Morate biti dovolj sebični, da se najprej uskladite s tem kar ste,
sicer nimate drugim ničesar dati.
Da si racionalen, trajnosten (ekonomsko sebičen in ne-potraten),
pomeni, da si etičen in moralen do sebe (razčistiš s sabo, kaj si .), in dovolj
izobražen, da lahko trezno pomagaš drugim.
Stojan
Zorzenone,
etični
bančnik
Občinski
proračun in Financiranje občin v Sloveniji
Pravna
ureditev financiranja občin
Uvajanje
lokalne samouprave v Sloveniji je temeljilo, kot v večini evropskih držav, na
ustavi z upoštevanjem načel evropske lokalne samouprave. Najpomembnejša načela
evropske lokalne samouprave so se pri nas začela izvajati v letu 1994 z ustanovitvijo
novih občin oziroma leta 1995 z začetkom delovanja njihovih organov. Sistemsko
ureditev financiranja občin pravno urejajo predvsem ustava, zls, zjf in zfo.
Poleg navedene zakonodaje je treba omeniti listino
mells,
katere načela so pomembna za zagotavljanje finančne avtonomije občin.
Ustava
Republike Slovenije
Ustavno
določilo (9. člen) zagotavlja lokalno samoupravo, kar pomeni, da mora ustava
predvideti tudi njene dohodke, ki jih opredeljuje 142. člen ustave, in sicer:
»Občina se financira iz lastnih virov. Občinam, ki zaradi slabše gospodarske
razvitosti ne morejo v celoti zagotoviti opravljanja svojih nalog, država v
skladu z zakonsko določenimi načeli in
merili
zagotovi dodatna sredstva.« V nadaljevanju ustava določa pridobivanje sredstev
za uresničevanje nalog občin, in sicer: »Država in lokalne skupnosti
pridobivajo sredstva za uresničevanje svojih nalog z davki in drugimi obveznimi
dajatvami ter s prihodki od lastnega premoženja. « (146. člen).
Zakon
o financiranju občin
Temeljni
zakon, ki ureja sistem financiranja občin, je zfo. Najprej je bilo financiranje
občin urejeno z začasnim zakonom o financiranju občin, sprejetim leta 1994.
Takratni zfo je temeljil na starem sistemu javnih financ in ni bil usklajen z
ustavnimi načeli in načeli mells. Osrednji namen zfo je bilo financiranje
nujnih (obveznih) nalog občin, ugotavljanje meril za financiranje nujnih nalog in
določanje finančne izravnave iz državnega proračuna. Pomanjkljivosti so se
pokazale zlasti v delu, ki je določal merila za financiranje nujnih nalog.
Leta
1998 je bila sprejeta prva sprememba zfo in nastal je zfo-a, ki ni
bistveno spremenil določil glede virov financiranja občin. Bistvena sprememba
zfo-a je bila v tem, da se občinam, ki z lastnimi prihodki
ne
morejo financirati svojih nalog, zagotovijo dodatna sredstva z izračunom primerne
porabe občin, to je izračun primernega obsega sredstev, s katerimi občina lahko
zagotovi izvajanje ustavnih in zakonskih nalog.
Tudi
pri zfo-a so se pokazale pomembne slabosti, zlasti zaradi neenakomerno
porazdeljene dohodnine, kar je povzročilo, da je v letu 2005 kar 173 in v
letu 2006 170 občin prejemalo finančno izravnavo iz državnega proračuna
(Brezovnik, Oplotnik in Železnikar 2006). Porazdelitev prihodkov od dohodnine
je bila brez utemeljenih razlogov nesorazmerna z nalogami občin in zato ni zagotavljala
enakih možnosti za financiranje obveznih nalog.
Leta
2005 je bila sprejeta druga novela Zakona o financiranju občin – zof-b,
ki pa se je v glavnemnanašala na boljšo ureditev področja zadolževanja občin.
Pomembno je še eno področje novele, in sicer v delu, ki ureja sofinanciranje
investicij, bolj znano kot 26.a člen, ki je določal, da so
občine upravičene do dodatnih sredstev za sofinanciranje investicij na
področju regionalnih razvojnih programov in izvajanja strukturne, kohezijske
in predpristopne politike na lokalni ravni.
