Etika in razvoj denarnih zavodov

Uvod

Korenine moralnih in etičnih načel v denarnih zavodih so tesno povezane z razvojem hranilništva v 19.stoletju, tako v Sloveniji kot tudi izven nje. Mnenja sem, da je hranilnica za slovenske razmere  bližje poslanstvu in viziji etičnega denarnega zavoda[1].

Varčevanje se je začelo v posameznih oblikah kazati že v daljni preteklosti človeške družbe. Potreba po kreditu in shranjevanju nadomestnih dobrin (pšenice, dragih kovin, orodja...) sta vodila k nastanku denarnih zavodov v Babilonu, kjer so le-ti nastali iz državnih skladišč (kot zanimivost-tudi danes se kot zavarovanje« kredita v etični banki[2] v Italiji vzame sir parmezan kateremu vrednost raste s časom...torej je pokritje neodplačanega dolga ob rednem odplačevanju kredita z vsakim dnem ugodnješe za etično banko). Podobni zavodi so nastali malo pozneje v Egiptu. Egiptovski Jožef je celo uredil obvezno varčevanje pšenice, da bi se zaloge iz »sedmih debelih let porabile v sedmih suhih letih«. Podobno so delovale žitnice na Češkem že leta 1683. Iz njih so se razvili prvi ljudski denarni zavodi v Evropi.

Ljudje so pričeli varčevati pri hrani iz preprostega razloga-vsak naslednji dan je negotov in nepredvidljiv. Določeno gotovost pa lahko dosežemo le z zavestnim varčevanjem. Varčevanju je bila posvečena velika pozornost, varčnost je postala vrlina človeka, ki mu omogoča lažje premagovanje življenjskih težav.

Prva banka, ki je bila javno pravno uzakonjena, je bila ustanovljena leta 1472 v Sieni v Lombardiji z nazivom Monte Pio.  (danes znana pod imenom Monte dei Paschi di Siena)[3]. Ta in podobne ustanove so takrat zadovoljevale le potrebe razvoja trgovine in drugih gospodarskih panog v interesu vladajočega razreda, potrebe širokih gospodarskih panog v interesu vladajočega razreda, potrebe širokih slojev delovnih ljudi, ki so razpolagali le z majhnimi sredstvi, pa so še vedno ostale zanemarjene. Je prva banka, ki je imela zavarovane depozite.

Idejni začetnik in pobudnik ustanavljanja hranilnic je bil znani pisec romana Robinson Crusoe Daniel Defoe (v Angliji leta 1697), ki je poudarjal potrebo po ustanavljanju kreditnih ustanov za široke množice širomašnih ljudi, kjer bi se zbirali njihovi prihranki. Iz tako zbranih prihrankov pa bi se dajali ugodni krediti za zadovoljevanje njihovih potreb. Njegova ideja se ni takoj realizirala zaradi odpora in nerazumevanja vladajočih krogov v tedanji Angliji (Katunarić, 1973).

Začetki bolj organizirane varčevalne in hranilniške dejavnosti pa segajo v drugo polovico 18. stoletja. Od začetka hranilnice niso bile institucije javnopravnega značaja, marveč so to bila dobrodelna društva (charities angleško), ki so omogočala revnejšim slojem prebivalstva varno nalaganje prihrankov. Samostani, župnišča in podobne ustanove, ki so bili skoraj edini nosilci dobrodelne pomoči ostarelim in obubožanim prebivalcem, so za mornarje, delavce vseh vrst, vojake itd. Začeli organizirati zbiranje njihovih prispevkov in poskrbeli za varno hrambo tako zbranega denarja. Tako so nižji sloji za časa svojega dela dali že sami nekaj na stran za stare dnim nesreče, bolezni in druge primere, tako da niso bili odvisni izključno od pomoči drugih.

Ustanovitelji hranilnic so prav kmalu spoznali, da je treba zbrani denar tudi na koristen način nalagati, in tako so začeli proti plačilu obresti denar posojati, varčevalcem pa njihove prihranke prav tako obrestovati. Kot prvo, ki je začela vloge obrestovati navajajo viri hranilnico (Ruthwell Parish Bank), ki jo je ustanovil Henry Duncan, 10.maja 1810 v Ruthwellu v Veliki Britaniji. To je bilo rojstvo hranilniške dejavnosti[4].

Kaj se je tako dramatičnega zgodilo s pojavom hranilnic in v čem so bile bolj etične od bank tistega časa ?

