Lastnina kot potreba...in nekaj o denarju in potrošništvu

Lastništvo in lastnina sta izraza, ki ju ni mogoče celovito opredeliti le na podlagi pravnih in kulturoloških konceptov ali glede na filozofsko ozadje, čeprav vsebujeta vse naštete razsežnosti. Gre namreč za zgodovinski sociokulturni pojav, ki je tesno povezan s človekovo psihološko potrebo po nečem, tj. po lastnini. »Lastnina je veliko več kot le skupek zakonskih razmerij, določil; je izraz družbenega odnosa, ki ureja in organizira medsebojna razmerja med ljudmi ter med ljudmi in materialnim okoljem.« (Davies 2007, str. 24).

Teoretično pojmovanje lastništva je zelo vplivalo na procese kolonizacije, pa tudi na sodobno zakonodajo, zlasti v zahodnih državah z anglosaškim kulturno-zgodovinskim ozadjem. V tem pogledu so bila posebej pomembna razmišljanja Johna Locka in Georga Wilhelma Friedricha Hegla.

John Locke (1632–1704) je napisal dve razpravi o vladanju (Locke 1978) in bil s tem eden prvih filozofov, ki so vprašanje lastnine obravnavali razumno in razumljivo, to njegovo razmišljanje pa je imelo dolgoročne posledice in je vplivalo na prihodnjo filozofsko tradicijo.

Locke se sklicuje na Sveto pismo in zdrav razum, saj naj bi ta sam po sebi razumel božjo voljo, da so vse dobrine na tem svetu skupno dobro, teorijo delitve lastništva pa razlaga tako, da so dobrine ljudem dane »v skupno rabo, in to brez izrecnega dogovora vseh, ki so pri tem udeleženi.«

Pravica do zasebne lastnine in lastnina temeljita na treh predpogojih:

a.) tudi za druge mora ostati dovolj lastnine

b.) za lastnino je treba skrbeti

c.) lastnino moraš prepojiti s potom lastnega čela.

Svet oplemenitimo s svojim delom, zato smo upravičeni do izdelka, če le ostane dovolj za druge in če za lastnino skrbimo.

Ko so ljudje tiho privolili v uvedbo denarja potem so pogoji prenehali veljati. Danes si izdelkov/storitev ne zaslužimo več s svojim delom. Danes denar kupuje delo.

Moč denarja je neverjetna. Združil je kristjane in muslimane, ki se nikdar niso mogli sporazumeti o veri, lahko pa so dogovorili o veri v denar.  Filozofi, misleci in preroki že tisočletja obtožujejo denar, da je vir vsega zla. Morda, vendar je tudi vrhunec človeške strpnosti. Denar ima manj predsodkov kot jezik, državni zakoni, kulturna pravila, verska prepričanja in družbene navade. Je edini sistem zaupanja, ki so ga ustvarili ljudje in ki lahko premosti skoraj vsak kulturni prepad ter ne dela razlik na podlagi vere, spola, rase, starosti in spolne usmeritve.  Poskrbi, da učinkovito sodelujejo tudi ljudje, ki se med sabo ne poznajo in si ne zaupajo.

Človeške skupnosti in družine od nekdaj temeljijo na veri v »neprecenljive« stvari, kot so čast, zvestoba, moralnost in ljubezen. Te stvari so zunaj domene trga. Denar naj jih ne bi mogel kupiti in tudi naprodaj ne bi smele biti za denar. Ljudje se zanašajo na denar, ki olajšuje sodelovanje med neznanci, hkrati pa se bojijo, da bo spridil človeške vrednote in intimne odnose. Ali ni v tem nekaj dvoličnega, konfliktnega ?

Denar je sam po sebi dobrina (eno osnovnih načel Adama Smitha). Trg je bil v osnovi zamišljen za »opredmetene dobrine«, potrebnih za preživetje. Adamu Smithu se še sanjalo ni, da bo nekega dne najbolj dobičkonosen sektor na svetu vrtiček finančnega poslovanja, vlaganji kjer se denar pridobiva s premikanji drugega denarja, od katere družba nima prav nič. Kaj je družbena koristnost (angleško Social Impact) borznega trgovanja ?