Namen zfo-1, ki je bil sprejet
konec leta 2006, je ureditev enakega sistema financiranja za vse občine in
zagotoviti državljanom enakopravnejše možnosti za zadovoljevanje njihovih
skupnih potreb in interesov z viri financiranja ter večjo finančno avtonomijo
občin pri pridobivanju sredstev ter njihovi porabi (Juvan Gotovac 2007). zfo-1
na podlagi
načel lokalne samouprave, koneksitete, finančne
avtonomije in enakosti določa naslednje vire financiranja občin (6. člen):
lastne davčne vire, druge lastne vire, občinske takse, odstopljene vire in
zadolževanje. Vsi ostali viri financiranja so namenjeni financiranju tistih
nalog in razvojnih programov oziroma projektov, ki jih občine avtonomno
določajo s
svojimi predpisi in odločitvami. zfo-1 je poleg
uskladitve virov financiranja z obveznimi nalogami občin uvedel tudi nov model
financiranja primerne porabe in ureja sofinanciranje investicij, ki jih
načrtujejo občine v svojih načrtih razvojnih programov.
Finančna
avtonomija občin
S
finančno avtonomijo opredeljujemo na podlagi zakona izdano pooblastilo posameznim
subjektom javnega financiranja, da lahko zbrana javna finančna sredstva
samostojno razporejajo glede na splošne potrebe
(Pernek
1997). Jelčić (1998) finančno suverenost deli na pravico določanja davčnih
virov in vrste davščin, pravico razpolaganja z vsemi javnimi prihodki in
pravico odmere in pobiranja davkov v lokalnih skupnostih.
Za
večjo finančno suverenost občin je bistvenega pomena uvedba finančne decentralizacije.
Glavni dejavnik, ki vpliva na doseganje večjih narodnogospodarskih koristi z
decentralizacijo je ta, da se s pomočjo decentraliziranih enot bolj približamo
dejanskim potrebam okolja, kar v primeru financiranja občin predstavlja njihove
lokalne skupnosti. Stopnji
fiskalne
decentralizacije je postavil temelje že Tiebout (1956) s svojim znanim modelom,
kjer pravi, da bodo družine oziroma posamezniki v primeru velike mobilnosti
gospodinjstev »volila z nogami«, kar pomeni,
da
bodo za svoje bivanje izbrali okolje, ki se bo glede na davke in ponudbo javnih
dobrin najbolje prilegalo njihovim osebnim okusom.
Stopnja finančne suverenosti občin pove, koliko ima občina lastnih prihodkov neodvisno od države
(Lavtar 2005). Občine izkazujejo večjo finančno avtonomnost, če imajo možnost
predpisovati dajatve tako po viru kot po predmetu obdavčitve in davčni stopnji
ter odločati o porabi svojih javnih prihodkov, v nasprotnem je občina le
izvršiteljica nalog,
ki
se nanjo prenašajo z države (Vlaj 2004). Zadostna stopnja finančne samostojnosti
občin omogoča delovanje v skladu s potrebami njihovih prebivalcev, ki se odraža
v odločanju o prihodkih proračuna, državnih pomočeh in porabi javnih prihodkov
(Babič 1996).
Financiranje
občin v Sloveniji
Sistem
financiranja mora občinam zagotavljati sorazmernost virov financiranja z
nalogami, finančno avtonomijo in manjšo odvisnost financiranja od dodatnih
sredstev državnega proračuna. Učinkovit sistem financiranja
občin
mora upoštevati načela lokalne samouprave, finančne avtonomije, koneksitete,
načelo enakosti in subsidiarnosti (Drofenik 2007). zfo iz leta
1991 je predstavljal orodje, s katerim se je izvajal sistem financiranja
občin v Sloveniji, vendar pa je ta sistem že od samega začetka imel celo vrsto
pomanjkljivosti, ki pa so se z razvojem lokalne
samouprave, z njeno decentralizacijo in pojavom teženj po
večji finančni avtonomnosti občin, samo še stopnjevale. Kot navajata Brezovnik
in Oplotnik (2003), so se glavne pomanjkljivosti, ki so očitane prejšnjemu sistemu
financiranja, kazale v nepravilni vertikalni davčni strukturi, neustrezno
postavljenih mejah slovenskih občin, nesorazmernosti porazdelitve finančnih
virov in neustreznem izračunu primerne porabe.