Želja in ideja Henryja Duncana[5], da naredi nekaj resnično trajnega za množico nepriviligiranih članov delavskega razreda, je vodila do gibanja za ustanovitev hranilnice. Globoko je verjel v dostojanstvo delovnega človeka. Kjerkoli je videl krivico, je deloval in govoril proti njej. Kljub grozljivi revščini tistega časa, je bil popolnoma prepričan, da so subvencije ponižujoče in nič ne pripomorejo k dostojanstvu in neodvisnosti posameznika, ki bo lahko gospodar lastnega življenja. Za to pa je nujna tudi finančna vključenost posameznika. Bil je etična oseba in spoštoval visoke moralne standarde.

Hkrati pa je imel Henry Duncan tudi prepotrebne bančne izkušnje in je dobro poznal varčevalne sheme.

Kakšno socialno inovacijo je Henry Duncan uvedel v hranilnici ?

Obstoječe banke so zahtevale 10 funtov za otvoritev računa, medtem ko je nova hranilnica zaračunala samo četrtino funta za svoje člane-župljane (ang. parish=župnija).  Bistveno nižji znesek je pomenil, da je bila hranilnica dostopna tudi do sedaj finančno izključenim skupinam prebivalstva[6]. To je bila velika teoretična in praktična revolucionarna sprememba v poslovanju in organiziranju takratnih denarnih zavodov. Privarčevana sredstva hranilnice so se nalagaka preko večje banke po 5% (od tega je član varčevalec dobil 4%). Velik poudarek je bil na »racionalizaciji« poslovanja hranilnice[7], kar se kaže v zelo nizkih operativnih stroških hranilnice, saj se je razlika večinoma vlagala v sklad za dobrodelne namene in v »nagradne« obresti za dolgoročne varčevalce.

Naslednja pomembna značilnost, ki loči hranilnico od banke je njena osredotočenost na lokalno realno gospodarstvo. To je pomenilo, da je dobiček ostal v lokalni skupnosti in pri lokalnem prebivalstvu. Po svoji vsebini in namenu, so krediti takratnih hranilnic zelo podobna oblika financiranja mikrokreditom[8], ki so še posebej razvili do konca 20.ega stoletja. Več o temu v posebnem podpoglavju...

Splošna značilnost hranilnic je, da so njihovi komitenti predvsem posamezniki ali gospodinjstva. Zato imajo praviloma številne vlagatelje z majhno povprečno velikostjo vlog. Praviloma ne morejo dajati vseh vrst posojil in ta posojila morajo biti navadno zavarovana[9]. Za hranilnice veljajo torej na splošno ista načela poslovanja kot za banke, le da je prioritetni vrstni red drugačen. Glavno načelo hranilniškega poslovanja je predvsem varnost poslov in likvidnost, medtem ko dobičkonosnost ne pride toliko v poštev, ker namen hranilnic ni ustvarjati si čezmerne dobičke, ampak je ta namen obča koristnost: poslov naj bo toliko prinašajo, kolikor je potrebno, da se krijejo operativni stroški, morebitni presežki se odvajajo v rezervni sklad.

Jamstvo kot del načela varnosti je pri hranilnicah najpomembnejše. Jamstvo mora biti pri hranilnicah močnejše in boljše kot pri bankah, saj je lahko v trenutku prizadeto veliko število malih varčevalcev.

Če so hranilnice vzajemne (»mutual savings bank« angleško) za njihove obveznosti odgovarjajo varčevalci s svojimi vlogami, to je s svojim v hranilnico vloženim kapitalom-gre za obliko finančne zadruge (kooperative) in/ali vzajemne, zadružne hranilnice[10].

Navajam: »Načeloma velja, da so hranilniške in bančne vloge manj tvegane kot pa bi bilo za varčevalca neposredno posojanje prihrankov. Obenem pa so zaradi specializiranosti finančnih organizacij prihranki usmerjeni v donosnejše oziroma gospodarnejše investicije kot pa bi to lahko storila posamezna gospodinjstva, s čimer se znižujejo tudi stroški finančnih tokov, če je le finančno tržišče dovolj pomembno, da omogoča ekonomičnost obsega«...