BDP je osnovni pokazatelj »zdravja« neke družbe. Govorimo o denarnem zaporedju vrednosti, o vseh prihodkih, ki nastanejo s prodajo dobrin. Denarno zaporedje je vse bolj ločeno od proizvodnje. Gre torej za sistemsko napako, ki je lahko usodna.  

Danes le redko slišimo, da bi kdo o napredku svoje države ali družbe govoril na podlagi fizičnega bogastva, sreče, zaupanja in družbene stabilnosti. Ponavadi velja, da nam stanje predstavijo (transparentnost) v besednjaku abstraktnih ekonomskih idej. Poznamo BDP, indeks cen življenskih potrebščin, vrednost borznega trga, stopnjo inflacije, aktuarske preračune, čista vrednost premoženja,...

Imamo namreč dva problema:

- bogati postajajo še bogatejš: koncentracija bogastva, premoženje in dobička se veča, in zato

 - se povečan BDP praviloma ne odraža na večji družbeni koristnosti.

BDP ne odraža ne javnega, ne družbenega zdravja. Še več. Bolj kot BDP narašča, slabše se piše ljudem, živalim, družbi in sociali ter okolju.

»Sprejmi zakon in ustvaril boš poslovno priložnost« (ljudska modrost).

Naš gospodarski model od nas zahteva potrošnjo. V gospodarstvu so trije glavni deležniki (ang. stakeholders):

·         delavci

·         delodajalci

·         potrošniki

Svetovni tržni sistem torej sloni na predpostavki, da bo vselej dovolj povpraševanja, da se bo gibalo dovolj denarja s hitrostjo, ki je potrebna da se proces potrošnje nadaljuje[1]. Hitrost kroženja denarja je število nakupov in prodaj, ki jih denar naredi v enem letu. Najhitreje kroži drobiž, potem knjižni[2] denar, najpočasneje pa bankovci. Hitrost kroženja je odvisna od terminov v katerih se izplačujejo dohodki. Opredeljena je s poslovnimi običaji, včasih pa jo opredeljuje narava proizvodnega procesa (npr. letna plačila v kmetijstvu).

Ali je logično, ali je trajnostno, če ima vsak smrtnik v lasti po en kos vsega' ne glede na to, kako to uporablja ?

Ne. To je potratno in neučinkovito. Če recimo nekdo potrebuje neko dobrino le 45 minut dnevno, bi bilo mnogo bolj učinkovito, če bi bila dobrina na razpolago njemu in drugim, takrat, ko jo potrebuje. Mnogi pozabljajo, da si ne želijo dobrine (lastnina dobrine oz. lastnina kot dobrina), temveč to, kar jim dobrina daje (uporabna vrednost).

Lastnina je v svojem bistvu izredno potratna in okoljsko nelogična. Zato moramo izdelati strategijo z imenom strateški dostop. Ta bi poskrbel, da bi bilo pokrito povpraševanje prebivalcev in njihovih potreb po dostopu do tega, kar potrebujejo, ko to potrebujejo. Za to bi plačali najemnino (podoben sistem kot ga poznajo knjižnice). Govorim o ekonomiji delitve (angleško Sharing Economy), tako storitev kot produktov. V to filozofijo je prepričan tudi finančni gospodinjec.

Živimo v modelu neskončne rasti. Gospodarski model, v katerem živimo, temelji na Ponzijevi shemi[3] - nič ne raste v nedogled...«. Ne gre le za količino denarja, ki mora nenehno naraščati, gre tudi za količino potrošnikov.

Tržni ekonomisti že leta in leta pozabljajo na naraščajoči pojav tehnološke brezposelnosti. Nekakšna izjema je storitveni sektor, a tudi v tem sektorju se pojavlja vse več avtomatiziranih delovnih prodajnih mest, restavracij in celo trgovin. Ekonomisti priznavajo: s hitro mehanizacijo sicer prihranijo, a tudi izpodrivajo vse več ljudi – s tem se manjša kupna moč prebivalstva.