Vertikalna davčna struktura mora zagotavljati, da lahko
večina občin v celoti financira svoje naloge, in tako uresničevati lokalne
javne zadeve brez finančne izravnave države (SlužbaVlade rs za lokalno
samoupravo in regionalno politiko 2006). Navedene
pomanjkljivosti so povzročile, da je iz leta v leto več občin prejemalo
finančno izravnavo, s čimer se je zmanjševala njihova finančna avtonomnost in
motiviranost za razvoj (Železnik 2002). Naloge občin niso bile ustrezno
opredeljene in zato niso bile v sorazmerju s finančnimi viri. Odstopljeni
finančni viri so bili po obsegu premalo raznovrstni, pomemben vir je bila le
dohodnina, ki je bila neenakomerno porazdeljena. Med vire integralnega
proračuna so bili všteti tudi namenski viri, ki jih občine predpisujejo samo za
točno določene namene. zfo tudi ni imel izdelanega
državnega sistema za pridobivanje mnenj občin glede odločanja o sredstvih,
namenjenih njihovemu delovanju in ni
predvidel možnosti ugovora občin zoper postopek izračuna primerne porabe, ki ga
določa država.
Novi sistem financiranja občin, ki temelji na zfo-1,
je stopil v veljavo 1. 1. 2007. zfo-1 je na novo določil vire
financiranja,model financiranja primerne porabe, ki se nanaša le na financiranje
obveznih nalog občine na podlagi glavarine, to je pripadajočega deleža na ravni
države pobranih državnih davkov, ki se občini nakazujejo iz vplačanih računov
teh davkov neposredno, praviloma vsaj enkrat tedensko.
Vsi ostali viri financiranja pa so namenjeni financiranju
neobveznih, »samoupravnih« nalog občin in financiranju njenih razvojnih
programov; delitev sredstev med obveznimi in »samoupravnimi« nalogami ter
posledično lastnimi
viri je 70:30. Drofenik (2007) komentira, da zfo-1
zagotavlja občinam tudi sofinanciranje posameznih nalog, projektov in
investicij iz državnega proračuna, ki se nanašajo na sofinanciranje posameznih nalog
in projektov, če je z zakonom ali predpisom ugotovljen širši javni interes,
sofinanciranje pravic narodnih skupnosti in romske skupnosti, sofinanciranje investicij v lokalno javno infrastrukturo in
drugih investicij, pomembnih za prebivalce
občine, ter sofinanciranje skupnih občinskih uprav
in spodbujanje združevanja občin.
10. 6. 2008 je stopila v veljavo novela zfo-1a.
Novela je na novo določila, da občinam za financiranje primerne
porabe po novem pripada 54% dohodnine, od
tega 70% posameznim občinam, preostanek pa za solidarnostno izravnavo prihodkov
od dohodnine med občinami. Občinam, ki s temi sredstvi ne pokrijejo primerne
porabe, država dodeli finančno izravnavo v višini razlike do primerne porabe.
Novela ukinja prehodno obdobje, povezano z nadomestilom za uporabo stavbnega
zemljišča, ki tako v celoti pripada občinam.
Prav tako postanejo prihodek občin okoljske
dajatve v povezavi z lokalnimi gospodarskimi službami. Spremembe so tudi na področju
zadolževanja občin, in sicer se občine ne bodo mogle zadolževati za več
kot 8% realiziranih prihodkov, v kar niso vštete hipoteke in
zadolževanje pravnih subjektov, katerih ustanoviteljica je občina. Občine se
bodo lahko dodatno zadolževale v primeru projektov, ki so sofinancirani iz evropskih
skladov.
Viri financiranja občin
Financiranje občin temelji na načelu sorazmernosti
virov financiranja z nalogami občin in načelu samostojnosti občin pri
financiranju nalog občine (Owens in Panella 1991). Po virih financiranja občin
bi Slovenijo lahko primerjali z Nemčijo in Avstrijo, saj obe državi za znaten
del lokalnih davčnih prihodkov uporabljata tehniko deljenih davkov tako, da so
v Sloveniji viri financiranja občin naslednji (zfo-1 2006):
a.)
Lastni viri
1. Lastni davčni viri, ki so davek na
nepremičnine, davek na vodna plovila, davek na promet nepremičnin, davek na
dediščine in darila, davek na dobitke od klasičnih iger na srečo in drugi
davki.