To sem zapisal v svoji diplomski nalogi »Razvoj hranilništva v Sloveniji« pred 20 leti. A danes imam občutek, da sem takrat napisal nekaj neresenic. Zakaj – nalogo sem pisal po svojem najboljšem vedenju, a nisem upošteval etike in morale v finančni industriji oziroma psihologije človeka v povezavi s teorijo agenta. O čem govorim ? KAJ SE JE ZGODILO V LETU 2007 ? (JAVNO POVABILO ZA NAKUP DELNIC NKB Maribor...) in KAJ SE JE ZGODILO V LETU 2014 ? {Država nas je razlastila...}

Zgodovina denarnih zavodov in hranilništva na Slovenskem

Podobno kakor drugod po svetu je bilo tudi na Slovenskem izposojanje denarja že davno v rabi. Denar so posojali redki posamezniki za oderuške obresti, saj javnih ustanov za te namene še ni bilo, ker družbene in ekonomske razmere še niso omogočale njihovega ustanavljanja.

Zgodovinsko gledano lahko na Slovenskem govorimo o kulturnem dualizmu, ki je izhajal iz jezikovnih razmer. V 19.stoletju je, zlasti v neagrarnih dejavnostih, prevladovala nemščina. Označevanje neke gospodarske dejavnosti z nacionalno oznako pomeni v konkretnem primeru opozoriti na zavestna prizadevanja slovesnke politike, da bi obstoječim institucijam postavila ob bok nove ustanove, ki bi s poudarjanjem slovenstva tudi na ekonomskem področju podprle boj slovenskega naroda za popolno emancipacijo. Slovenska politika druge polovice 19.stoletja je imela zato posluh tudi za ekonomska vprašanja.

Prve hranilnice (denarni zavodi) na Slovenskem so se pojavile v začetku 19. stoletja kot del nemškega informacijskega sistema in se  zaradi tega niso mogle razširiti zunaj ozkega mestnega okolja. Najstarejši javni denarni zavod na Slovenskem je bil že leta 1820 ustanovljen v Ljubljani – Ljubljanska hranilnica, ki je začela s poslovanjem v skromni sobi enega svojih članov. Slabost takratnih hranilnic je bila, da so bile ustanovljene z nemškim kapitalom in so bile tako v nemških rokah. Hranilnice so dajale posojila le na hipoteko, in tako, človek brez premoženja ni uspel priti do posojila, po drugi strani pa so se zbrana denarna sredstva nalagala zunaj Slovenije (izvoz kapitala), zaradi česar se je v slovenskih gospodarskih krogih pojavilo tarnanje glede »pomanjkanja denarja«. Prve hranilnice z domačim slovenskim kapitalom so bile ustanovljene v večjih centrih šele v drugi polovici 19. stoletja (med leti 1869-1874).

Leta 1889 je bila na Štajerskem po prizadevanju narodnih mož dr. Dečka, dr. Radeja in Mihaela Vošnjaka[11], ki je bil 20 let njen predsednik, v Celju ustanovljena Južnoštajerska hranilnica. Povod za njeno ustanovitev je dal ukaz avstrijskega sodnega ministra, ki je dovoljeval na slovenskem ozemlju vpise v zemljiško knjigo v slovenščini. Posledica tega je bila, da so tedanje hranilnice, ki so bile v nemških rokah, pričele odklanjati posojilne prošnje, katerim je bil priložen zemljiškoknjižni izvleček, iz katerega je bil razviden kak slovenski vpis.

V mnogih občinah oziroma okrajih so Slovenci do konca 19. stoletja dosegli politično premoč. Z ustanavljanjem regulativnih hranilnic[12] so omogočili zbiranje finančnih sredstev in jih usmerjali v lokalno in narodnostno pomembne investicije, namreč v gradnjo šol, občinskih stanovanj oziroma družinskih hiš, vodovodov, cest, železnic, gasilskih domov ipd.

Konec leta 1894 je že delovalo 67 zadružnih denarnih zavodov, pretežno Vošnjak-Delitzschevega tipa, vendar se je že razvijalo zadružništvo Raiffeisnovega tipa.Vilhelm Raiffeisen se je posvetil zlasti kreditnemu zadružništvu. Napisal je načela[13], ki so opredeljevala:

·       1. )okoliš delovanja zadruge

·       2.) poslovne deleže, ki morajo omogočati tudi najrevnejšim, da pristopijo k zadrugi, vsak pa mora jamčiti za zadrugo z vsem svojim premoženjem, s čimer se poveča zaupanje vanjo,

·       3.) vodstveni ljudje delajo brezplačno; deleži se ne obrestujejo,

·        4.)  hranilne vloge lahko vlaga vsak, kredit pa dobijo samo zadružniki.

