Uvodna
razmišljnaja
Odločil
sem se, da skupaj s partnerico, družino, prijatelji in vsemi, ki bi radi
sodelovali napišem knjigo. Vabim vas, da s svojimi razmišljanji in komentarji sodelujete pri
nastajanju knjige...
Bila je sreda, 12.11.2014.
Ob 10:23 se je zgodil preobrat. Tumor je benigen.
Veliki večini ta informacija
nič ne pomeni, razen, da obstaja tudi maligen tumor, ki je veliko nevarnejši,
če ne že smrtonosen. Meni pa je to spreminilo življenje. Moje življenje je
dobilo nov smisel.
»Človek ne more nicesar ljubiti ali sovražiti, če tega prej
dobro ne spozna. Velika ljubezen se poraja iz dobrega poznavanja ljubljene osebe-ce
je ne poznas, jo bos ljubil malo ali sploh ne.«
Leonardo da Vinci
--------
Priznam, sem hedonist. Vendar sem tudi realist
in ima hedonizem zame svoje meje. Uživanje v mejah zmožnega in sprejemljivega.
A velja: Kdor ne more uživati, tudi ne
more ustvarjati. Ob tem pa se ne smeš preveč navaditi na udobje, za nobeno
ceno...ne se ustaviti. A mnogokrat se moji partnerki zdi, »da porabim
ogromno časa, da nič ne naredim«..., jo čisto razumem, saj poznam njen
temperament...
V zadnjih
letih sem v procesu »prevrednotovanja vrednot«. Biti uspešen in hkrati pošten, pravičen in etičen. To je moje poslanstvo in moja
sprememba. Skozi lastno spremembo soustvarjati kar ima širšo družbeno korist (
na primer etično podjetništvo: namesto konkurence za vsako ceno >
sodelovanje, namesto »samostojni« podjetnik > kooperativa,…)
Zakaj se
ljudje ljubimo in sovražimo ?
Zato, ker smo tako različni in to nas rešuje,
to je naše bogastvo, ki nam pomaga živeti. Različnost moramo znati spoštovati
in za to moramo znati biti hvaležni. Mnogokrat je partnerski odnos na težki
preizkušnji, vendar ko pomanjkljivosti postanejo prednosti, takrat se jima od
srca nasmej. Takrat si zmagal, takrat si svoboden. Različnost pomeni tudi
usklajevanje interesov, ampak ljubim različnost, prezpogojno ljubim različnost.
Naj traja večno.
Prilagajanje in potrpežljivost sta dve zvesti
spremljevalki, ki nas nenehno spodbujata in izzivata. Boriti se s sabo na poti
sprememb. To je edini boj, ki ga moramo stalno bojevati. Vse ostalo je…zgodba
življenja. Moramo se znati več in bolje zabavati, se znati nasmehniti, skratka
– se imeti fajn, kot pravi moja draga, pa naj to pomeni
karkoli...
Kako sva si različna, bolj ne bi bilo mogoče. Prava
primerjava-sva kot miška in slon[1].
V tej najini drugačnosti, se nasprotja res
privlačijo. Združujejo naju tako skupne
»dobre« vrednote (iskrenost, pravičnost, ne lagati, poštenost,
direktnost (no, to v politiki razumememo kot naivnost,…but let it be...) skupne
»slabe« vrednote (trma in/ali vstrajnost,). Oba sva bolj »mačja« tipa –
navezanost pomeni, da nisi svoboden. Skupna država naj bi bil IRAN, a sva se
prepričala, da to ni država za naju. Tukaj je nekdo čisto mim udaru...
POSAMEZNIK... bistvo družbe se začne pri
posamezniku in njegovi družini.
Vzgoja posameznika je medgeneracijska in tudi v
okviru posamezne generacije. Individum je član družine in tudi član družbe. KAJ
JE BOLJ POMEMBNO ? Očitno oboje hkrati ne gre. Ali vendar ? ALI TO LAHKO MERIMO
? Če bomo preživeli v okviru družine, ali je to zagotovilo, da bomo preživeli
tudi kot družba, država, s svojimi socialnimi, gospodarskimi, političnimi
posebnostmimi in predvsem mnogimi nasprotujočimi interesi ? V preteklih 20
letih kot samostojna država na tem področju nismo bili preveč uspešni. TOREJ
VPRAŠANJE JE: Kako preživeti v družbi, ki je izgrajena iz »individualnih
družin« ? Ali je družba ENAKA vsoti
družin, ali je kaj več od tega, morda manj ?
Najpomembnejše - Ali smo pripravljeni na
spremembe kot posamezniki ?