2. Viri financiranja občin so tudi prihodki v
obsegu 54% dohodnine, vplačane v predpreteklem letu, povečani za inflacijo. Do
uvedbe davka na nepremičnine se kot vir financiranja v prehodnem obdobju (do
vključno leta 2011) štejejo prihodki od nadomestila za uporabo stavbnega
zemljišča in od davkov od nepremičnega premoženja občanov. Davki na nepremičnine
so še posebej primerna osnova za lokalno odmerjen in pobran davek (King 1992).
3. Drugi lastni viri so prihodki od samoprispevka,
takse, globe, koncesijske dajatve, plačila za storitve lokalnih javnih služb,
okoljske dajatve za varstvo okolja, ki so namenjene gradnji komunalne
infrastrukture ter zagotavljanju okoljskih standardov, ki so v pristojnosti občinskih
javnih služb varstva okolja, prihodki od stvarnega in finančnega premoženja
občine, prejete donacije in transferni prihodki iz državnega proračuna in
sredstev eu.
4. Občinske takse, ki jih občine lahko
predpišejo za uporabo javnih površin za prirejanje razstav in zabavnih
prireditev, oglaševanje na javnih mestih, parkiranje na javnih površinah,
uporabo javnega prostora za kampiranje in druge zadeve, predpisane z zakonom.
b.)
Sredstva države
Država zagotavlja
sredstva za sofinanciranje investicij v lokalno javno infrastrukturo in za
investicije posebnega pomena za zadovoljevanje skupnih potreb in interesov
prebivalcev občine. Investicije morajo biti uvrščene v načrte razvojnih
programov občinskih proračunov. Sredstva se zagotavljajo vsako leto v višini šestih odstotkov skupne primerne porabe
občine. Poleg dodatnih sredstev za sofinanciranje investicij iz državnega proračuna zagotavlja
država tudi sredstva za sofinanciranje
investicij v višini odobrenih sredstev strukturne in kohezijske
politike eu. Pri sofinanciranju
investicij se upošteva merilo
razvitosti občin, ki je
določeno z metodologijo Ministrstva za finance. Po novem 24. Členu zfo-1, ki upošteva podatke
Statističnega urada Republike Slovenije in
druge uradne evidence, se pri izračunu kazalcev razvitosti občine
upoštevajo razvitost, ogroženost in razvojne možnosti občine.
Zadolževanje
občine
Občina se lahko zadolži, če odplačilo
obveznosti iz naslova posojil, finančnih najemov, blagovnih kreditov in izdanih
poroštev v posameznem letu ne preseže 8% realiziranih prihodkov v letu pred
zadolževanjem. Prav tako lahko občina s črpanjem posojil pridobiva sredstva, če
se s tem zmanjšajo stroški občinskega dolga ali izboljša struktura dolga.
Občine ne smejo prevzemati dolgov, lahko
pa izdajajo poroštva za obveznosti zadolževanja posrednih proračunskih
uporabnikov in javnih podjetij, katerih ustanoviteljica je občina.
Primerna poraba občin
Primerna
poraba občine je po zfo-1 (2006) primeren obseg sredstev za financiranje
obveznih nalog občine, ki se izračuna po enačbi:
ppi = (0,61 + 0,13 · ci + 0,06 · pi + 0,16 · mi + 0,04 · si) · p · oi,
pri čemer je:
ppi – primerna poraba občine;
ci – razmerje med dolžino lokalnih cest in javnih poti na prebivalca
v posamezni občini in dolžino lokalnih cest in javnih poti na prebivalca v
celotni državi;
pi – razmerje med površino posamezne občine na prebivalca in površino
celotne države na prebivalca;
mi – razmerjemed deležem prebivalcev občine,mlajših od 15 let, v
celotnem prebivalstvu občine in povprečjem teh deležev v državi na dan 1.
januarja leta, v katerem se ugotavlja primerna poraba občine;
si – razmerje med deležem prebivalcev, starejših od 65 let, v
celotnem prebivalstvu občine in povprečjem teh deležev v državi na dan 1.
januarja leta, v katerem se ugotavlja primerna poraba občine;
p – povprečnina in
oi število prebivalcev v občini (zfo-1 2006).