Število »vošnjakovih« hranilnic je naraščalo, vendar v njih ni bilo utrjeno notranje poslovanje in ustvarjanje solidnejših odnosov navzven (potrebno je bilo okrepiti finančna znanja in vodstvene sposobnosti).

Mihael Vošnjak je želel Raiffeisenove in Schultze-Delitzscheve specifičnosti hranilnic združiti in uporabiti za potrebe slovenskega prebivalstva. S tem se je pokazala finančna trdnost hranilnice zaradi njene diferenciacije hranilnih vlog, saj bi razpolagala z majhnim številom velikih vlog in velikim številom majhnih vlog, ki jih nalaga v hranilnice prebivalstvo. Tako kot številčnost posojilojemalcev posameznega denarnega zavoda zmanjšuje tveganje vlagateljev (beri: če ni donosnih projektov, se vloge ne plemenitijo ampak samo »hranijo«...), tudi združevanje zadružnih sredstev z naslonitvijo na kak večji zavod lahko zmanjšuje tveganje posameznega denarnega zavoda.

Naslednjič...razvoj denarnih zavodov po II. svetovni vojni

---

[1] Kaj je etični denarni zavod (etična banka ali hranilnica)?  

Od kolegice bančnice sem dobil vprašanje »Stojan, etična banka v Sloveniji, ali je to sploh mogoče ? Ja, res se sliši utopično v tem kaosu nezaupanja v Sloveniji. Je pa tudi res, in to je po mojem mnenju najpomembneje, da je banka lahko toliko etična kolikor s(m)o etični njeni solastniki, uprava in nadzorniki ter seveda tudi njeni komitenti. Etične banke uporabljajo eko-socilane kriterije, ko odbravajo kredit za posamezen projekt. Hkrati upoštevajo tudi finančne kriterije. Projekt mora imeti tudi finančni donos ob obvladljivem tveganju, kar zagotavlja dolgoročni obstoj etičnega denarnega zavoda. Pomembna je transparentnost delovanja denarnega zavoda – kdo je nosilec projekta, rok vračila, morebitne zamude pri odplačevanju. Vvarčevalci  in/ali člani, ki so hkrati tudi solastniki takega etičnega denarnega zavoda  imajo ažuren vpogled v projekte. Tako se lahko odločajo, kateremeu projektu bodo namenili svoje varčevanje (vloga in/ali depozit) pri denarnem zavodu. Varčevalci izberejo tak denarni zavod prav zaradi transparentnosti delovanja.

[2] Banca Etica iz Italije je v lastništvu 36.888 članov, od tega 30.991 fizičnih oseb posameznikov in 5.897 pravnih oseb (podatek december 2013,  generalna skupščinia FEBEAv Freiburgu maj 2014- podatki iz prve roke od direktorja banke Uga Biggeria)

[3] V mesecu juliju 2012 so stavkali zaposleni v najstarejši italijanski banki Monte dei Paschi di Siena , katere vodstvo namerava do leta 2015 zaradi slabega finančnega stanja odpustiti okoli 4600 zaposlenih in zapreti 400 poslovalnic. Tretja največja italijanska banka je morala pred časom zaprositi za državno pomoč, da bi izpolnila kapitalske zahteve Evropske bančne agencije. Po ocenah italijanske centralne banke Monte dei Paschi di Siena potrebuje med 1,3 in 1,7 milijarde evrov svežega kapitala (Finance, 27.7.2012)

[4] Tudi do prve zakonske urditve je prišlo v Angliji, kjer je bil zakon o hranilnicah sprejet 15. Maja 1816. Leta 1819 je v Angliji poslovalo 359 hranilnic.

[5] Henry Duncan (8 Oktober 1774 – 12 Februar 1846) je bil škotski minister, geolog in socialni reformist. Je ustanovitelj prve komercialne hranilnice. Bil je tudi velik filantrop.

[6] Bećir Kečanović:"Korupcija je sekundarna težava, ki izvira iz izključenosti posameznikov iz družbe"  Vključevanje v družbo je zanj ključni dejavnik pri izkoreninjanju abotnosti družbe.

[7] Racionalizacija poslovanja denarnega zavoda: ni gotovinskega poslovanja, ni poslovalnic (nepremičnine). To sta zelo visoki postavki operativnih stroškov in/ali investicijskih stroškov, ki jih denarni zavod običajno prenese na svoje komitente.

