STRAH, potrebe in čustva...KDO SEM ?

Zelo pogost razlog, ki vodi do neetičnega, nemoralnega vedenja in/ali odločanja, so finančne težave (npr. ostaneš brez službe in s tem brez rednih prihodkov, mogoče ne boš imel moči, da boš razmišljal etično, moralno... STRAH)

„Mnogim ljudem manjka le denar, da bi bili pošteni“

Carlo Dossi

STRAH je občutek, ki je človeku omogočil preživetje naravne selekcije zgodovine. Vsi smo potomci človeka, ki je prepoznal nevarnost, ki jo je aktiviral notranji občutek strah.
To, da je nekoga strah, je tako človeško kot vsaka osnovna človeška potreba. Živimo v svetu, v katerem nam na vsakem koraku preti nevarnost. Zato smo v ranem otroštvu smo pod budnim nadzorom staršev, saj otrok ni sposoben kompleksnega dojemanja okolice, še posebej sedaj, ko tehnologija narekuje naš napredek.

Strahovi so prisotni vedno, ko se pojavijo določena tveganja. Toda stopnja tveganja je povezana z znanjem, zato so stvari jasne: če nečesa ne znaš, te je bolj strah, kot če znaš. In prav zato strah ne sme biti razlog, da se nečesa ne lotimo, temveč naj bo spodbuda, da začnemo pridobivati znanje.

V psihološkem smislu je strah občutek, ki nas opozarja, da nismo sposobni, da bi obvladali položaj, v katerem se znajdemo. Znano je tudi, da se je večina ljudi začela ukvarjati s podjetništvom zato, ker se je morala. Neprijetne razmere so jih prisilile, da so premagali strah in naredili tisto, kar jih je plašilo.

Značilna vsebina začetnih strahov je, da so megleni, nestrukturirani. To je posledica že omenjenega neznanja oziroma pomanjkljivega znanja.  In zato je bistveno, da strah konkretiziramo. Tako strah dojamemo in se laže z njim spoprimemo.  S STRAHOM se da, preko izogabanja, relativno dobro shajati v življenju, ampak bistevno je, da se z njim spoprimemo, spopademo. Torej narediti moraš ravno tisto česar, te je strah (npr. strah te je kač, ampak najboljše zdravilo je, da se s strahom soočiš tako, da si kačo položiš čez rame in ji dovoliš, da te spozna...tudi sam sem to naredil...

Moram reči, da sem kačo spoštoval, in prepričan sem, da je ona to čutila. Ta lepotec je rdečerepi udav...Majku sm švicu...

STRAH je potrebno kvantificirati, ovrednotiti, bolj konkretizirati. Največkrat rečemo: »Ne vem česa me je strah, kar nečesa...?« Sicer je strah zelo abstrakten.

Vse strahove pridobimo in posvojimo v najzgodnješih letih svojega življenja. Različni strahovi, ki jih imamo, nadzorujejo naša življenja. Če v našem otroštvu strah ni bil ustrezno reguliran, bomo imeli v nadaljnjem življenju probleme pri soočanju z njim. Seveda pa so prav tako različna travmatična doživetja odgovorna za naše strahove.

Na vsako odločitev, ki jo sprejmemo, in na vsako dejanje vpliva na tak ali drugačen način tudi STRAH.

STRAH je odločujoč dejavnik slehernega vzgojnega procesa, ne glede na kateri ravni človekovega sožitja poteka.

Katere vrste strahu poznamo oziroma česa nas je ljudi najbolj STRAH ?

Naslednje tri vrste strahu vplivajo v veliki meri na naše vedenje, ravnanje, in so zato oporne za vsako manipulativno igro:

1. strah, da bi pridobljeno spet izgubil

Cilj metode je ustvariti odvisnot in dobiti nasprotnika v roke. Si ga podrediti tako, da se mu da nekaj, od česa se ne bo hotel ločiti.  Če ne boš storil, kar od tebe zahtevam bom moral to, kar sem ti dal, žal, spet vzeti. Najvažnejša točka metode, kako nekoga spravimo v odvisnot in ga na ta način napravimo zrelega za manipulacijo, je torej v tem, da ga prestrašimo, da bi utegnil izgubiti, kar si je pridobil in na kar se je navadil.