To pomeni, da korporacija sicer lahko vse proizvaja ceneje, je pa tudi vse manj ljudi, ki imajo denar, da bi kaj kupili, pa naj se stvari še tako zelo pocenijo. Sklepamo lahko, da se igra »dela proti plačilu« počasi izteka.

...nebrzdana potrošnja ne pozna gospodarjenja z okoljem in omejenimi viri

...potrošnja se ne ukvarja z »na virih temelječim gospodarstvom« (angleško Reseurce Based Economy) in posledično filozofijo ekonomijo delitve (Sharing Economy)

Antiekonomija

Pravijo, da konkurenčni tržni model skuša ustvariti najboljše možne dobrine za najnižjo možno ceno. To je v svojem bistvu motivacijski[4] pojem, s katerim opravičujemo tržno tekmovanje, češ da bo to privedlo do proizvodnje dobrin boljše kakovosti.

Tehnično ne moremo izdelati ničesar tako dobro, če želimo obdržati konkurenčno prednost, in hočemo, da si potrošniki lahko privoščijo naše izdelke[5] . Proizvodnja zato zahteva stroškovno učinkovitost.

Dobesedno vse, kar je ustvarjeno in namenjeno prodaji znotraj svetovnega gospodarstva, je v trenutku, ko je nared, manj vredno, saj je matematično nemogoče proizvesti znanstveno napredne, učinkovite in strateško trajnostne izdelke. To pa zato, ker tržni sistem zahteva stroškovno učinkovitost, to je potrebo, da se na vsakem koraku proizvodnje stroški zmanjšajo. To velja za stroške delovne sile, stroške surovin, embalaže in tako naprej. S tako konkurenčno strategijo poskrbimo, da ljudje kupujejo izdelke od nas, in ne od našega tekmeca, ki počne povsem isto. Obstaja izraz za tako neizmerno potraten sistem: NEOBHODNO ZASTARANJE. Tržni sistem deluje po sistemu načrtovanega zastaranja (stvari se morajo pokvariti !)

Bodimo etični potrošnik in tako trajnostni do sebe, živali in okolja...

Potrošnike, tako blaga kot storitev, vodi čredni nagon. Pri tem so finančne storitve[6] še posebej v povezavi z razpršenim lastništvom[7] na udaru...več o tem v drugem poglavju »ETIKA IN RAZVOJ DENARNIH ZAVODOV«...)

Vedno se znajdemo v situaciji, da moramo prej ali slej kaj podpisati. In kot nalašč za to obstajajo »prikadni« splošni pogoji in pravila poslovanja (na internetu na portalih je pravno zavezujoča kljukica, kjer oglašujemo, pri podpisu zavarovalne pogodbe so splošni pogoji nesramno dolgi, itn...). Nemalokrat jih podpišemo ne, da bi jih prebrali, kaj šele razumeli. Zamudno jih je brati, kaj šele prebrati v celoti, saj so zanalašč zelo podrobni[8] in zato dolgi – sestavljajo jih pravniki in strokovnjaki močnejše strani, ki so porabili veliko časa, da so jih pripravili, potrošniki pa se odločamo v trenutku.

Moram priznati, vsega tudi sam ne preberem kar podpišem, a v takih primerih zavestno sprejemem tveganje, da bi lahko kaj šlo narobe, kar bo imelo lahko neprijetne finančne posledice.

Bodimo zelo radovedni potrošniki. Ne sme nam biti nerodno vprašati, ne smemo obupati in dvigniti roke, ker se bojimo, da bo izpadlo, da kompliciramo. V nasprotnem primeru hitimo v stroj potrošništva, ki je neusmiljen. In ko smo tukaj, ni poti nazaj. Zato velja, prebrati, razumeti in vprašati, nato podpisati...tudi če izpadete čudak...

