklada
(omejitve glede naložb pokojninskih skladov). Glede na institut minimalne zajamčene
donosnosti je pristop minimiziranja stroškov lahko zelo primeren tudi za
slovenske VPS.
V. ZAKLJUČEK
Mnenja sem, da je za učinkovitost
pokojinskega sistema, primerna pokojnina pomembna, vendar je največji
potencial možnih izboljšav v merjenju, upravljanju in različnih razkritjih
tveganj, vsebovanih v pokojninskih poslih. Izboljšave omenjenih pokojninskih
vidikov ne moremo vpeljati brez ustrezne organizacijske strukture pokojninskega
sistema, ki bo pripravljen in sposoben izvajati te pomembne naloge.
Primerna in učinkovita organizacijska struktura bo
lahko odgovorila na bistvena vprašanja delovanja pokojninskega sistema, kot so:
·
kaj
želimo s pokojninskimi načrti, pokojninskimi skladi in njihovim delovanjem
in upravljanjem doseči ?
·
katere kritične momente je potrebno upoštevati,
ko želimo oblikovati učinkovitejšo organizacijo ?
·
v čem je nova organizacija boljša glede na
tradicionalne pokojninske sisteme ?
·
kaj nas
ovira in nam preprečuje oblikovanje učinkovitejše organizacije
pokojninskega sistema ?
·
ali lahko te ovire premagamo in kako ?
Model
življenjskega cikla posameznikovega ekonomskega obnašanja predlaga, da mora posameznik stalno optimizirati
svojo porabo skozi celo življenje (sledi predavanje in članek o tej temi...).
Večinoma to naprej pomeni zadolževanje zaradi dosege cilja primerne izobrazbe
in prebivališča ter zaradi trajnih potrošnih dobrin. Vračilo dolga v aktivni
dobi, ko tudi ustvarjamo primerno finančno premoženje. V neaktivni dobi se mora
akumulirano premoženje (finančno in nefinančno premoženje npr. nepremičnine, ki
hitro postanejo breme, ko se staramo...) preoblikovati v primerne pokojninske
prihodke. Sicer bomo imeli v vsaki starajoči se družbi z zagotavljanjem
primerljivih dohodkov, ki smo jih dosegali v naši aktivni dobi (beri: naš
standard bo padel...) > ali se bomo s
tem sprijaznili in znali živeti je temeljno vprašanje ?
Največkrat
obstajata dva temeljna razloga, da
teorija oziroma model ne zaživi v praksi:
1.) ljudje zelo težko prepoznajo model
optimiziranja porabe in ga zato v praksi slabo uporabljajo, in
2.) problem principala
in agenta (ang. principal-agent problem)
in asimetrija informacij, ki med potrošnika/varčevalca in njihovim denarjem postavljata
ogromno posrednikov.
Večina človekovih slabosti oziroma šibkosti (ang. human foibles)[5]
vpliva na to, da ljudje kot posamezniki niso najboljši pri zagotavljanju svojih
pokojninskih prihrankov. Te ugotovitve
nedvomno veljajo tudi za slovenski pokojninski sistem.
Praktične
koristi oblikovanja učinkovitega pokojninskega sistema so:
1.)
sodelovanje širokega kroga zaposlenih v
prostovoljnem dodatnem pokojninskem zavarovanju, kjer so interesi sodelujočih
usklajeni in sredstva dobro upravljana,
2.)
usklajeni interesi pomenijo pravni okvir v
katerem finančni interesi strank/upravičencev pokojninskih skladov niso v
navzkrižju z interesi potencialnih drugih skupin deležnikov (ang. stakeholders),
3.)
dobro lastniško upravljanje (ang. good governance) pomeni obliko
organizacije, ki ima jasno določeno poslanstvo, postavljen učinkovit nadzor in
izvršne funkcije, ter prav tako učinkovite operativne funkcije, kar je vse
nujno potrebno za doseganje poslanstva organizacije. Dobro gospodarjenje zahteva upravljati zadosti velik obseg sredstev,
kar prinaša tudi konkurenčne stroške na enoto,
4.)
ustrezne vladne politike lahko uspodbujajo tako
vsklajenost interesov kot tudi dobro upravljanje pokojninskih skladov. Vladna
politika mora v prvi vrsti zagotoviti, da bodo pokojninski skladi lahko
zasledovali in uresničevali edini pomemben cilj njihovega delovanja –
ustvarjanje vrednosti za stranke/upravičence pokojninskih skladov (The Ideal
Pension-Delivery organization:Theory and Practice, Ambachtseer 2007).
Kje
je prostor za izboljšanje (vsakega) pokojninskega sistema ?
- povišati upokojitveno starost, ki
mora odsevati pričakovano življenjsko dobo, tako sedaj kot v prihodnosti
in na ta način ZMANJŠATI izdatke javnih pokojnin (v SLO: pokojnina iz I. STEBRA)
- promovirati
(beri: narediti spodbudno, stimulativno) zaposlenost in/ali zaposlovanje
starejših oseb, kar bo povišalo prihranke in s tem dohodke v neaktivni
dobi ter hkrati omejilo poviševanje pokojninskih izdatkov iz I. STEBRA (če bi bili že upokojeni
namesto aktivni)
- davčno
spodbujati privatno varčevanje (v SLO: v II. in III. STEBRU) v okviru pokojninskega sistema in izven
njega (IV. STEBER – vse
premoženje izven pokojninskega sistema) zaradi zmanjšanja odvisnosti
od javne pokojnine (v SLO: I.