Primerna poraba predstavlja
primeren obseg sredstev za financiranje z zakonom določenih nalog. Ministrstvo
za finance ugotovi primerno porabo posamezne občine na podlagi dolžine lokalnih
cest in javnih poti v občini, površine občine, deleža prebivalcev, mlajših od
15 let in deleža prebivalcev, starejših od 65 let v občini, števila prebivalcev
občine in povprečnine.
Naloge, katerih stroški se upoštevajo za
ugotovitev primerne porabe občine, se
nanašajo na področja:
• predšolske vzgoje, osnovnega šolstva in športa, primarnega
zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, socialnega varstva in
kulture;
• zagotavljanja lokalnih gospodarskih javnih služb;
• urejanja občinske javne infrastrukture in zagotavljanja varnosti prometa
na občinskih cestah;
• požarnega varstva ter varstva pred naravnimi nesrečami;
• prostorske ureditve občinskega pomena, varstva okolja in
ohranjanja narave;
• plačevanja stanarin in stanovanjskih stroškov;
• delovanja občinskih organov ter opravljanja upravnih, strokovnih, pospeševalnih
in razvojnih nalog ter nalog v zvezi z zagotavljanjem javnih služb;
• opravljanja drugih nalog.
S povprečnino se določajo povprečni
stroški na prebivalca v državi, izračunani na podlagi podatkov o stroških občin
za financiranje obveznih nalog. Primeren obseg sredstev je merilo za
ugotavljanje prihodkov občine iz dohodnine za financiranje primerne porabe. Če
je izračunani primerni obseg sredstev za več kakor 15% večji od
izračunane primerne porabe občine, se presežek nad 15% zmanjša za polovico. Za
financiranje primerne porabe
pripada občini 70% prihodkov, ki se ugotovijo na podlagi vsote
odmerjene dohodnine davčnim zavezancem s stalnim prebivališčem v
Sloveniji. Prihodki od 30% občinskih prihodkov iz dohodnine in del prihodkov posamezne občine, ki presega njen primeren obseg sredstev, so sredstva za solidarnostno izravnavo prihodkov
občin, katerih prihodki
so nižji od njihovega primernega obsega sredstev (zfo-1).
Povprečnina predstavlja na prebivalca v državi
ugotovljen primeren obseg sredstev za financiranje z zakonom določenih nalog.
Ugotovi jo Ministrstvo za finance, določi pa državni zbor z zakonom, ki ureja
izvrševanje proračuna.
Občinski proračun in njegova struktura
Proračun je akt
občine, s katerim so predvideni prihodki in drugi prejemki ter odhodki in drugi
izdatki občine za zadovoljevanje javnih potreb iz njene pristojnosti in v
okviru katerega jih tudi financira. Občina preko proračuna vpliva na trajen in
stabilen razvoj gospodarstva, lokalne skupnosti in na blaginjo njenih prebivalcev.
Občinski proračun je pravni akt sui
generis – edini te vrste (Dictionary.com 2009), ki se sprejema za eno ali
dve leti. Sestavljen je iz splošnega in posebnega dela ter načrta razvojnih
programov (Repar 2007). A del splošnega dela
proračuna je bilanca prihodkov in odhodkov, kjer so prikazani celotni prihodki in
odhodki v proračunskem obdobje. B del
splošnega
dela proračuna predstavlja račun finančnih terjatev in naložb ločene na stran izdatkov
in stran prejemkov. C del proračuna je
račun financiranja, ki predstavlja zadolževanje občine ter odplačila dolga.
Posebni del proračuna sestavljajo finančni načrti neposrednih uporabnikov, ki
so določeni na podlagi institucionalne klasifikacije (funkcionalna, programska
in ekonomska
klasifikacije). Načrt razvojnih programov sestavljajo načrtovani izdatki
proračuna za investicije in državne pomoči ter drugi razvojni projekti,
vključno s tistimi, ki bodo financirani iz skladov eu, za prihodnja štiri leta.
Izdatki v načrtu razvojnih programov so razdelani po posameznih programih
oziroma projektih uporabnikov, kot tudi po naslednjih štirih letih, v katerih
bodo bremenili proračun, ter po virih financiranja (Rožič 2003).
Bilanca prihodkov in
odhodkov občinskega proračuna
Skupni prihodki se delijo na
a.) tekoče prihodke (davčni:70+nedavčni:71),
b.) kapitalske prihodke
(72), prejete donacije (73) in
transferne prihodke (74).