[8] Mikrokrediti omogočajo finančno vključevanje do tedaj izključenih ranljivih skupin prebivalstva. Muhamad Junus, nobelov nagrajenec za mir 2007, je s svojo banko Grameen iz Bangladeša z nesebično pomočjo pomagal milijonom revnim ljudem po svetu. “Trajnega miru ne moremo doseči, ne da bi velikanske množice ljudi našle način, kako se izkopati iz revščine. Mikrokreditiranje je eden izmed takšnih načinov, razvoj od spodaj pa služi tudi k napredku demokracije in človekovih pravic (Muhamad Junus).

[9] Razlike med banko in hranilnico (poleg ustanovitvenega kapitala -za ustanovitev banke v Sloveniji potrebujemo 5 mio € oz. za hranilnico 1 mio € ustanovitvenega kapitala) so v glavnem v zvezi z opravljanjem storitev povezanimi z odprtjem in/ali upravljanjem finančnih skladov (pokojninskih, investicijskih, vzajemnih...), storitev  v zvezi izvedenimi finančnimi  instrumenti ter posredovanjem storitev pri sklepanju zavarovanj. V tržni ekonomiji delujejo hranilnice v sklopu bančnega sistema kot finančne organizacije, ki skrbijo predvsem za razvoj hranilništva in vzgojo varčevalcev na tem področju.

[10] V finančni zadrugi (kooperativi) gre za koncept razpršenega lastništva in velja a človek 1 glas - vsak, ki bo vplačal vložek (predpisan bo minimalni vložek za fizične osebe, s.p.-je, gospodarske družbe, osebe javnega prava, občine, zadruge, vse oblike socialnih podjetij,...) v finančno zadrugo (kooperativo). Organizacija zadruge mora biti pravno urejena in organizirana tako, da zagotavlja in uresničuje trojno vlogo članov zadruge, in sicer kapitalsko-vlagateljsko razmerje z deležem in udeležbo na dobičku, upravljalsko razmerje pri čemer so člani  zastopani (neposredno in/ali posredno) tudi v organih upravljanja in nadzora zadruge ter transakcijsko oziroma poslovno razmerje-koristi, ki jih člani dosegajo v zadrugi bi na trgu dosegli z višjimi stroški.

[11] V pregledu razvoja denarnega varčevanja pri nas moramo poudariti vlogo Mihaela Vošnjaka (1837-1920), ki velja za pobudnika in organizatorja hranilnišva na Slovenskem. Kot poslanec na Dunaju in v Gradcu je kljub močnemu nasprotovanju Nemcev dosegel osnovanje posojilnice v Celju leta 1881, ki je bila ustanovljena kot zadruga (kooperativa).

[12] Čeprav so bile hranilnice ustanovljene s slovenskim kapitalom, so imele le-te še zmeraj zaslombo v avstrijskem pravilniku »regulativ« iz leta 1844, ki je določal pogoje za ustanovitev in delovanje hranilnice ter varoval hranilne vloge pred zlorabo. Regulativne hranilnice so se smele ukvarjati po posebnem statutu le z absolutno dobro zavarovanimi kreditnimi posli, večinoma s hipotekarnimi krediti na prvem mestu. Uživale so posebne prednosti, zlasti to, da so smele sprejemati denarne vloge mladoletnih otrok, sirot, varovancev (pupilne vloge).

Regulativne hranilnice sodijo, poleg kreditne zadruge, zadružne centrale in zadružne zveze, med najpomembnejše inovativne institucije mlade slovenske narodne družbe. Njih svojskost je bila v rabi slovenščine, ki je omogočala prodor finančnih inovacij v slovensko okolje. Sicer pa tudi iz tehničnega vidika ni šlo zgolj za posnemanje tujih vzorov. Z delitvijo deležev na glavne in poslovne so se slovenske hranilnice razlikovale od Schultze-Delitzschevega tipa, tako da upravičeno govorimo o vošnjakovih, ki so odgovarjale posebni slovenskim razmeram, saj so bili glavni deleži v rokah zavednih slovenskih narodnjakov.

[13] To so načela, ki bodo z določenimi modifikacijami upoštevana pri ustanovitvi, organizaciji in vodenju etične finančne ustanove v Sloveniji (brzgotovinsko poslovanje, breznepremičninsko poslovanje, dodatno opredeliti delitev dobička-do 90% dobička ostane v finančni ustanovi, že omenjena racionalizacija operativnih stroškov: ni gotovinskega poslovanja,  ni poslovalnic.