Zmeraj imam svoje prepričaje, ki je velikokrat neomajno. Vem, da
to ni vedno nabolje, čeprav sem vedno pripravljen poslušati tudi stališča in
mnenja drugih. Nimam rad, če mi kdo soli pamet, še posebej če je to »avtoriteta,
ki ni prava avtoriteta«, ampak nekdo ki izkorišča močnejši položaj, čeprav je
prav zaparav prestrašen. In taki so
najbolj nevarni.
Posameznik je zmeraj
šibkejši člen – posamezniki se moramo bolj poslušati, spoštovati, biti
hvaležni, da lahko živimo, se povezovati in organizirati, ampak tudi izobraževati. Vsak posameznik si
mora stalno prizadevati za boljšo družbo in je to zato tudi njegova odgovornost
– kaj lahko sam naredim za boljšo družbo v kateri si želim živeti, imeti
družino, hoditi v službo, služiti državi in ne se pustiti izkoriščati,
doživljati strese, zaradi njih zbolevati. To so vprašanja na katera si mora
odgovoriti vsak med nami. Vsak od odgovorov ima svojo finančno in psihološko ovrednotenje.
Zato odgovori sigurno ne bodo enoznačni.
Na tem mestu v razmislek dodajam še
nekaj iz Goethejeva Fausta:
Po doživetju slave, lepote in moči, ki se izkažejo kot nezadostne
in minljive, se Faustu pokaže kot najvišji ideal delovanje posameznika v
svobodni družbi in njegovi prostovoljni podreditvi skupnim interesom. Faust do
zadnjega vztraja v neutrudnem iskanju in izpolnitev
svojih želja doživi samo v slutnji, viziji.
Odrešenja je deležen kdor išče in si prizadeva«
(Goethejev nazor:
Nasprotje dobrega in zlega je osnovni pogoj napredka k višji stopnji dobrega.)
Posameznik,
družina in družba... vsi potrebujemo red, neko sigurnost, da bomo pripravljeni
ustvarjalno delati in ne bili prisiljeni delati za golo preživetje. S tem bo
imel tudi kapital od delavca največ, če gledamo čisto ekonomsko in dolgoročno.
Sicer je zadeva sama v sebi samouničujoča kakor rak, ki ubije svojega
gostitelja. V tej smeri deluje tudi kapital in mu dobro kaže, da ubije svojega
gostitelja in/ali hranitelja...
Kaj se lahko zgodi – Slovenija ostane država
brez državljanov (to se sliši malo utopično, kaj pa tale naklada, ampak se
dogaja...ljudje prodajajao premoženje v Sloveniji in odhajajo, ostajajo starejši,
mladi, otroci, brezposelni,...), brez volivcev, mladi ne bodo pripravljeni
živeti »ta starih« za vsako ceno kot članov družbe,...grozno in nedopustno.
Zato dajmo
se vzet v roke in izgradimo boljšo družbo skupaj.
V okviru družine[2]
pa se bo sigurno izšlo, saj bodo iskale kompromise vse generacije v okviru
družine – šlo bo za pravo medgeneracijsko solidarnost, a v okviru
družine, ne v okviru družbe. A se ne sliši to paradoksalno ?
Zato bi bilo zaželjeno, da vodstvo te prelepe
države skupaj z nami (beri: vsak posameznik mora razčistiti pri sebi kaj je in
kaj tudi sam lahko prispeva državi, ne samo kaj so njegove pravice...) poskrbeti,
»da se bo izšlo« tudi na nivoju družbe kot celote. Zato morajo voditelji države, občin in vsak
posameznik najprej poskrbeti s svojim delovanjem, da je vreden zaupanja !! Brez zaupanja ni sodelovanja. Brez
zaupanja, ni varnosti, brez varnosti obstaja samo strah in negotovost...to si
verjetno nihče med nami ne želi, ali ne ?
To pa zahteva od vseh nas (posameznika, družin in naših dragih državnih
in lokalnih voditeljev...)
UVAJANJE
SPREMEMB…
„Samo en kotiček vsemirja je, ki
ga lahko popravite. To ste vi sami“
Aldous Huxley
Kaj odloča o nagnjenosti k spremembam ?
Zmeraj se spomnim tudi na knjigo: »KO MI JE MAZNUO SIR ?[3]«
(Who moved my cheese ? An Amazing Way to Deal with
Change in Your Work and in Your Life), ki sem jo dodobra spoznal na svojem
službovanju v Bosni in Hercegovini. Tam sem bil v okviru banke zadolžen za uvajanje sprememb na področju prodaje
in marketinga v Novi Banki a.d. Banja Luka. Knjižica na zelo posrečen način
opisuje UVAJANJA SPREMEMB.
Katere spremembe sem uvedel
pri sebi v zadnjih letih ?