STEBER)
- povečati
udeležbo zaposlenih in/ali samozaposlenih dodatnem pokojninskem
zavarovanju (v SLO: II. STEBER) in postaviti investicijsko
privlačen III. STEBER – poceni,
donosnejši od depozitov pri bankah, bolj transparenten ter zagotavljanje
ažurnih informacij o privarčevanih sredstvih
- zmanjšati
oziroma onemogočiti nenamenske odlive pokojninskih sredstev (prihrankov)
(v SLO: II. STEBER) – sicer se
izgubi smisel II. STEBRA
izboljšati
učinkovitost lastniškega upravljanja v pokojninskih skladih (vidik stroškov in
donosnost) (v SLO: II. STEBER) (velika
razpršenosat lastništva pokojninskih sredstev t.j. veliko število malih
lastnikov). Razpršeno lastništvo se lahko omili preko skrbnika/zaupnika
lastnikov.
Učinkovit
pokojninski sistem bo v celoto povezal gospodarske politike, socialne politike
ter politike finančnih trgov, in čimbolj uskladil različne interese, kar bo
zagotavljalo primerno oblikovanje vrednosti za vse deležnike (ang. stakeholders) v pokojninskih
skladih.
Vsekakor se veselim vaši
vprašanj in povratnih informacij ter komentarjev.
Hvala za sodelovanje.
Več informaciji na
predavanjih, ki jih pripravljam...
Ivančna Gorica, 23.3.2015
[1]
STAROSTNA POKOJNINA
je odvisna od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma
ZAVAROVALNIH OSNOV, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli
zaporednih 18 letih (24 letih, ZPIZ-2) zavarovanja
po 1.1.1970, ki so zanj najugodnejši (ZPIZ-1-UPB4, 39.člen). Za izračun
POKOJNINSKE OSNOVE se zavarovalne osnove (plače) iz prejšnjih let
PRERAČUNAJO Z VALORIZACIJSKIMI KOLIČNIKI, tako da ustrezajo gibanju POVPREČNIH
PLAČ (do 31.12.1990) in pokojnin (od 1.1.1991 dalje) v koledarskem letu pred
uveljavitvijo pravice do pokojnine (ZPIZ-1-UPB4, 47.člen). Sam Izračun
starostne pokojnine:je precej kompliciran. Izračun poenostavljeno izgleda:
A x
B = C
C x
D = E
Legenda: A...neto zavarovalna osnova=neto plača
oz. nadomestilo plače, B...valorizacijski količnik, C...pokojninska osnova, D...odmerni
odstotek
E...starostna pokojnina Več o tem na predavanju, ki ga pripravljam ...
[2] Zavarovanec oziroma zaposleni je vedno
lastnik vplačanega premoženja, ne glede na to ali plačila zanj izvaja
delodajalec.
[3]
Obvezni in prostovoljni privatni pokojninski
sklad sta izraza, ki jih v Sloveniji poznamo v drugem stebru pokojninskega
sistema. V okviru slovenskega dodatnega pokojninskega zavarovanja/varčevanja
poznamo oba termina »obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje« in
»prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje«. Slednje se naprej loči
na kolektivno in individualno (poznamo tudi ti dve vrsti pokojninskih načrtov).
Glede na razlago OECD je poklicni (ang. occupational) pokojninski načrt vezan na poslovni/pogodbeni odnos
med delodajalcem (organizacija, ki ustanovi pokojninski načrt, tako imenovani »sponzor« pokojninskega načrta) in delavcem (članom
in/ali upravičencem iz pokojninskega načrta). Pokojninski načrt lahko ustanovi
posamezno podjetje ali pa skupina podjetij npr. iz iste panoge. Pokojninski
načrt lahko ustanovijo tudi
»organizacije delavcev« ali strokovna združenja. Za vse velja, da lahko
pokojninski načrt ustanovijo posamezno ali pa kot skupen pokojninski načrt.
Pokojninski načrt lahko izvaja sponzor pokojninskega načrta direktno, ali pa lahko
pokojninski načrt »izvaja« pokojninski sklad ali druga finančna ustanova, ki
ima za to pooblastila. Individualni pokojninski načrti ni vezan na delovno
razmerje. Vseeno pa lahko delodajalec in/ali država lahko prispeva v
individulni pokojninski načrt.
[4] Mnoge države »delno
kapitalsko financirajo« svoje sicer večino dokladno oziroma pretočno (ang. Pay-As-You-Go-PAYG) financirane sisteme
socialnega zavarovanja z oblikovanjem tako imenovanih skladov javnih
pokojninskih rezerv. Gre za neko vmesno stopnjo pri prehodu na naložbeni način
financiranja (ang. funded), ki ga
navadno izvajajo privatni pokojninski skladi. Glavna razlika med običajnimi
pokojninskimi skladi in skladi javnih pokojninskih rezerv je v tem, da končni
lastnik oziroma upravičenec pokojninskih sredstev v primeru sklada javnih
rezerv nima statusa pravnega lastnika kot v primeru »navadnega« pokojninskega
sklada. Po vsebini financiranja in načinu upravljanja je sklad nekje med našim
ZPIZ-om in vzajemnimi pokojninskimi skladi (VPS-ji).
[5] Najbolj značilne so: pomanjkanje samokontrole,
vztrajnost in odlašanje, preveč izbere, nepravilni sklepi in »prehitro« zaupanje informacijam, strah
in odklonilen odnos do izgube.
Ni komentarjev:
Objavite komentar