---

[1] Znana formula iz teorije denarja M * V = P * C  , ki semo se jo naučili na faksu. M=količina denarja v obtoku, V=hitrost kroženja denarja, P – količina dobrin, ki se v narodnem gospodarstvu zamenjajo med letom, C – raven cen

[2] Knjižni denar izdajajo poslovne banke s kreditiranjem

[3] Ponzijeva shema (tudi Ponzijeva piramada ) se imenuje po italijanskem priseljencu Charlesu Ponziju (1882-1949) v ZDA. Na začetku dvajsetih let 20. stoletja je vlagateljem obljubljal 50-odstotni dobiček v 45 dneh ali 100-odstotni v 90 dneh, češ da pri tem izkorišča razliko med cenami ameriških in italijanskih poštnih kuponov.

Ključ za delovanje ponzi sheme in uspešnost je vezava glavnice oziroma vloženih sredstev za določen čas. Tako v začetnih fazah vlagatelji prejemajo visoke dobičke in o teh izjemnih rezultatih obveščajo druge morebitne investitorje, ki se na podlagi zaslužkov tudi sami odločijo za vstop, tako shema dobiva nove in nove člane, katerih vložena in vezana glavnica služi za izplačilo obresti in morebitnih zahtev za poplačilo glavnice starih članov. V tem času se najpogosteje prek mrežnega marketinga pridobiva nove člane, Ko pa dokončno zmanjka potencialnih investitorjev, ponzi shema podobno kot piramidna shema propade. Tipične žrtve ponzijeve sheme so sorazmerno premožni ljudje, ki dalj časa ne potrebujejo vloženega denarja.

[4] Kaj je motivacija ?
...je psihični proces, ki aktivira in usmerja naše vedenje. Različne motivacijske sile (potrebe, motivi, nagoni, želje, interesi, volja…) nas usmerjajo k različnim ciljem.

[5] Če bi si sam nekaj naredil  (npr. mizo), bi si jo naredil iz najboljših materialov, da bi trajala večno (beri: čimdlje). Zakaj bi naredil nekaj zanič, vedoč, da bom moral nekoč narediti še eno, pri tem pa porabiti dodatni material in dodatno energijo ? Obstaja torej razlika med naredi (beri: proizvedi)  ali kupi v očeh denarno-tržnega sistema...

[6] Preveliko zadolževanje ni značilno za značaj ljudi na naših tleh, v ta sistem jih je zvabila psihologija »črednega nagona«, saj so se ravnali po načelu – »če tako delajo vsi, bom pa še jaz, gotovo ne more iti narobe, saj se vsi zadolžujejo, igrajo na borzi...«.

[7] Mnogo preveč je agentskih razmerij in prisotnosti asimetrije informacij ter neustreznega lastniškega upravljanja. Ta značilnost velja za trg finančnih storitev na splošno, tako v bančnih kot nebančnih finančnih institucijah (tudi v primeru zavarovalniških storitev, storitev izvajanja dodatnega pokojninskega varčevanja in/ali zavarovanja,…. Za trg finančnih storitev je značilno, da kupec ne kupuje, ampak prodajalec prodaja.  Vse preveč se zato dogaja, da ljudje kupujejo nekaj o čemer imajo manj informacij kot prodajalec – posledica, za svoje plačilo prejmejo manj kot bi ob boljši informiranosti (beri: izobraženosti) potencialno lahko. Z več finančnega znanja bi posamezniki bolj samozavestno (beri: racionalno) kupovali  finančne produkte. To je nujno tudi za uspešnejše izvajanje dodatnega pokojninskega varčevanja, ki bo vse bolj nadomeščalo starostno pokojnino iz obveznega dela pokojninskega zavarovanja. O tem bo več v enem od poglavij/podpoglavij, ko bom govoril o trenutnem slovenskem pokojninskem sistemu in pripravil predlog za uspostavitev učinkovitega pokojninskega sistema, katerega učinkovitost je merljiva

[8] Kot je rekel, žal že pokojni profesor matematike Jože Andrej Čibej: »Hudič je v podrobnostih«