Ta princip, izpopolnjen in prefinjen, okrašen s številnimi olepšavami in ljubeznivostmi, je učinkovit na skoraj vseh področjih življenja. In vsakdo metodo uporablja, da bi mu prinesla korist. Vsakdo jo, samoumevno, uporablja, kolikor mu ravno dovoljujejo njegove možnosti (udobje v številnih uradih in na puščobnih delovnih mestih – služba sicer ni ne vem kako razburljiva, daje pa mi varnost – plača, dopust, dodatno pokojninsko zavarovanje, pokojnina. Zakaj bi se temu odrekel ? Poznate takšne argumente ? Gotovo jih. Iz STRAHU da ne bi izgubili, kar imajo, opravljajo milijoni ljudi svoje delo brez veselja. Sprijaznili so se z življenjem, ki ga že dolgo ne določajo sami. Kdo je kriv oz. ali gre resnično za vprašanje krivde, če vsakdo, naj bo kdorkoli in kjerkoli, poskuša poskrbeti za svoje dobro tako, da izkorišča STRAH drugega ? Dejansko deluje sistem le v součinkovanju dajanja in jemanja.

2. strah pred negotovostjo (zavarovalnice zavarujejo STRAH pred negotovostjo)

3. strah pred realnostjo

Naše življenje je nenehen razkorak med željami in realnostjo (finančno zmožnostjo), ki ovira izpolnitev teh želja. Naše dobro počutje (psihološki vidik) je veliki meri odvisno od tega, kako omenjeni razkorak rešujemo (naredil sem raziskavo o STROŠKIH GOSPODINJSTVA in BANČNIH STROŠKIH in na tej osnovi že ukrepal...).

Realnost lahko sprejmemo in poskusimo iz nje napraviti, kar je največ mogoče.

Pred realnostjo lahko bežimo, ker se bojimo, da ji ne bomo kos.

Vsak uspel poskus, da realnosti iztrgamo delček svojih želja, bo okrepil našo samozavest.

Vsak pobeg pred takim poskusom bo povečal STRAH, da bi utegnili doživeti poraz tudi pri naslednjem poskusu. Lahko bi rekli: Večji kot je strah manj je samozavesti in obratno...

Od česa je torej odvisno, kako bomo ravnali ?

Pretežno od tega, kakšen je naš odnos do resničnosti.

Večina naših konfrontacij z življenjskimi realnostmi je povezanih z naravnim strahom, da jim ne bomo kos.

Če je en način, kako se osvobodimo STRAHU, ta, da se strašni resničnosti umaknemo, pa je drugi, da resničnost obvladamo.

Beg – kratkoročno se znebimo strahu, ki nam povzroča neugodje, vendar ga ne odpravimo. Potlačimo strah in z njim tudi željo. Želja torej obstaja, nekoč se bo spet oglasila in zahtevala zadovoljitev. Z njo se bo ponovno pojavil STRAH verjetno močnejši kot prvič. To je razumljivo. Kajti, če se je kdo izognil težavi, namesto da bi se z njo spoprijel, bo njegova samozavest – kot že vemo – pri drugem poskusu šibkejša.

Obvladanje – ves čas, od trenutka odločitve: Problem bom rešil, spoprijel se bom z realnostjo – pa do dejanske zmage, se STRAH samo povečuje. Bojimo se ravno napetosti med načrtom in razrešitvijo. Strah pred njo je razlog, zakaj si toliko ljudi raje izbere udobnješo pot pobega, kot pa da bi se izpostavljali STRAHU, da resničnosti ne bodo kos.

Priljubljena metoda, kako se izognemo reševanju velikega problema, je tudi, da napihnemo manjši problem.

Pojav, ki ga imenujemo »LAKOTA PO SENZACIJAH« , je odlično sredstvo, kako ob tuji nesreči, zli usodi zmanjšamo svoj STRAH pred realnostjo.

Sem v letalu. Verjetnost, da se mi kaj zgodi obstaja, vendar je minimalna. Tega se zavedam in to zavestno sprejmem. Torej če se to zgodi, se moram pač sprijazniti. Ta metoda premagovanja STRAHU je torej sestavljena iz dveh bistvenih komponent:

1.PRVIČ – da se ne predamo nekemu nejasnemu in negotovemu občutku

2.DRUGIČ-odločimo se, kaj bi v danih razmerah storili, kaj se nam zdi najboljša rešitev.

Vse ostalo, česar ne moremo predvideti in na kar nimamo vpliva, moramo preprosto sprejeti. Pri tem tvegamo, da bi se lahko zgodilo, toda za tveganje smo se zavestno odločili.

Ker je z zastraševanjem možno vplivati na človekove odločitve, si tisti, ki to vedo, prizadevajo pri svojem nasprotniku v manipulativni igri zbuditi STRAH, ga ohranjati in po možnosti ali potrebi poglobiti, da bi ga lahko uporabili v svojo korist.

Učinkovita metoda, s katero lahko v veliki meri obvladamo strah, je njegova racionalizacija.

V vseh časih je bilo vse podvrženo spreminjanju. Navade, običaji, jezik in življenjski nazor, da celo morala – vse se je spreminjalo. Samo STRAH je ostal enak.

STRAH je vse prežemajoč psihološki pojav našega časa.

Za test...PRIPRAVI SEZNAM BOJAZNI, ki si jih spoznal iz lastnih izkušenj in jih opazil tudi pri drugih ljudeh (345 točk).

Če poznaš STRAHOVE drugih (to najlaže preizkusiš tako, da spoznaš svoje STRAHove...), lahko tudi bolj previdevaš njegova vedenja in ravnanja. Tudi s povsem preprostimi, vsakdanjimi odločitvami, je STRAH zelo navzoč (strah pred smradom iz ust, strah, da bi se osmešil-ne moreš preprečiti, da bi se komu zdelo smešno, kar se meni zdi smrtno resno, strah, da bo otroka povozil avto-a ga bom zato zaklenil v hišo, strah, da ga ne bom spustil...)

Proces odločanja

Proces odločanja in njegov rezultat sta bistveno odvisna od naslednjih štirih komponent:

1. splošnega pristopa, ki ga ima človek, ki odloča

2. njegovega vedenja o predmetu, o katerem odloča (znanje, razum, racionalnost)

3. oseb, ki na proces odločanja posredno ali neposredno vplivajo

4. osebnega stanja, razpoloženja v času odločitve (čustva, emocije)

Cilj slehernega vplivanja na odločitev je v čim večji meri omejiti kritično sposobnost presoje človeka, ki odloča, ter njegovo misel usmeriti k ugodnostim naše predlagane rešitve.

»Če se ne odločamo sami, deljajo to namesto nas drugi.«

Vse, kar počnemo in kar smo, če smo srečni ali nesrečni, če vsak dan živimo polno življenje ali ne, vse je odvisno od naše sposobnosti, če se znamo pravilno odločiti.

»Veš, tako sem srečen, da si vsak večer rečem, če se jutri zjutraj ne boš zbudil, si svoje življenje preživel tako, kakor si ga želel živeti«. Vsa skrivnost je v tem, da vem kaj hočem, in to tudi počnem. Nikomur ne prepuščaj odločitve o tem, kaj naj počnem in kaj mu življenje dela vredno življenja.

Predvsem ljudje ne vedo natančno, kaj zares hočejo v življenju. Pretežno prepuščajo drugim, da prevzamejo odločitve namesto njih. In ti drugi so seveda zainteresirani, da pri tem skrbijo za svoje ugodnosti.

Toda ali nas kdo nauči kako se pravilno odločati ?

Predvsem pri majhnih, dozdevno nepomembnih vsakdanjostih. Kot pravijo...hudič je v podrobnostih.

Ljudje večinoma sprejemamo le trenutne odločitve (o isti stvari sodimo lahko čez eno uro povsem drugače, odvisno od razpoloženja in na podlagi kake nepomembne podrobnosti...).

Ko se odločamo, največkrat sledimo impulzom[1], ki so v času odločitve najmočnejši. STRAH, da ne bi česa narobe naredili. Sploh ničesesar narediti ali narediti slab kompromis je nato najpreprostejši način obvladovanja realnosti. Vzrok pa je tudi v tem, da takšni ljudje ne poznajo celotne informacije, ki je za odločitev pomembna.

Kdor pozna ves sklop, ves kontekst, ima v igri vsakodnevne manipulacije v  rokah dragocen adut, ki mu ne omogoča samo, da sprejema odločitve v svojo korist, ampak da vpliva tudi na odločitve drugih – v svojo korist.              

Kdor želi vplivati na odločitev, bo tistega, ki naj bi se odločil, samo enostransko informiral (o tem govori t.i. asimetrija informacij in/ali teorija agenta, ki je še posebej prisotna v finančni industriji...)

»Poznavanje predmeta odločitve je za rezultat odločilnega pomena.«

Nepravilne odločitve do katerih je, po mnenju vodstva podjetja prišlo zaradi pomanjkljivih informacij.

Osupljivo je, kako malo vrednosti posvečamo ljudje potrebi, da bi se o predmetu svoje odločitve dejansko informirali. Pravzaprav skoraj nihče, ki pričakuje od nas odločitev v njegovo dobro, ni zainteresiran, da bi nas resnično informiral.

Toda kdo je zares zainteresiran, da bi nam naštel slabe strani neke stvari, če bi nas rad pripeljal do odločitve, v kateri vidi ugodnosti zase ?

Ne vzamemo si časa, da bi poiskali alternative ter jih med seboj pretehtali, preden se odločimo.

"Mladi mož, najpomembnejša lastnost politika je, da obvlada umetnost misliti na eni ravni in govoriti na drugi". To ni hinavščina, ampak politika, ni pa etično. Seveda bi bilo sožitje med ljudmi mnogo lažje, če bi se vsakdo brezpogojno držal etičnih načel ampak, se ne !

»Jaz povem odkrito, kar mislim«.  Dolgčas!

Če se kdo ravna po tem načelu, lahko vedno znova ugotavlja, kako majhen vtis zapusti pri ljudeh.   

Prevečkrat prepuščamo reagiranje na težave, svojemu trenutnemu razpoloženju. Nam gre za to, da med svoje MIŠLJENJE in GOVOR zavestno vgradimo nadzorni mehanizem, ki deluje tako rekoč avtomatično, ne glede na naše trenutno počutje.

1.Kaj hočem s tem, kar bom rekel, doseči ?

2.Kaj moram reči, da bom želeni cilj dosegel ?

Vsakemu človeku lahko rečete vse. Zares vse. Odvisno je samo od tega, kako to storite.

Kdor torej živi v prepričanju, da obstaja kar koli, o čemer »se ne da govoriti«, ne bo nikoli sposoben vplivati na druge ljudi v svoje dobro.

Kateri so torej razlogi, da se ne odločimo za pogovor, ki bi nas približal cilju ? Pravzaprav obstaja samo en vzrok: STRAH pred neznanim. Ne vemo kako bo nasprotnik reagiral. Bojimo se poraza ali tega da bi se osmešili. Ker si sami ne znamo predstavlajti, kako bo pogovor potekal, ga rajši sploh ne začnemo.

Vaša zadeva je lahko še tako dobra, samoumevna ali dragocena, drugi jo bodo videli in obravnavali samo tako, kakor jo boste vi znali predstaviti. Odločilno pri tem bo vedno, naj je vaše lastno prepričanje še tako pomembno, kaj nasprotnik misli o zadevi. To poudarja nujnost metode, da v središče manipulativnega pogovora ne postavimo sebe, ampak nasprotnika.

Če v naši razpravi izhajamo le iz tega, da je pomembno predstaviti stvar tako, kot ustreza njeni vrednosti, pa naredimo v praktičnem življenju še korak dalje. Z marsičem kar počnemo in rečemo, se poskušamo drugim predstaviti boljše, kakor sami menimo, da smo.

Potrebe in čustva

Na kaj pravzaprav mislimo, ko govorimo o čustvih ali emocijah ?

Če so naše osnovne potrebe razvijejo, se oblikujemo v sočutne ljudi.

Čustva imajo (v odnosu do razuma) pomen nečesa neracionalnega. Logično je, da se lastnih čustev ljudje celo sramujejo in jih zato skrivajo pred drugimi. To je zelo nevarno za psiho človeka in stresna stanja.

Nerazumevanje lastnega čustvovanja seveda človeka vodi v nerazumevanje čustovanja drugega, kar se kaže kot nelagodnost ali STRAH pred čustvi drugih oziroma STRAH pred iracionalnostjo drugega. Opisana zabloda, da so čustva iracionalna, se nanaša zlasti na neprijetna čustva.

Čustva so vselej logična. Logika čustev glede na merila po katerih subjekt  ocenjuje situacijo, v kateri doživlja čustva. To kar so refleksi za telo, so za psiho čustva.

Občutek je tisti, ki ga nenehno čutimo, čustva pa doživljamo samo občasno. Čustva občutimo samo v situacijah, ki se nam zdijo pomembne. Da subjekt občuti ustrezno čustvo, sploh ni potrebno, da je zares v stimulusni situaciji; dovolj je, da si tako situacijo predstavlja, bodisi v procesu spominjanja bodisi v procesu domišljije, in se nato odzove s čustvom. Da nastane čustvo, mora obstajati smisel (pomen), ki je ocenjen kot pomemben. Čustva spodbujajo mentalne procese in tako tudi mišljenje. Napačno stališče, da čustva mišljenje zavirajo. Mogoče je sočasno misliti in čustvovati.

Ne smemo dušiti svojih čustev.

Dokler človek ne bo dojel svojih čustev, ne bo mogel razumeti samega sebe, pa tudi drugega človeka ne.

Družba oblikuje ljudi in družba je tista, ki nas močno zaznamuje. Bolj kot je družba razslojena, manj imamo sebi enakih, manj je ljudi s katerimi imamo lahko enakovredne, vzajemne odnose. Vse kar imamo so razlike in neskončna hierarhija. Lahko se pohvalimo z neverjetno zmožnostjo raznolikosti. Poznamo več sistemov prepričanj in vrednot, slogov, vrst družin in načinov vzgoje.

Potreba je stanje telesnega ali psihičnega, neravnotežja, ki ga povzroča nek primanjkljaj v organizmu (snovi, informacij, ljubezni...).

Fiziološke potrebe

• po hrani, vodi, kisiku, spolnosti, spanju, počitku, stalni telesni temperaturi…
• ko je porušeno telesno ravnovesje
• so univerzalne, vrojene, njihova zadovoljitev je nujna za obstoj posameznika oz. vrste (npr. spolne potrebe) 

Psihosocialne potrebe

• po ljubezni, delu, svobodi, moči, spoštovanju, partnerstvu, družini, delu, podrejanju, dominiranju, redu, lepoti…
• ko je porušeno psihično ravnovesje
• nekatere potrebe so vrojene, veliko pa jih je pridobljenih pod vplivom socialnega okolja in individualnih

Posledica nezadovoljenosti potreb:

• fizioloških: telesne motnje, življenjska ogroženost, smrt, ne razvijajo se višje potrebe
• psihološke: občutja nezadovoljstva, manjvrednosti, slaba samopodoba, upad motivacije

Človek nezadovoljenost enih potreb lažje prenaša kot nezadovoljenost drugih, torej so določene potrebe močnejše.

Vse navedene potrebe so osnovne in vrojene in jih moramo imeti vsaj delno zadovoljene, če želimo dobro funkcionirati. Hierarhija obstaja glede na moč potreb (brez zraka umremo…). Višje potrebe lahko pričnemo zadovoljevati šele, ko so nižje vsaj približno zadovoljene. Dokler smo lačni, iščemo le hrano. Toda četudi nezadovoljenost fizioloških potreb najtežje prenašamo, nam, ko so enkrat zadovoljene, nič več ne pomenijo. Psihološko postanejo pomembnejše višje potrebe.

„Nižje“ potrebe so bolj vrojene in splošne, „višje“ pa bolj individualne in odvisne od kulturnega okolja. Človek bi naj bil po naravi dober in nesebičen, ker pa okolje ni vedno ugodno in zadovoljevanje vrojenih potreb frustrira, se pojavi agresivno vedenje (razlika od Freuda, ki je verjel, da je agresivna energija vrojena).
Na najvišjem mestu v hierarhiji je potreba po samoaktualizaciji. Maslow pravi, da vsak človek „po naravi“ teži k osebnostni rasti, to je k razvijanju tistih motivov in interesov, pri katerih najde občutke notranje izpolnitve in zadovoljstva: “Večina ljudi potrebuje ljubezen, varnost in zadovoljitev drugih osnovnih potreb, ki jih lahko zadovoljijo le od zunaj. Šele takrat, ko zunanji zadovoljevalci nasitijo ta notranja pomanjkanja, se začne resnični problem individualnega razvoja človeka, začne se samouresničevanje.” Ta težnja k samouresničitvi bi naj bila osnovno gonilo razvoja osebnosti.