- od oktobra 2007 (po vrnitvi iz projektnega dela v BiH) sem bil do oktober 2010 brez avta in sem se v službo vozil z vlakom... (sedaj ga zopet
prodajam, saj si bova raje privoščila kako potovanje...imela bova en avto),
- novembra 2007 sem nehal kaditi
in se poskušati ne zrediti,
- od decembra 2010 NIMAVA
TELEVIZIJE (takrat so ukinili analogni signal, staro televizijo sem podaril
nekomu, ki jo je bolj rabil od mene...)
- oktobra 2014 sem končno zamenjal
banko...končno saj so šli bančni stroški v nebo...
- novembra 2014 sem tudi znižal
premijo življenjskega zavarovanja (uvedel sem ukrepe po analizi stroškov
gospodinsjtva od leta 2007 do 2014...)
- z 31.10.2014 sva ukinila s.p.
- veliko manj jem mesa (še zmeraj sem »hinavec na tem
področju«...zaradi mene ubivajo živali, saj sam ne lovim in se živalim ne
opravičujem, ker morajo zaradi mene umreti...grozno),
- sem predan področju etike in
financ > ETIČNA BANKA v Sloveniji > Zakaj pa ne
KDO, za
vraga, JE FINAČNA GOSPODINJA/GOSPODINJEC
?
·
je dovolj sebičen, da se najprej uskladi s seboj, s tem kar je, sicer ne more drugim ničesar dati,
·
je racionalen, trajnosten, ekonomsko sebičen in
ne-potraten...,
·
je etičen in moralen do sebe - razčisti s sabo,
kaj je, in nenazadnje...
·
dovolj izobražen, da lahko trezno pomaga drugim.
JE FINANČNIK[4] , ima ideje, ki jih tudi
realizira (navadno v sodelovanju z drugimi), mnogo razmišlja o sebi in svoji
okolici (soljudeh, družbi, okolju in živalih...), se nenehno izobražuje,
JE pravičen vendar neizprosen, ko se godi krivica njemu in drugim.
JE prepričan je v ekonomijo delitve (angleško Sharing Economy), tako
storitev kot produktov.
Mnogo mu zato pomeni tudi socialno področje, ki ga nemalokrat vključi v
svoje finančne raziskave brez katerih ne more, je zelo analitična, vendar tudi odločna
oseba.
Hiša kjer živi ji pomeni tudi SREDIŠČE IDEJ in BAZA ZA ŠIRJENJE in
realizacijo poslovnih priložnosti v svojo okolico, družbo, med ljudi…
Namesto zaključka...
Ko si vreden zaupanja, je možno in dopustno manj nadzora[5].
Vendar, kdo je vreden zaupanja ?
Najprej moraš biti sposoben, tvoj motiv mora biti dobronameren in biti moraš zanesljiv. Šele ko imaš vse
tri kvalitete hkrati, si VREDEN ZAUPANJA.
A kljub temu, da si vreden zaupanja velja zlato pravilo, ki ga
upoštevamo nadzorniki:
»ZAUPATI JE DOBRO, NADZIRATI JE BOLJE«
Ja, sigurno velja: »BITI POŠTEN IN OSTATI ŽIV JE NAJTEŽJE«
[1] -»MIŠKE« so mala podjetja, ki nastajajo
vsak dan in vsak dan tudi propadajo. Nekatere statistike pravijo, da jih le
okoli 20 odstotkov preživi 5 let, vsa ostala propadejo. Te miške sodobnim
gospodarstvom zagotavljajo, s tem da nastajajo in odmirajo, ustrezno
fleksibilnost in prilagodljivost ponudbe hitrim spremembam na strani povpraševanja.
Takšna podjetja sestavljajo večino sodobnega malega gospodarstva…
-»SLONI« so nekaj večja mala podjetja,
niso doživela hitre rasti, se premikajo počasi, se s težavo prilagajajo
povpraševanju in počasi tudi izumirajo. Zelo pogosto pa s svojo
neprilagodljivostjo, vztrajnostjo in neokretnostjo zagotavljajo določeno
stabilnost ne le malemu gospodarstvu, pač pa tudi narodnemu gospodarstvu v
celoti. Zato so »SLONI« čestokrat prav v KRIZNIH ČASIH POMEMBEN DEL VSAKEGA
NACIONALNEGA GOSPODARSTVA.
[2]
Slovenci imamo cca 16 milijard EUR prihrankov pri bankah v Sloveniji, država,
podjetja pa so prezadolžena...?
[3] Se opravičujem, sam sem
knjigo prebral v srbskem jeziku med svojim službovanjem v Bosni in Hercegovini,
zato naslova ne bom prevajal v slovenščino, ker bi lahko »kaj zgubili med
prevajanjem«...
[4] SEVEDA VELJA TUDI ZA NEŽNEJŠI SPOL...
Ni komentarjev:
Objavite komentar