Tekoči prihodki
(70+71) so
·
Davčni prihodki (70), in
·
Nedavčni prihodki (71)
Davčni prihodki (70):
·
Dohodnina (700) (trenutno 54%
pripada občini)
·
Davki na premoženje (703): davki na nepremičnine,
davki na dediščine in darila in davki na promet nepremičnin in finančno
premoženje
·
Domači davki na blago in storitve (704): davek na
dobitke od iger na srečo, drugi davki (okoljske dajatve) , in
·
Drugi davki (706).
Nedavčni prihodki (71):
·
Udeležba na dobičku in dohodki od premoženja (710):
prihodki od obresti in premoženja
·
Takse in pristojbine (711)
·
Globe in druge denarne kazni (712)
·
Prihodki od prodaje blaga in storitev (713): razne
vstopnine
·
Drugi nedavčni prihodki (714): ta postavka vsebuje vse, kar ni drugje razvrščeno – vodarina, kanalščina
(dolg iz prejšnjih let), omrežnine, čiščenje, odvajanja, prispevki
gospodinjstev za kanalizacijski priklop, tehtanje živine, uporaba mrliške
vežice, nakazil oglasov, uporaba dvorane, nakazil Zavoda za zaposlovanje (javna
dela), komunalnih prispevkov, drugih izrednih nedavčnih prihodkov,
ZPIZ-prepovedanih obrokov upokojencev zaradi koriščenja plače družinskega
pomočnika,...
Kapitalski prihodki
(72) so
pridobljeni iz naslova prodaje realnega premoženja občine (zgradb, opreme,
zemljišč,...)
Tu so zajeti Prihodki od
prodaje zemljišč in neopredmetenih sredstev (722)
Transferni prihodki
(74) so prejeta sredstva iz državnega proračuna (7400).
Transferni prihodki so prihodki iz drugih JF-ih institucij in blagajn drugih
ravni države. Ti prihodki IZVIRNI
PRIHODKI OBČINSKEGA PRORAČUNA in predstavljajo le transfer sredstev iz
drugih blagajn javnega financiranja.
Dohodnina
Občinam pripada skupaj 54% dohodnine vplačane v predpreteklem letu
(+inflacija). V obdobju od leta 2009 do leta 2011 se primerna poraba občin
poleg z dohodnino financira še z davčnimi prihodki občin, in sicer v letu 2010
s 16%, v letu 2011 pa pa z 8% davčnih prihodkov občin (davki na dediščine in
darila, davki na dobitke od iger na srečo, davki na promet nepremičnin in
upravne takse občinskih uprav). Merilo
za ugotovitev prihodkov občine iz dohodnine je primeren obseg sredstev.
Dohodnina se
izračuna v treh korakih (14.člen ZFO-1):
1. korak- 70% dohodnine priprada vsem občinam enako glede na struktruni
delež odmerjene dohodnine
2. korak in 3.korak – preostalih 30% skupaj s presežkom dohodnine nad 70%
pri posameznih občinah pa se razdeli najprej s solidarnostno izravnavo
(2.korak) in nato še z dodatno solidarnostno izravnavo (3.korak).
Tabela 5: Prihodke občin iz naslova dohodnine zajema izračun dohodnine,
ki pripada vsem občinam skupaj v višini 54%, pri čemer se upošteva, da se v
predhodnem obdobju (leto 2009 do 2011) primerna poraba financira še z davčnimi prihodki občine, in izračun
dohodnine po občinah v višini 70% glede na strukturni delež po odmernih
odločbah za dohodnino za leto 2007.
Dohodnina se nakazuje občinam tedensko po enakih deležih, začenši s prvim
tednom proračunskega leta.
Finančna
izravnava
Občini, ki v posameznem
proračunskem letu s prihodki iz dohodnine ne more financirati primerne porabe,
se iz državnega proračuna
dodeli finančna izravnava v višini razlike med primerno porabo občine in dohodnino.
Tabela 8 Izračun finančne
izravnave zajema izračun finančne izravnave kot razlike med primerno porabo
občine in dohodnino oziroma v predhodnem obdobju med primerno porabo občine ter
seštevkom in davčnih prihodkov občine.
Za leto 2010 in 2011 nobeni
občini ne pripada finančna izravnava, ker se primerna poraba v celoti pokrije s
prihodkom iz dohodnine in davčnimi prihodki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar